Jedro

Pogodbo in razmerja med pridobljeno koristjo in prevzetimi obveznostmi je treba presojati glede na stanje, kakršno je bilo ob sklepanju pogodbe in ne za nazaj. Tveganja v trenutku sklenitve pogodbe ni bilo; prognoza je bila podana, izročevalec jo je poznal. Vse svoje premoženje je izročil vedoč, da nasprotne izpolnitve ne bo mogel sprejeti. Pogodba o dosmrtnem preživljanju je le navidezna, v resnici sta stranki sklenili darilno pogodbo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I., II., IV. in V. točka izreka) potrdi.

II. Toženca sta dolžna povrniti prvemu tožniku 1.116,00 EUR pritožbenih stroškov, drugi in tretji tožnici pa 1.227,60 EUR, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju ugotovilo ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo 10. 1. 2017 v obliki notarskega zapisa SV 15/2017 sklenili A. A. kot preživljanec in toženca kot preživljalca (I.). Ugotovilo je, da prikriva darilo in da nima pravnega učinka proti tožnikom, kolikor se nanaša na njihov nujni delež in sicer na solastni delež na nepremičnini na naslovu ...; navedeno premoženje se vrne v zapuščino po pok. A. A. (II.). V presežku je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo (III.). Odločilo je še o stroških postopka, in sicer je tožencema naložilo, da prvemu tožniku povrneta 5.178,65 EUR (IV.), drugi in tretji tožnici pa skupaj 13.498,13 EUR (V.).

2. Zoper ugodilni del sodbe vlagata pritožbo toženca, ki se sklicujeta na vse predvidene pritožbene razloge, predlagata njeno spremembo ali razveljavitev ter novo sojenje. Vztrajata, da je treba presoditi vse okoliščine konkretnega primera in da ne more biti odločilno dogajanje po sklenitvi pogodbe, ki ni bilo pričakovano ali običajno. Sprejeta presoja sodišča bi negativno vplivala na prakso, malo pogodb bi prestalo vprašanje sorazmernosti. Praksa, po kateri se je ob smrti naredil obračun, ali je šlo za enake vrednosti dajatev, je zastarela. Važna sta namen in volja pogodbenih strank. Menita, da sta dokazala, da je bil pokojni dobrega izgleda, smrt je bila nenadno presenečenje. To naj bi potrdile številne priče, ki jih je sodišče zaslišalo in jih pritožnika navajata. Priča B. B., ki je bil pokojnikov odvetnik je denimo povedal, da je izgledalo, da bo živel vsaj še 10 let. Dr. C. C. je povedal, da bi živel še vsaj 6 mesecev, če ne bi prišlo do sepse. Dr. D. D. je povedala, da bolnikom povedo za podrobnosti le, če jih posebej vprašajo. Zaključiti gre, da pokojnik ni bil podrobno seznanjen z diagnozo oz. prognozo. Pritožnika opozarjata, da je bil pokojnik prvič hospitaliziran zaradi zlatenice, da so bili tedaj rakavi testi negativni, da je bil ob odpustu v dobrem stanju, umrl je zaradi sepse, šele tretja diagnoza smrti je bilo rakavo obolenje. Šlo je za nenavaden in nepričakovan zdravniški zaplet, ki ga niso predvidevali niti zdravniki, kaj šele toženec in pokojni. Grajata zaključek sodišča, da sta pogodbenika za rakavo diagnozo in skorajšnjo smrt vedela že ob sklepanju pogodbe in želela izključiti tožnika iz dedovanja. Retroaktivna analiza in interpretacija dogodkov po mnenju pritožnikov ni pravilna. V trenutku sklepanja pogodbe niti toženec niti pokojni nista mogla pričakovati, da bo smrt preživljalca nastopila tako hitro. Pričakovana skrb je bila večja od običajne. Pritožnika sodišču očitata, da bi morala nova sodnica zaradi načela neposrednosti pri izvajanju dokazov vse že zaslišane priče ponovno zaslišati, saj bi šele na ta način lahko dobila vtis o njihovo verodostojnosti in kredibilnosti. Opozarja tudi na nasprotje med izrekom pod tč. I. in II., saj je najprej ugotovljeno, da je pogodba (v celoti) nična, nato pa, da delno ne učinkuje, kar je brez pomena. Stroškovnemu delu odločitve pa pritožba dodatno očita neobrazloženost. 3. Zoper IV. tč., torej zoper odločitev o njemu prisojenih stroških, vlaga pritožbo prvi tožnik, ki meni, da ta točka ni pravilno naslovljena, saj gre za sklep in ne za sodbo. Sicer pa je bil upravičenec do brezplačne pravne pomoči, česar naj sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo, saj mora sodne takse, ki jih je samo oproščen, plačati nasprotna stranka. Meni, da sodišče tudi ni upoštevalo vseh stroškov, tako prvega kot drugega sojenja, saj ocenjuje, da je vseh stroškov za okoli 10.000 EUR. Tudi naj ne bi bilo jasno oz. znano, ali je sodišče upoštevalo DDV. Meni, da se sodbe v tem delu ne da preizkusiti.

