Jedro

Dejstvo, da denacionalizacijski upravičenec ni zahteval vrnitve dela nepremičnine, ki sedaj predstavlja sporno nepremičnino, še ne more dokazovati, da naj bi bila ta parcela del javne ceste in da ne more biti pripadajoče oziroma funkcionalno zemljišče sporni stavbi.

Javno dobro ne pridobi tega statusa samodejno, temveč (še)le na podlagi ustrezne ugotovitvene odločbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je parcela št. 0000-1698/25, k. o. X, pripadajoče zemljišče stavbi na naslovu V. ulica 10 v A. (I. točka izreka); da na parceli z ID znakom 0000-250/1094 obstoji služnost hoje in vožnje ter obračanja vozil v korist vsakokratnih lastnikov stavbe na naslovu V. ulica 10a v A. (II. točka izreka); ustavilo postopek glede ugotovitve služnosti po parceli z ID znakom 0000/1698/25 (III. točka izreka) in odredilo vknjižbo parcele 0000-1698/25 v zemljiško knjigo kot splošni skupni del stavbe z ID znakom 0000-4887 (IV. točka izreka).

2. Zoper odločitev prvostopenjskega sodišča se pritožuje nasprotna udeleženka Mestna občina A., formalno iz vseh pritožbenih razlogov, vendar v pritožbi vsebinsko napada le odločitev iz I. točke izreka izpodbijanega sklepa, da parcela 0000-1698/25 predstavlja pripadajoče zemljišče stavbe na V. ulici 10. 3. V pritožbi med drugim navaja, da je sporna parcela last Mestne občine A., ki je kot lastnica tudi vknjižena, gre za javno površino grajenega javnega dobrega, in sicer sestavni del javne ceste V. ulica. Gre za infrastrukturni objekt, ki se je olastninil po Zakonu o gospodarskih javnih službah (ZGJS). Denacionalizacijska odločba je dokazni vir glede obsega pripadajočega zemljišča k večstanovanjskim stavbam. Sporna parcela št. 1698/25, ki je bila ob nacionalizaciji in denacionalizaciji del parcele št. 1698/3 k. o. X, ni bila predmet denacionalizacijskega zahtevka niti lastninjenja po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini,1 saj bi se v nasprotnem primeru denacionalizacijskemu upravičencu tudi to parcelo vrnilo v naravi. Predlagatelji niso uspeli izkazati, da so v času družbene lastnine na sporni zemljiški parceli imeli pravico uporabe, ki bi se ob uveljavitvi ZLNDL transformirala v lastninsko pravico.

4. Na pritožbo sta odgovorili nasprotna udeleženka D., d. o. o., in predlagatelji; predlagajo zavrnitev pritožbe in ne priglašajo stroškov.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, to odločitev pa je tudi ustrezno obrazložilo. Pritožba obsežno navaja teoretična izhodišča in citira različne avtorje ter sodno prakso v zvezi z določitvijo pripadajočega zemljišča po Zakonu o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča:2 da je sklep o tem, da je posamezno zemljišče pripadajoče zemljišče, treba utemeljiti z dejanskega in pravnega vidika; dejanski vidik je v funkcionalni povezanosti zemljišča s stavbo, gre za zemljišče, ki je namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe, pravni vidik pa odraža povezanost pravic na zemljišču s pravicami na stavbi; pravna podlaga je potrebna, da se izkaže pravica uporabe na stavbnem zemljišču in šele, ko je ta izkazana, se ugotavljajo dejanske okoliščine, ali stavbi pripada funkcionalno zemljišče in v kakšnem obsegu. Ta načelna stališča so pravilna, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je vsa ta načela tudi sodišče prve stopnje pravilno uporabilo in ustrezno obrazložilo.

7. Tako je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, česar pritožba niti ne izpodbija, da ne obstoji pravnomočna odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča ali gradbene parcele (8. točka obrazložitve). Pojasnilo je, kako se je zgodovinsko razvijal pojem pripadajočega zemljišča (6. in 7. točka obrazložitve) in poudarilo, da se je pripadajoče zemljišče kot akcesorij lastninske pravice na stanovanju prenašalo skupaj s stanovanjem v (dejanski ali pravno vzpostavljeni) etažni lastnini.

