Up-2226/08

27. 5. 2010

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki so jo vložili Katarina Kostrevc, ki jo zastopa zakonita zastopnica Irena Ferme, Irena Ferme in Milan Kostrevc, vsi Ljubljana, na seji 27. maja 2010

sklenil:

1.Ustavna pritožba Milana Kostrevca se v delu, ki se nanaša na sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 821/2005 z dne 14. 4. 2008, ne sprejme.

2.Ustavna pritožba Milana Kostrevca se v delu, ki se nanaša na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1005/2004 z dne 14. 12. 2004 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju št. P 208/2002 z dne 5. 3. 2004, zavrže.

3.Ustavna pritožba Irene Ferme zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 821/2005 z dne 14. 4. 2008 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1005/2004 z dne 14. 12. 2004 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju št. P 208/2002 z dne 5. 3. 2004 se ne sprejme.

4.Ustavna pritožba Katarine Kostrevc zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 821/2005 z dne 14. 4. 2008 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1005/2004 z dne 14. 12. 2004 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju št. P 208/2002 z dne 5. 3. 2004 se ne sprejme.

5.Ustavna pritožba vseh pritožnikov se v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v postopku pred Vrhovnim sodiščem št. II Ips 821/2005, zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožniki so v pravdnem postopku od Republike Slovenije zahtevali plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpeli zaradi protipravnih ravnanj zemljiškoknjižne referentke, vodje zemljiške knjige, predsednice Okrajnega sodišča v Ljubljani ter vsakokratnega ministra za pravosodje. Tožbeni zahtevki so bili pravnomočno zavrnjeni. Vrhovno sodišče je revizijo pritožnika Milana Kostrevca zoper sodbo Višjega sodišča zavrglo, medtem ko je reviziji pritožnic zavrnilo.

2.Pritožniki zatrjujejo kršitev 2., 14., 15., 21., 23. in 26. člena Ustave ter prvega odstavka 6. člena in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Pritožnik Milan Kostrevc trdi, da je Vrhovno sodišče odločitev o zavrženju revizije sprejelo v očitnem nasprotju s tretjim odstavkom 87. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – v nadaljevanju ZPP) in da je zato kršilo 2. in 25. člen Ustave. Pojasnjuje, da ima pritožnica Irena Ferme, ki jo je pooblastil za vložitev revizije, opravljen pravniški državni izpit. Tako kot pritožnici tudi on nasprotuje meritorni odločitvi sodišč. Pritožniki se ne strinjajo s stališčem, da škode niso izkazali. Že na prvi stopnji naj bi namreč zatrjevali, da je bilo zaradi protipravnih ravnanj hudo poseženo v njihov notranji mir. Menijo tudi, da pri spornem zemljiškoknjižnem vpisu ni šlo le za napako, temveč za načrtno izigravanje pravosodnih organov. Drugačno stališče sodišč naj bi bilo nelogično. Po njihovem mnenju je takšno stališče tudi posledica dejstva, da je druga pritožnica zaposlena na sodišču. Zato naj bi jim bila kršena pravica do enakosti pred zakonom. Zatrjujejo tudi kršitev pravice do osebnega dostojanstva in pravice do nepristranskega sojenja. Navajajo tudi, da sodba Vrhovnega sodišča po vsebini niti ni sodba ter da jim zato tudi ni bilo zagotovljeno učinkovito pravno sredstvo. Zmotna naj bi bila tudi ocena sodišč, po kateri pritožnici Ireni Ferme, ker ni bila stranka v spornih zemljiškoknjižnih postopkih, že zato ni mogla nastati pravno priznana škoda. Vrhovno sodišče naj bi s tem, ko je o reviziji odločalo tri leta, tudi kršilo pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Uveljavljajo še, da za zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem Barbare Brezigar v sodbah ni oprijemljive podlage. Poudarjajo, da jim zaradi nezakonitih ravnanj v zadevi "zemljiška knjiga" pripada odškodnina. Drugačna odločitev sodišč naj bi bila v neskladju s pravico do učinkovitega uresničevanja pravic. Ustavnemu sodišču predlagajo, naj kot sestavni del ustavne pritožbe upošteva tudi njihove navedbe, vsebovane v reviziji ter v drugih vlogah, ki so jih vložili v postopku pred sodišči.