4. Tožniki so odgovorili na pritožbo tožencev, predlagali njeno zavrnitev ter opredelili stroške v zvezi s podanim odgovorom.

5. Toženca sta odgovorila na pritožbo prvega tožnika in predlagala njeno zavrnitev.

6. Na pritožbo prvega tožnika sta odgovorila tudi druga in tretja tožnica, ki predlagala, da mu sodišče prizna več stroškov.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožencev

8. Noben od pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

9. Neutemeljen je očitek, da nova sodnica, ki je v zadevi sodila v ponovljenem sojenju, po razveljavitvi prve sodbe sodišča prve stopnje, ni neposredno ponovno zaslišala vse strank in prič, ki so že bile zaslišane pred istim sodiščem tekom prvega sojenja. Če se opravi narok pred spremenjenim senatom, se mora glavna obravnava znova začeti; vendar pa sme senat potem, ko so se stranke o tem izjavile, odločiti, da se priče, izvedenci in stranke ne zaslišijo znova in da se ne opravi nov ogled, temveč da se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov (3. odst. 302. čl. ZPP). Iz zapisnika zadnjega naroka za glavno obravnavo 18. 9. 2023 izhaja, da so tožniki glede tega izjavili, da ne vztrajajo pri ponovnem neposrednem zaslišanju, toženca pa se o tem nista izjavila. Ko je sodišče (nova razpravljajoča sodnica) sprejelo sklep, da zapisnike o zaslišanju že zaslišanih prič in strank (zgolj) prebere, tožena stranka ni protestirala oz. niti tedaj ni izrazila zahteve (predloga), da se že zaslišane osebe ponovno zasliši. Tega sedaj ne more uspešno uveljavljati kot kršitev določb postopka (286.b čl. ZPP).

10. Neutemeljen je očitek, da sta si I. in II. tč. sodbenega izreka v nasprotju. Res I. tč. ugotavlja ničnost posla, II. tč. pa ugotavlja, da pogodba o dosmrtnem preživljanju predstavlja darilo in da ne učinkuje proti tožnikom, kolikor se nanaša na njihove nujne deleže. Vendar med navedenim ni nasprotja, pač pa gre za razmerje splošnega in posebnega; II. tč. podrobneje opisuje posledice ugotovitve pod tč. I. Po (pravilnih) ugotovitvah sodišča prve stopnje gre za navidezen posel, ki nima pravnega učinka, in ga torej nima niti proti tožnikom, kolikor je to potrebno oz. kolikor je v njihovem interesu, da zahtevajo.1

11. Sodišče prve stopnje je v zadevi pravilno ugotovilo relevantno dejansko stanje, ki je sledeče: - Preživljanec A. A. je s sinom E. A. ter njegovo soprogo, drugo toženko, kot preživljalcema 10. 1. 2017 v obliki notarskega zapisa sklenil pogodbo o dosmrtnem preživljanju.

- Predmet pogodbe je bilo celotno nepremično in premično premoženje preživljanca. To naj bi ob preživljančevi smrti prešlo na preživljalca.

- Preživljalca sta se s pogodbo zavezala, da bosta do smrti za preživljanca skrbela in mu nudila vso potrebno nego in pomoč na vseh področjih.

- Ob sklenitvi pogodbe je bil A. A. na smrt bolan (diagnoza: klatskinov tumor) in v terminalni fazi bolezni. 22. 12. 2016 je zdravniški konzilij ocenil, da kirurško zdravljenje ni možno ter da je eventualno smiselna le kemoterapija. S tem je bil tedaj pacient seznanjen in odpuščen v domačo oskrbo. Pred tem je bil zaradi zlatenice hospitaliziran od 2. 12. 2016. Smrt je bilo pričakovati v nekaj mesecih.

