Jedro

Tožba ni spremenjena, če tožeča stranka spremeni pravno podlago tožbenega zahtevka, če zmanjša tožbeni zahtevek ali če spremeni, dopolni ali popravi posamezne navedbe tako, da zaradi tega tožbeni zahtevek ni spremenjen (tretji odstavek 184. člena ZPP). Tožeča stranka pa s svojo dodatno specifikacijo tožbenega zahtevka v 31. 1. 2014 vloženi pripravljalni vlogi ni ne spremenila istovetnosti zahtevka in ne uveljavljala drugega zahtevka poleg obstoječega, niti ni povečala obstoječega zahtevka, saj je že v predlogu oziroma zahtevi za izpraznitev poslovnega prostora navedla “… in ga prostega oseb in stvari najemnika … .”, torej nedoločeno število (oseb in) stvari tožene stranke. Te stvari tožene stranke je v cit. vlogi pač konkretizirala (predvsem) na dve njeni stvari. Tožeča stranka je tako le dopolnila oziroma popravila posamezne navedbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo I Pg 1314/2012 z dne 24. 5. 2014 (ki po pravočasni napovedi pritožbe tožene stranke in plačani sodni taksi za napoved pritožbe pisno izdelana vsebuje obrazložitev po četrtem odstavku 324. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP (četrti odstavek 496. člena ZPP))) izreklo: “I. Nalog o izpraznitvi poslovnih prostorov Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. Plg 14/2012 z dne 9. 10. 2012, s katerim je toženi stranko naloženo, da zaradi prenehanja najemne pogodbe št. 3113176600, sklenjene v obliki notarskega zapisa št. ... z dne 5. 10. 2010 s pripadajočimi Dodatki, izprazni poslovni prostor, stoječ na parc. št.., k. o. ., to je poslovno stavbo v M. naslovu C., in ga v roku 8 dni prostega oseb in stvari najemnika, izroči tožeči stranki, v stanju, kot je to določeno v najemni pogodbi ter ji povrniti stroške izpraznitvenega naloga v znesku 92,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki so pričele teči 16. dan od vročitve prej citiranega sklepa (naloga) toženi stranki, ostane v celoti v veljavi. II. Toženi stranki se zaradi prenehanja najemne pogodbe št. sklenjene v obliki notarskega zapisa št. SV 81l/10 z dne 5. 10. 2010 s pripadajočimi Dodatki naloži, da poslovni prostor, stoječ na parc. št.., to je poslovno stavbo v M. na naslovu C., izprazni in ga prostega oseb in vseh stvari najemnika, predvsem pa kovinskega zalogovnika za pelete s pogonskim motorjem tip., serijske številke ... ter industrijske peči na pelete z gorilcem ..., v roku 8 dni izroči tožeči stranki. III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 507,55 EUR, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka do plačila.”

2. Tožena stranka s 7. 11. 2014 pravočasno vloženo pritožbo izpodbija sodbo prve stopnje v celoti. Čeprav v pritožbi ne uveljavlja nobenega pritožbenega razloga iz prvega odstavka 318. člena ZPP, pa smiselno izpodbija sodbo prve stopnje iz pritožbenih razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. točka prvega odstavka 338. člena ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP). Sodišču prve stopnje tudi očita, da je prekoračilo tožbeni zahtevek (“… ki je na izročitev poslovnih prostorov.”). Pritožbenemu sodišču ne predlaga ničesar.

3. Tožena stranka je priglasila v stroškovniku specificirane stroške pritožbe.

4. Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

5. Predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je s sklepom Su 264/2015 z dne 23. 1. 2015 ob sklicevanju na 105.a člen in prvi odstavek 60. člena Zakona o sodiščih, ter na predlog predsednika Višjega sodišča v Mariboru v vlogi Su 57/2015 z dne 21. 1. 2015, prenesel pristojnost za sojenje v tej zadevi na Višje sodišče v Celju.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na (morebitne) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da ni podana nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

8. Ker so v izpodbijani sodbi prve stopnje navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa so jasni in med seboj združljivi ter jih zato pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilne, primerno obrazložena izpodbijana sodba prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje dovolj jasno, razumno, argumentirano in prepričljivo pojasnilo, katera dejstva šteje za dokazana; na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo.