8. Kot odločilne okoliščine, da se parcela 1698/25 šteje kot pripadajoče zemljišče stavbi na V. ulici 10, je sodišče prve stopnje štelo, da je navedena parcela nastala iz nekdanje enotne gradbene parcele navedene stavbe (*190 k. o. X) in da to parcelo3 v naravi sestavljata del dovozne ceste (edini dovoz na dvorišče stavbe V. ulica 10) in zelenica, ki je ograjena s starejšo žično ograjo in živo mejo, da je parcela namenjena za počitek ali igro otrok, da so bili na ogledu na kraju samem najdeni ostanki stare betonske in železne ograje še iz časa izgradnje same stavbe (na prelomu iz 19. v 20. stoletje), da zelenico ves čas uporabljajo in vzdržujejo etažni lastniki V. ulice 10 in da sta zelenica ter živa meja tudi emisijska zamejitev med stavbo in cesto (primerjaj 9., 10. in 12. stran obrazložitve izpodbijane sodbe). Vseh teh dejstev, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje napravilo zaključek, da navedena parcela izpolnjuje vse pogoje za pripadajoče zemljišče iz 42.4 in 43.5 člena ZVEtL-1, pritožba konkretizirano sploh ne izpodbija. Ugotovitve imajo vso oporo v izvedenem dokaznem postopku (ogledu, izvedenskem mnenju in le-temu priloženih fotografijah ter kopijah starih načrtov in skic), zato sodišče druge stopnje v pravilnost dokazne ocene prvostopenjskega sodišča ne dvomi.

9. Navedbe, da naj bi bila sporna parcela javno dobro, so neutemeljene, saj javno dobro ne pridobi tega statusa samodejno, temveč (še)le na podlagi ustrezne ugotovitvene odločbe (245. člen Zakona o urejanju prostora6), pritožnica pa niti ne zatrjuje (kaj šele dokaže), da bi bila ustrezna odločba o tem izdana.

10. Neutemeljene so tudi navedbe, da naj bi bila »ta nepremičnina javna cesta oziroma javne poti v soseski, javne zelene površine in javna otroška igrišča« infrastrukturni objekt, ki se je lastninil po ZGJS, saj je to pavšalno zatrjevanje v nasprotju z zgoraj povzetim dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (ki je ugotovilo, da gre za deloma dovozno pot na dvorišče, deloma pa za zamejeno zelenico in ne javno, vsem dostopno površino). Navedbe o lastninjenju po ZGJS so tudi nedovoljena pritožbena novota (337. člen Zakona o pravdnem postopku7).

11. Pritožbeno sodišče se tudi ne more strinjati z naziranjem pritožnice, da naj bi denacionalizacijska odločba izkazovala obseg pripadajočega zemljišča. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo (14. točka), da ta odločba ne pomeni določitve funkcionalnega zemljišča. Pritožbeno sodišče še dodaja, da iz odločbe z dne 17. 3. 1994 ne izhaja, da bi bil zahtevek denacionalizacijskega upravičenca v katerem koli delu zavrnjen, torej je občina z navedeno odločbo denacionalizacijskemu upravičencu vrnila lastninsko pravico na tistih nepremičninah, katerih vrnitev je zahteval. Dejstvo, ki je logično razvidno iz navedene denacionalizacijske odločbe, da denacionalizacijski upravičenec (iz kdo ve kakšnega razloga) ni zahteval vrnitve dela nepremičnine, ki sedaj nosi parcelno št. 1698/25, po oceni pritožbenega sodišča še ne more dokazovati, da naj bi bila ta parcela del javne ceste in da ne more biti pripadajoče oziroma funkcionalno zemljišče sporni stavbi. Sklicevanje pritožnice na to, da je vknjižena v zemljiški knjigi kot lastnica, prav tako ni upoštevno, saj je splošno znano, da je bil velik delež zemljiškoknjižnih transformacij pravice uporabe v lastninsko pravico na podlagi določb ZLNDL napačen in neskladen z resničnim pravnim stanjem.8

12. Glede na vse povedano je odločitev sodišča prve stopnje, da je parcela 1698/25, k. o. X, pripadajoče zemljišče, potrebno za redno rabo stavbe na V. ulici 10 v A., pravilna. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je na podlagi 1. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

1 Uradni list RS, št. 44/97 in 59/2001, v nadaljevanju ZLNDL. 2 Uradni list RS, št. 34/2017, v nadaljevanju ZVEtL-1. 3 Ki je bila oddeljena od prejšnje parcele 1698/16 prav na predlog oziroma zahtevo Mestne občine A. 4 Neizpodbite ugotovitve sodišča prve stopnje o dolgoletni (vsaj 70 let trajajoči) uporabi parcele s strani stanovalcev, o edinem dovozu na dvorišče in zamejenosti zelenice z ograjo, ki je glede na najdene sledove tam že kakšno stoletje, dajejo solidno podlago za zaključek, da je bilo to zemljišče neposredno namenjeno in tudi potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnikov stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2003. 5 Ker tej stavbi nesporno ni bilo določeno pripadajoče (funkcionalno) zemljišče z uradnim aktom ali dovoljenjem, zgoraj izpostavljene okoliščine izpolnjujejo pogoje iz 2. in 3. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Na podlagi Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine A. je sodišče tudi ugotovilo, da sporna parcela ni vključena v javne površine (8. stran obrazložitve sklepa). 6 Uradni list RS, št. 61/2017. Primerjaj tudi sodbo VSL I Cp 1516/2017 z dne 15. 2. 2018. 7 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 8 Sodba VSRS II Ips 73/2019 z dne 29. 5. 2020, zadnja alineja 22. točke.