- A. A. je umrl šestnajst dni po sklenitvi pogodbe.

- Preživljalca sta ob sklenitvi pogodbe (dejansko pa že prej, ob odpustu iz bolnišnice 22. 12. 2016) vedela, da je preživljanec neozdravljivo bolan, da gre za terminalno fazo bolezni, ko kirurško zdravljenje ni več možno.

12. Večji del pritožbe tožencev je usmerjen v dokazno oceno glede zadnje navedene ugotovitve sodišča prve stopnje, toda neutemeljeno. Ocena dokazov je solidna, konsistentna, razumna, jasna in prepričljiva. Razumna in pričakovana je radovednost vsakega pogodbenika, ki prevzema breme preživljanja, kaj bo to breme zanj vsaj približno pomenilo. Že na abstraktni ravni je lastnost tovrstnega pogodbenega razmerja zaupnost med pogodbenimi strankami; gre za eno temeljnih značilnosti teh pogodb (in izvira praviloma, kot tudi v tem primeru, iz tesne sorodstvene povezave med pogodbeniki). Tudi v konkretnem primeru pa je iz izpovedb nedvoumno razbrati, da so si bili pokojnik in toženca blizu, da so si zaupali, skupaj preživeli veliko časa. V podkrepitev tega, da sta bila toženca seznanjena s konkretnim stanjem, govori tudi okoliščina, da je z usodno diagnozo zapustnik seznanil tudi druge družinske člane (npr. vnukinjo). Poudariti je treba, da nikakor ne drži, da zapustnik sam ne bi bil seznanjen z natančno diagnozo oz. s tem, kaj to pomeni. Prvostopenjsko sodišče je zanesljivo ugotovilo drugače, in sicer na podlagi jasnih in nedvoumnih izpovedb zdravnikov (dr. C. C., dr. F. F.), da sporočena diagnoza ob informaciji, da kirurško zdravljenje (rakavega tumorja) ni možno in da bo podana ocena, ali je bolnik morda sposoben za kemoterapijo, pri vsakemu povprečnemu bolniku nedvoumno pomeni spoznanje, da ima onkološka bolezen slabo prognozo. Iz konteksta vzeti deli izpovedb zdravnikov, koliko lahko bolnik še živi ipd., na to ne vplivajo.

13. Oceno o tem, da so bili vsi pogodbeniki seznanjeni s terminalno rakavo fazo bolezni pokojnika, podpira nesporna časovnica dogodkov, to je podpis pogodbe zelo kmalu po prihodu preživljanca iz bolnice. Ob tem, da je že obstajala oporoka v korist preživljalcev, je prepričljiv zaključek, da je bila predmetna pogodba izrecno narejena zato, da se prepreči kakršenkoli način, da oporočna dediča ne bi dedovala v celoti; sodišče prve stopnje utemeljeno večkrat poudari zelo povedno pripombo odvetnika, ki je oporoko in pogodbo sestavljal, da je toženki predstavil variante "če oporoka ne zadostuje". Edina logična razlaga te pripombe je, da se je na vsak način želelo doseči, da po pokojniku ne bi česarkoli dedoval kdo drug kot pa toženca.

14. Pritožba dokazne ocene ne omaje z navedbami, da je bil zapustnik videti dobro in da bi bilo možno, da bi živel še več mesecev. Navedeno se argumentacijsko ne dotika zgoraj povzetega, se niti ne izključuje. Tudi je nepomembno, kaj konkretno je bil neposredni vzrok zapustnikove smrti (sepsa). Še manj pomembno je, kaj je bil neposredni vzrok prve hospitalizacije pokojnika.

15. Ob takem dejanskem stanju je pritožbeno sodišče že v prejšnjem pritožbenem postopku navedlo, da je treba pravilno aplicirati pravilo iz 1. odst. 557. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa: "S pogodbo o dosmrtnem preživljanju se pogodbenik (preživljalec) zaveže, da bo preživljal drugega pogodbenika ali koga drugega (preživljanca), drugi pogodbenik pa izjavi, da mu zapušča vse premoženje ali del premoženja, ki obsega nepremičnine in premičnine, ki so namenjene za rabo in uživanje nepremičnin, s tem da je njihova izročitev odložena do izročiteljeve smrti."