9. Na podlagi dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih, (na) to dokazno oceno sodišča prve stopnje pa je pritožbeno sodišče vezano, saj prav sodišče prve stopnje odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva se štejejo za dokazana (8. člen ZPP), in ki jo po povedanem pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilno, pritožbeno sodišče zavrača pritožbeno grajo tožene stranke sodišča prve stopnje o zmotni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. Ker je sodišče prve stopnje izvedlo vse dokaze, ki jih je lahko, in za katere je ocenilo, da so pomembni za odločbo (prvi odstavek 287. člena ZPP), je ob pravilnem zaključku, da “… ima najemodajalec (tožeča stranka) pravico zahtevati izpraznitev poslovnega prostora, saj ni sporno, da se v poslovnem prostoru še vedno nahajajo stvari tožene stranke, ki jih je tožeča stranka tekom postopka specificirala. Navedeno dejstvo je po presoji sodišča pravno odločilno za odločitev v zadevi. Glede na to, da je pogodba v veljavi, tožeča stranka utemeljeno vlaga tožbo, s katero bi preprečila spremembo najemnega razmerja za določen čas v najemno razmerje za nedoločen čas. Sodna zahteva za izpraznitev poslovnega prostora namreč ni nič drugega kot izrecna izjava tožeče stranke, da najemnega razmerja ne želi nadaljevati (ali obnoviti).” (28. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), pravilno razsodilo, da “… ostane nalog o izpraznitvi poslovnih prostorov, ki ga je tožeča stranka zaradi jasnosti in posledične izvršljivosti dopolnila tako, kot izhaja iz točke II. izreka te sodbe, v celoti v veljavi.” (29. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), ker “… je tožbeni zahtevek tožeče stranke dejansko in pravno utemeljen (11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

10. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje tožene stranke: “Pritožba se vlaga iz dveh razlogov. Najprej ni mogoče zahtevati izročitve, če so prostori v posesti tožeče stranke in ne tožene. To je bilo tekom postopka večkrat izpostavljeno in temu sta pritrdili obe pravdni stranki.” (i. točka (obrazložitve) pritožbe).

