Jedro

Dejstvo, da je v posojilni pogodbi napisan višji znesek, kot je bil dejansko posojen in izročen, sta sodišči pravilno ocenili kot navidezno višje posojilo in po prvem odstavku 66. členu ZOR šteli, da nima učinka med pogodbenima strankama, saj zaradi napake v voljah pogodbenih strank nima učinka.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Prvotožena in tretjetožena stranka trpita svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zadevi dvakrat odločalo. Prvič je prvotoženega in tretjetoženega obsodilo na nerazdelno plačilo 239.250,00 tolarjev z zamudnimi obrestmi po določilu 277. člena ZOR, ki tečejo od 19.7.1990 dalje do plačila, višji zahtevek in zahtevek proti drugotoženemu pa je zavrnilo. Po pritožbah tožeče in prvotožene stranke ter po zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil tedaj Javni tožilec Republike Slovenije, je postal pravnomočen samo tisti del izreka sodbe sodišča prve stopnje, s katerim je bil zavrnjen tožbeni zahtevek proti drugotoženemu in tisti del, s katerim je bilo prvotoženemu naloženo plačilo 21.000,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.7.1990 dalje do plačila.

Po ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora prvotoženi nerazdelno plačati tožniku še razliko: - med zneskom, ki pomeni tolarsko protivrednost 3000 nemških mark, preračunano po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z obrestmi, po katerih se obrestujejo devizne vloge za nemške marke, vezane nad eno leto, za čas od 19.7.1990 dalje do plačila, in - med zneskom 21.000,00 tolarjev.

Tretjetoženega je obsodilo na nerazdelno plačilo s prvotoženim in sicer tolarske protivrednosti 3000 nemških mark, preračunane po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, z obrestmi, po katerih se obrestujejo devizne vloge za nemške marke, vezane nad eno leto, za čas od 19.7.1990 dalje do plačila. Kar je zahteval tožnik več, je zavrnilo, glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da morata toženca nerazdelno povrniti 35.251,00 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 30.3.1994 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je po pritožbah tožeče ter prvo in tretjetožene stranke odločitev sodišča prve stopnje spremenilo samo v toliko, da je k znesku 21.000,00 tolarjev ki se pri prvotoženemu odšteva od tolarske protivrednosti 3000 nemških mark, dodalo: "z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.7.1990 dalje", sicer pa je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi višjega sodišča je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo proti zavrnilnemu delu tožbenega zahtevka. V njej uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj revizijsko sodišče spremeni obe sodbi in ugodi tudi tožbenemu zahtevku na plačilo tolarske protivrednosti 2000 nemških mark s pripadki, ali razveljavi obe sodbi v izpodbijanem delu in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodiščema prve in druge stopnje očita, da nista pravilno ocenili dokazov in da prvotoženi, ki nosi dokazno breme, ni dokazal, da bi prejel le 3000 nemških mark. Pri tem opozarja, da prvotoženega nihče ni silil k sklenitvi pogodbe, da jo je sam zapisal in jo je podpisal šele po prevzemu denarja, da vsota glavnice 3000 nemških mark in 10 % mesečnih obresti v času posojila ne znese 5000 nemških mark, da je bil posojilojemalec s poslom zadovoljen in da je v interesu tožencev, da bi vrnili čimmanj. Dodaja, da sam sklenjene posojilne pogodbe nikdar ni štel za navidezno in da tudi prvotoženi tega ni zatrjeval, niti ni zahteval ugotovitve ničnosti.

Revizija je bila po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) vročena prvo in tretjetoženemu, ki sta nanjo odgovorila. Predlagata njeno zavrnitev in poudarjata, da je tožnik posodil denar povsem neznani osebi, ki jo je spoznal preko časopisnega oglasa, in da ni pričakovati tolikšne dobrote, da bi kdo posojal denar brez obresti. Pri tem prvotoženi ni bil v denarni stiski, marveč je šlo za mladostno lahkomiselnost. Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP vezano poleg strank tudi vrhovno sodišče, izhaja: - da so tožnik kot posojilodajalec, ter toženci kot posojilojemalec in dva poroka, dne 19.2.1990 zapisali pogodbo, - da je v njej navedeno posojilo zneska 5000 DEM, - da je posojilodajalec dejansko izročil posojilojemalcu 3000 nemških mark in da je pripisani znesek do 5000 nemških mark predstavljal obresti za posojilo.

V reviziji zatrjevana bistvena kršitev postopka ni podana, saj je sodišče prve stopnje po ugovoru tožene stranke, da je bilo dejansko izročenih 3000 nemških mark, izvedlo ustrezne dokaze in jih vestno in skrbno ocenilo, kot predvideva določilo 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno logično pojasnilo v natančni in obširni obrazložitvi sodbe. Le-to je nato ponovno preverilo in v zvezi s pritožbenimi navedbami tožeče stranke dopolnilo še sodišče druge stopnje, ki je izrecno pojasnilo, da ni bistveno, če je pogodbo lastnoročno napisal prvi toženec, ker je treba to dejstvo oceniti skupaj z drugimi okoliščinami. Zato revizijska trditev, da sodišči nista ocenili vsakega izvedenega dokaza posebej in nato vseh skupaj, ni utemeljena, revizija zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni dovoljena (tretji odstavek 385. člena ZPP).

V zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta razsodili, da morata prvotoženi kot posojilojemalec in tretjetoženi kot porok vrniti tožniku kot posojilodajalcu enak znesek denarja, kot je bil izročen (557. člen ter 999. in 1002. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Dejstvo, da je zapisan višji znesek, kot je bil dejansko izročen, sta pravilno ocenili kot navidezno višje posojilo in po prvem odstavku 66. členu ZOR šteli, da nima učinka med pogodbenima strankama, saj zaradi napake v voljah pogodbenih strank nima učinka.

Ker torej revizijska razloga nista podana in ker ni podana kršitev pravdnega postopka iz 10. točke 354. člena drugega odstavka ZPP, je vrhovno sodišče po določilu 393. člena ZPP zavrnilo revizijo.

Hkrati je zavrnilo tudi zahtevek tožeče stranke za povrnitev revizijskih stroškov, ker revizija ni bila uspešna (166. in 154. člen ZPP). Tudi predlogu tožene stranke za povrnitev stroškov za odgovor na revizijo ni ugodilo, ker ni bil potreben (155. člen ZPP).