16. Gre torej za odplačni tip pogodbe. Podlaga (kavza) pogodbe o dosmrtnem preživljanju je v prejemu nasprotne izpolnitve, poleg tega pa sta njeni značilni prvini aleatornost (odvisnost od naključja) in zaupnost razmerja. Aleatornost omenjene vrste pogodbe je v tem, da se ne ve, ali in komu in za koliko v škodo bo prekršeno siceršnje načelo enake vrednosti dajatve pri odplačnih pogodbah, ker je to veliki meri odvisno od negotovega trenutka smrti preživljanca.2 V tem ima pritožba tožencev načeloma prav. Pa vendar mora biti pogodba kljub vgrajenemu možnemu nesorazmerju vzajemnih izpolnitev v resnici odplačnega tipa. Pravilnost ocene o odplačnosti pogodbe je odvisna od odgovora na vprašanje, ali je bilo že ob sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju podano očitno nesorazmerje med pridobljeno koristjo in prevzeto obveznostjo. Posledično to pomeni odsotnost aleatornosti in s tem tudi kakršnekoli možnosti, da bosta dajatvi vsaj približno enakomerni. Od tega je odvisno, ali je bila sklenjena pogodba o dosmrtnem preživljanju, ali pa je bila pod pretvezo take pogodbe v resnici sklenjena darilna pogodba. Če je podlaga darilna, gre za darilno pogodbo, če pa je kavza v tem, da se kdo zaveže, da dobi nasprotno zavezo, potem gre za kavzo, ki ustreza pogodbi o dosmrtnem preživljanju. To je kot odločilno navedlo v podobnem Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 92/2020. 17. Drži, da je treba vedno upoštevati vse okoliščine vsakega konkretnega primera. A obravnavani je na las podoben omenjenemu II Ips 92/2020. Tudi tam je Vrhovno sodišče RS zapisalo, da je ocena o odplačnosti pogodbe odvisna od odgovora na vprašanje, ali je bilo ob sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju podano očitno nesorazmerje med pridobljeno koristjo in prevzeto obveznostjo3, torej ali je bilo to objektivno podano; ocena VS RS niti ni bila odvisna od tega, kakšno je bilo subjektivno prepričanje enega od pogodbenikov. Tudi tam je bil preživljanec na smrt bolan in je umrl enako hitro po sklenitvi pogodbe. Vrhovno sodišče je presodilo, da elementa aleatornosti tam sporna pogodba o dosmrtnem preživljanju zaradi omenjenih okoliščin ni vsebovala in da je zato navidezna.

18. Drži, kar navaja pritožba, da je treba pogodbo in razmerja med pridobljeno koristjo in prevzetimi obveznostmi presojati glede na stanje, kakršno je bilo ob sklepanju pogodbe - in ne za nazaj, potem, ko se je tveganje že uresničilo. Vendar je bilo glede na opisano izjemnost obravnavane življenjske situacije za preživljalca tveganje minimalno, tako rekoč zanemarljivo. Celo tudi če bi preživljalca mislila, da tveganje vendarle obstaja, ker ne bi natanko poznala diagnoze oz. prognoze bolezni (pa to po prepričljivih ugotovitvah sodišča prve stopnje ne drži), to ne bi bilo odločilno: tudi če bi le ena od pogodbenih strank lahko že a priori ocenila, da bo imela večje koristi od obveznosti, pogodba preneha biti aleatorna (negotova, odvisna od naključja).4 Tveganja v trenutku sklenitve pogodbe torej ni bilo; prognoza je bila podana, izročevalec jo je poznal. Vse svoje premoženje je izročil vedoč, da nasprotne izpolnitve ne bo mogel sprejeti. Toženca zato tega premoženja tako hitro po sklenitvi pogodbe nista prejela po naključju. Bilo jima je podarjeno. Da pa sta darilo očitno sprejela oz. ga sprejemata, kaže že to, da v tej pravdi vztrajata, da sta premoženje dobila utemeljeno, upoštevajoč aleatornost obligacije, torej za svojo nasprotno dajatev, čeprav je praktično sploh nista mogla nuditi.

19. Ker je treba podobne primere presojati enako, različne pa različno, je treba tudi v pričujočem primeru ob dejstvih, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, zaključiti, da je bilo ob sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju zaradi umanjkanja aleatornosti podano očitno nesorazmerje med pridobljeno koristjo in prevzeto obveznostjo. To pomeni, da je tudi v predmetnem primeru pogodba o dosmrtnem preživljanju le navidezna, v resnici pa sta stranki sklenili darilno pogodbo (1. in 2. odst. 50. čl. OZ).