11. Pravilni so ugotovitve, soglašanje, presoja, ocene in zaključki sodišča prve stopnje: “Tožeča stranka je nadalje zatrjevala in uspela dokazati, da je toženo stranko pozivala k primopredaji in izročitvi, vendar do nje ni prišlo. Priča M. L., ki je pri tožeči stranki zaposlen na oddelku za prodajne storitve, je priznal, da ima tožeča stranka nepremičnino v posesti, vendar je ne smejo oddati. Po vedenju te priče se v objektu še nahajajo “spakirane” stvari, last tožene stranke. Pojasnil je, da tožena stranka ključev nima, a so gospe M. odpirali vrata in je odnesla fascikle, glede ostalih stvari, za katere meni, da jih je možno odpeljati, pa ne ve, zakaj jih tožena stranka ne odpelje. Iz izpovedbe te priče izhaja, da do primopredaje in izročitve nepremičnine, ki je prosta stvari tožene stranke, ni prišlo, kot je to zatrjevala tožeča stranka. Tudi po vedenju priče M. Č., ki je bil na primopredajo povabljen kot prodajnik, saj je v službi prodaje nepremičnin in ob vsakem prevzemu nepremičnine z najemnikom pogledajo nepremičnino za boljšo nadaljnjo prodajo, primopredaja ni bila izvedena. Smiselno enako izhaja iz izpovedbe priče B. R., ki je izpovedala, da so bili glede na potek dogodkov in zatrjevanja tožene stranke, ki je po eni strani zatrjevala, da je najemno razmerje prenehalo, po drugi strani pa, da še uporablja prostore, da ima v njih svoje stvari, arhive, stvari tretjih oseb in da najemno razmerje ni prenehalo, primorani sprožiti predmetni sodni postopek. Priča T. U., podnajemnik tožene stranke, je izpovedal, da je bil v maju 2012 udeležen pri tako “zvani” primopredaji kot predstavnik družbe A. d. o. o. (bil je tudi njen predstavnik), saj je bil del opreme, ki je bil v zgradbi, last te družbe. Ve, da je bila “predana” oprema, last te družbe, za ostalo opremo, to je tudi za tisto, ki je last tožene stranke pa ni znal točno izpovedati, po njegovem vedenju so bile “noter” tudi še njihove stvari. Zakoniti zastopnik I. H., je sicer izpovedal, da je bila primopredaja, na kateri se je ugotavljalo, katera stvar je v lasti koga, v aprilu 2012, vendar pa zgolj njegova izpovedba, glede na ostale dokaze, zlasti glede na nasprotne izpovedbe prič M. L., M. Č. in B. R., ob upoštevanju, da priča T. U. dejstva, da je bila izvedena primopredaja tudi s toženo stranko ni potrdila in ob upoštevanju, da zapisnik ni bil podpisan s strani obeh strank, ni sledilo. Glede na navedeno, in ker ima tožena stranka v nepremičnini še svoje stvari (kar priznava sama tožena stranka), tožeča stranka s predmetno nepremičnino ne razpolaga na način, da bi jo lahko bodisi prodala bodisi oddala v nadaljnji najem, kot so potrdile priče M. L., M. Č. in B. R.. Izvedeni dokazni postopek je tako pokazal, da je bil izvršen zgolj poskus primopredaje in nepremičnina, kot je to zatrjevala tožeča stranka, ni bila prevzeta v smislu možnosti nadaljnjega razpolaganja v okviru služb pri tožeči stranki, saj tožena stranka primopredajnega zapisnika ni podpisala in so v objektu še vedno ostale premičnine tožene stranke, zaradi česar tožeča stranka tudi vztraja pri tožbenem zahtevku.” (17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); “ Ni namreč sporno, da so v nepremičnini, med drugim tudi druge manjše stvari tožene stranke, drobni in odpadni material, od katerega so nekatere stvari tudi zapakirane v kartonaste škatle, tako da tožeča stranka ne more ugotoviti, kaj se v njih nahaja. Tožena stranka namreč teh dejstev ni zanikala, zato se štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP). Tudi priča M. L. je potrdil zatrjevanja tožeče stranke o tem, da se v prostorih še nahajajo “spakirane” stvari, last tožene stranke; da so toženi stranki pripravljeni omogočiti dostop do stvari in je bilo nekaj stvari že odpeljanih, glede ostalih stvari, za katere meni, da jih je možno odpeljati pa ne ve, zakaj jih tožena stranka ne odpelje.” (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); “Sodišče soglaša s tožečo stranko, da mora tožena stranka ob prenehanju najemnega razmerja nepremičnino vrniti najemodajalcu v takšnem stanju, kot jo je prejela ob začetku najema, razen morebitnih sporazumnih vlaganj, torej prosto vseh njegovih premičnih stvari in oseb. Ni dvoma, da prej navedene (premične) stvari, last tožene stranke, niso sestavni del objekta. Tožena stranka pa je celo sama priznala (zapisnik naroka za glavno obravnavo z dne 26. 9. 2013), da se v objektu še nahajajo njene premične stvari, ki jih je pripravljena odpeljati in ima tudi interes, da bi to storila, vendar nima vstopa v objekt.” (19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); “Zahtevek za izpraznitev je eno od materialnopravnih upravičenj, ki izhajajo iz lastninske pravice. Izvršba za izpraznitev in izročitev nepremične se opravi tako, da izvršitelj izroči nepremičnino v posest upniku potem, ko iz nje odstrani osebe in stvari. Dejansko gre za enovit zahtevek, ki ga je tožeča stranka med postopkom, glede na ugovore tožene stranke in posledične izvršljivosti, le konkretizirala. V konkretnem primeru prej navedena dejstva (zlasti dejstvo, da primopredaja še ni bila izvedena; da se v objektu še vedno nahajajo razne premične stvari tožene stranke, dejstvo možnosti obnovitve najemnega razmerja za nedoločen čas v primeru, če najemna pogodba ne bo odpovedana po sodni poti), po presoji sodišča ustvarjajo za tožečo stranko negotovost in jo omejujejo v možnosti nastopanja v pravnem prometu z drugimi subjekti (na primer pri sklepanju novih najemnih pogodb), kar je tožeča stranka med postopkom tudi izpostavila. Tako ima tožeča stranka po presoji sodišča pravni interes za vložitev predmetne tožbe, tudi iz razloga, ker posledično ne more nastopiti fikcija obnovitve pogodbe za nedoločen čas. Če je najemodajalcu pri tem mogoče očitati protipravno ravnanje, pa lahko najemnik (tožena stranka) uveljavlja druge zahtevke (odškodninske, obligacijske narave).” (24. točka obrazložitve izpodbijane sodbe)”; ter “Izvedeni dokazni postopek je tako potrdil, da nepremičnina, ki je bila predmet najemne pogodbe, tudi po izteku pogodbe, ni prosta stvari tožene stranke. Tožena stranka pa tudi ni dokazala, da tožeča stranka oddaja nepremičnino v najem in torej z njo vseskozi razpolaga. Tega dejstva priče T. U., M. L. in M. Č. niso potrdile. T. U. je izpovedal, da so bili kot A.. o. o. tudi (pod)najemniki dela prostorov v predmetni zgradbi, sočasno s toženo stranko, vendar pa ni potrdil s strani tožene stranke zatrjevanega dejstva (zapisnik glavne obravnave z dne 15. 4. 2014, list. št. 183), da je imel v najemu predmetne nepremičnine, oziroma da je bil v prostorih vsaj do pet mesecev po tem, ko tožene stranke tam ni bilo več. Na vprašanje pooblaščenca tožene stranke, ali so bili v prostorih dlje kot tožena stranka, je odgovoril nikalno. Po izpovedbi te priče pa je šla v “istem času” ven tudi družba S.. Priča M. L., ki dela s prevzetimi nepremičninami, je po drugi strani zanesljivo potrdil, da predmetna nepremičnina ni bila prevzeta, da je tožeča stranka ni oddala v najem, saj je ovira za to predmetni spor. Izvedeni dokazni postopek je tako pokazal, da je bil izvršen zgolj poskus primopredaje in nepremičnina, kot je to zatrjevala tožeča stranka, ni bila prevzeta v smislu možnosti nadaljnjega razpolaganja v okviru služb pri tožeči stranki, saj tožena stranka primopredajnega zapisnika ni podpisala in so v objektu še vedno ostale premičnine tožene stranke, zaradi česar tožeča stranka tudi vztraja pri tožbenem zahtevku. Tožena stranka pa drugih dokazov, ki bi zanesljivo potrdili ta dejstva, ni ponudila, zato so ostala njena zatrjevanja s tem v zvezi nedokazana. Tožeča stranka pa stvari tudi ne zadržuje (protipravno), saj je toženi stranki, kot je bilo že prej navedeno pripravljena omogočiti vstop v nepremičnino in je tako zahtevek (nalog za izpraznitev) izvršljiv.” (25. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Ker je sodišče prve stopnje za cit. ugotovitve, soglašanje, presojo, ocene in zaključke navedlo jasne, razumljive, določne ter pravilne razloge (17.-19. in 24.-25. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), ti razlogi pa so prav tako dovolj izčrpni, pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša in jim dodaja le: Tudi samo misli, da je dejstvo, da “… se v poslovnem prostoru še vedno nahajajo stvari tožene stranke, ki jih je tožeča stranka tekom postopka specificirala.”, pravno odločilno za odločitev v tej zadevi. Sicer pa je sodišče prve stopnje na zahtevo tožeče stranke v 3. 9. 2012 vloženem “Predlogu za izdajo naloga za izpraznitev poslovnega prostora” izdalo (sporni) Nalog o izpraznitvi poslovnega prostora ... z dne 9. 10. 2012 prav v skladu z drugim odstavkom 29. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP).(1)