20. Zoper kvantitativni del zahtevka pritožba ne poda nobenih konkretnih argumentov, kar pomeni, da je sodba sodišča prve stopnje glede glavne stvari v celoti pravilna in zakonita.

21. Tudi o stroških je po načelu uspeha odločeno pravilno. Neobrazloženost je očitana pavšalno. Pogosta praksa sodišč je, da se vsake stroškovne postavke posebej v končno odločbo ne navaja oz. se je ne povzema po stroškovniku, pač pa se na slednjem označi, ali je postavka priznana ali ne, in je s tem stranki omogočeno, da preveri, ali obseg sodno odmerjenih stroškov ustreza njenim predlogom. Stroški za prvega tožnika so priglašeni neposredno na zapisnik zadnjega naroka, stroškovnik za drugo in tretjo tožnico pa je priložen in pripet k temu zapisniku. Kljub temu pa je sodišče prve stopnje v tč. 18 konkretno in korektno navedlo, kaj šteje za potreben stroške zmagovitih strank. Očitek tožencev pritožnikov o neobrazloženosti stroškovne odločitve zato ni utemeljen.

O pritožbi prvega tožnika

22. Očitek, da bi se odločitev o stroških morala imenovati "sklep", je neutemeljen, saj gre za ustaljeno prakso, da se stroškovna odločitev, če je vsebovana v isti odloči kot glavna stvar, ne poimenuje ločeno, posebej, še zlasti ker samo poimenovanje nima posebnega pomena (falsa demonstratio non nocet). Plačilo taks nasprotne stranke ni predmet tega postopka. Neutemeljena pa je pavšalna graja, da sodišče ni upoštevalo stroškov prvega in ponovljenega sojenja pred sodiščem prve stopnje, saj je upoštevalo vse tiste stroške, ki jih je njegova pooblaščenka specificirano navedla ob koncu glavne obravnave. Da bi morali stroški znašati 10.000 EUR, ni konkretizirano. Glede očitane neobrazloženosti je odgovor enak kot za toženca; če bi tožnik preveril odmerjene stroške, bi lahko ugotovil, da je bil DDV njegovi odvetnici priznan.

Sklepno

23. Vsi pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je v izpodbijanem delu potrdilo, pritožbi pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

24. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; toženca morata sama kriti stroške svoje neuspele pritožbe, tožnikom pa povrniti stroške v zvezi z odgovorom nanjo (1. odst. 154. čl. ZPP). Po veljavni odvetniški tarifi je to 1500 tč., kar se poveča za 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, glede druge in tretje tožnice še za 10 % zaradi zastopanja več strank. Potrebni stroški prvega tožnika z odgovorom na pritožbo tako znašajo 1.116,00 EUR, za drugo in tretjo tožnico pa 1.227,60 EUR. Priznane stroške morata toženca plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. v zvezi s 332. čl. ZPP), če zamudita, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ). Prvi tožnik sam krije stroške v zvezi s svojo neuspešno pritožbo zoper stroškovni del, odgovor nanjo pa je bi v celoti nepotreben, zato ta strošek krijeta toženca sama (155. čl. ZPP). Enako velja za odgovor druge in tretje tožnice na pritožbo prvega tožnika.

1 Potrebe po distinkciji (oz. oceni, da del zahtevka ni sklepčen) ni zaznalo niti VS RS v referenčnem primeru (II Ips 92/2020), kjer je bil postavljen enak tožbeni zahtevi, pa tudi starejša sodna praksa je imela do tega enako stališče (VSS II Ips 538/1996, navaja M. Dolenc v Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, str. 363). 2 Pogodbeni stranki ne vesta, "ali se jima splača" skleniti pogodbo. Preživljanec tvega, da bo izročil premoženje, katerega vrednost bo večja od vrednosti izpolnitve preživljalca, slednji pa tvega, da bo vrednost njegovih storitev večja od vrednosti premoženja, ki ga bo dobil. Varanelli L., Ničnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju in pogodbe o preužitku, Pravna praksa, 2010, št. 46, str. 22. 3 Tč. 13. sklepa II Ips 92/2020. 4 Prim. sodbo tukajšnjega pritožbenega sodišča III Cp 2598/2014.