12. Utemeljene tudi niso pritožbene navedbe tožene stranke: “Drugi pritožbeni razlog pa je, da ne gre za nobeno “konkretizacijo” zahtevka. Zahtevek je bil postavljen na izročitev. Tekom pravde je po navodilu sodišča in po nasprotovanju tožeče stranke tožena stranka tak zahtevek konkretizirala v zahtevek na prevzem zalogovnika in pelet. To je sprememba tožbe, ki je tožena stranka ni dopustila, sodišče pa tudi ne. V tem je odločeno preko zahtevka, ki je na izročitev poslovnih prostorov.” (ii. točka (obrazložitve) pritožbe).

13. Pravilni sta ugotovitev in presoja sodišča prve stopnje: “Sodišče ugotavlja, da je glede na prej navedena pravno relevantna dejstva, ki so se kot takšna izkazala šele v nadaljnjem teku postopka, po izdaji naloga sodišča o izpraznitvi poslovnega prostora, tožbeni zahtevek premalo določen in bi bil posledično neizvršljiv, kot je pravilno opozorila tudi tožena stranka. Glede na navedeno je sodišče tožeči stranki naložilo, da naj navedeno pomanjkljivost odpravi, kar je tožeča stranka pravočasno storila. Po presoji sodišča ne gre za spremembo tožbe, temveč za konkretizacijo tožbenega zahtevka, saj tožeča stranka od vsega začetka zahteva, da ji tožena stranka izroči prostor, ki bo prost njenih stvari, glede katerih je tožena stranka naprej zatrjevala, da so bile uničene, v nadaljevanju pa je priznala, da se v objektu še nahajajo in jih je pripravljena odpeljati, med drugim pa je tožbenemu zahtevku nasprotovala tudi z zatrjevanjem, da premičnin brez škode ni mogoče odstraniti. Glede na takšne (protislovne) navedbe tožene stranke je sodišče presodilo, da je konkretizacija tožbenega zahtevka potrebna.” (8. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Tudi za cit. ugotovitev in presojo navedeni razlogi sodišča prve stopnje v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe so korektni in pravilni ter dovolj obširni. Pritožbeno sodišče zato le še dodatno navaja: Sprememba tožbe je sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega (drugi odstavek 184. člena ZPP). Tožba ni spremenjena, če tožeča stranka spremeni pravno podlago tožbenega zahtevka, če zmanjša tožbeni zahtevek ali če spremeni, dopolni ali popravi posamezne navedbe, tako, da zaradi tega tožbeni zahtevek ni spremenjen (tretji odstavek 184. člena ZPP). Tožeča stranka pa s svojo dodatno specifikacijo tožbenega zahtevka v 31. 1. 2014 vloženi pripravljalni vlogi ni ne spremenila istovetnosti zahtevka in ne uveljavljala drugega zahtevka poleg obstoječega, niti ni povečala obstoječega zahtevka, saj je že v predlogu oziroma zahtevi za izpraznitev poslovnega prostora navedla “… in ga prostega oseb in stvari najemnika … .”, torej nedoločeno število (oseb in) stvari tožene stranke. Te stvari tožene stranke je v cit. vlogi pač konkretizirala (predvsem) na dve njeni stvari. Tožeča stranka je tako le dopolnila oziroma popravila posamezne navedbe, zaradi tega pa tožbeni zahtevek ni (bil) spremenjen. Tudi sicer tožena stranka v pritožbi ni pojasnila, na kateri pravni podlagi iz drugega odstavka 184. člena ZPP naj bi tožeča stranka s sporno konkretizacijo tožbenega zahtevka spremenila tožbo. Ker po povedanem tožeča stranka ni spremenila tožbe, privolitev tožene stranke ni bila potrebna in tudi sodišču prve stopnje je ni bilo treba dovoliti (prvi odstavek 185. člena ZPP). Ker je tako sodišče prve stopnje prisodilo tožeči stranki prav tisto, kar je zahtevala, in ne več ali kaj drugega, kot je zahtevala, ni z izpodbijano sodbo prekoračilo njenega tožbenega zahtevka (ki je bil na izpraznitev poslovnega prostora in ne “na izročitev poslovnih prostorov”), ampak v njegovih mejah (prvi odstavek 2. člena ZPP).

14. Ob ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje z izpodbijano ugoditvijo tožbenemu zahtevku tožeče stranke materialno pravo (navedene določbe Obligacijskega zakonika in ZPSPP) pravilno uporabilo.

15. Glede na tako stanje stvari je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo prve stopnje (353. člen ZPP).

Op. št.(1): Na podlagi odpovedi najemodajalca in zahteve za izpraznitev poslovne stavbe oziroma poslovnega prostora izda sodišče nalog o izpraznitvi poslovne stavbe oziroma poslovnega prostora, če izhaja iz odpovedi ali zahteve in iz najemne pogodbe oziroma dokazil po prejšnjem členu, da ima najemodajalec pravico odpovedati ali zahtevati izpraznitev poslovne stavbe oziroma poslovnega prostora.