B. – I.

O ustavni pritožbi Milana Kostrevca

3.Pritožnik trdi, da je stališče Vrhovnega sodišča, po katerem ga pooblaščenka Irena Ferme, četudi ima opravljen pravniški državni izpit, v revizijskem postopku ne more zastopati, v očitnem nasprotju s tretjim odstavkom 87. člena ZPP. Sprejem očitno napačne odločitve pomeni po ustaljeni ustavnosodni presoji kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče te očitke preizkusilo z vidika navedene človekove pravice, in ne z vidika 25. člena Ustave, kot predlaga pritožnik. Z očitkom o kršitvi pravice do pravnega sredstva namreč pritožnik ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča o zavrženju revizije ne more utemeljiti že zato, ker ta človekova pravica pravice do revizije ne zagotavlja. [1]

4.Ustavno sodišče lahko oceno očitne napačnosti izreče le v primeru, če sodišče svoje odločitve sploh ne utemelji s pravni argumenti tako, da je mogoče sklepati, da ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Očitno je, da v obravnavanem primeru spornemu pravnemu stališču takšne kvalificirane stopnje napačnosti ni mogoče očitati. Vrhovno sodišče je namreč svojo odločitev v tem delu utemeljilo s sklicevanjem na tretji odstavek 86. člena ZPP, ki določa, da lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. S tem je zahtevi po razumni pravni obrazloženosti sodne odločbe zadostilo.

5.Pritožnik uveljavlja tudi kršitev 2. člena Ustave. Ker ta ustavna določba ne ureja človekovih pravic, se v postopku ustavne pritožbe nanjo ni mogoče sklicevati.

6.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe v delu, ki se nanaša na sklep Vrhovnega sodišča, ni sprejelo v obravnavo (1. točka izreka).

7.V delu, ki se nanaša na meritorno odločitev (nižjih) sodišč, pa je Ustavno sodišče ustavno pritožbo tega pritožnika zavrglo. Pritožnik je namreč sam povzročil, da je bila njegova, glede na vrednost spornega predmeta sicer dovoljena, revizija zavržena kot nedovoljena. To pomeni, da ni izčrpal pravnih sredstev (2. točka izreka).

B. – II.

O ustavni pritožbi Irene Ferme

8.Odločitev Vrhovnega sodišča v tem delu je med drugim utemeljena na stališču, da pritožnica ni aktivno legitimirana za vložitev odškodninskega zahtevka, ker ni bila udeleženka zemljiškoknjižnega postopka, v zvezi s katerim naj bi ji nastala zatrjevana nepremoženjska škoda, in ker tudi nima statusa posredne oškodovanke. Pritožnica očita temu stališču materialnopravno zmotnost. S takšnimi očitki pa ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti. Ustavno sodišče lahko izpodbijano sodbo razveljavi le, če ugotovi, da temelji na kakšnem pravnem stališču, ki ni združljivo s katero od človekovih pravic ali temeljnih svoboščin (prim. prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS). Zoper navedeno stališče pa pritožnica takšnih očitkov ne uveljavlja. Kršitev človekovih pravic pritožnica sicer očita drugim stališčem, na katerih prav tako temelji odločitev o zavrnitvi njenih odškodninskih zahtevkov. Vendar se Ustavnemu sodišču do teh očitkov, glede na to, da je za zavrnitev pritožničinih zahtevkov zadoščalo že navedeno pravno stališče, ni bilo treba opredeljevati. Ustavno sodišče zato tudi pritožničine ustavne pritožbe zoper izpodbijane sodbe ni sprejelo v obravnavo (3. točka izreka).

B. – III.

O ustavni pritožbi Katarine Kostrevc

9.Ustavno sodišče v zvezi s preizkusom ustavne pritožbe v tem delu najprej pojasnjuje, da je pri tem preizkusu upoštevalo le trditve, ki jih je pritožnica navedla v ustavni pritožbi, saj se za utemeljitev ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati na navedbe in utemeljitve, vsebovane v pravnih sredstvih, izčrpanih pred vložitvijo ustavne pritožbe. Ustavna pritožba je namreč posebno pravno sredstvo s posebnim obsegom izpodbijanja in presojanja. Zato je treba v ustavni pritožbi tudi navesti argumente, ki naj bi jo utemeljili.

10.Pritožnica trdi, da je stališče sodišč, po katerem naj bi šlo pri spornem zemljiškoknjižnem vpisu le za napako sodišča, ne pa za načrtno izigravanje s strani pravosodja, nelogično. Ta očitek bi bil lahko pomemben z vidika 22. člena Ustave. Vendar pa ni utemeljen. Stališču, po katerem vsaka napaka v sodnem postopku še ne pomeni protipravnega ravnanja sodišča kot enega od elementov civilnega delikta, še posebej v primeru, če je bila ta napaka brez škode za stranko med postopkom tudi že odpravljena, namreč nelogičnosti ni mogoče očitati.

11.Sicer pa stališče o neobstoju protipravnega ravnanja niti ne pomeni nosilnega stališča izpodbijane sodbe. Sodba Vrhovnega sodišča je namreč v prvi vrsti utemeljena na stališču o nesklepčnosti tožbe zaradi uveljavljanja odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89 – ZOR) ni pravno priznana. To stališče je Vrhovno sodišče utemeljilo z argumentom, da je pritožnica obstoj škode utemeljevala le s trditvami o posegu v osebnostno pravico, medtem ko ni pravočasno zatrjevala, da bi zaradi zatrjevanih posegov v osebnostne pravice tudi duševno trpela. Pritožnica nasprotuje tudi temu stališču. Trdi, da je že na prvi stopnji zatrjevala, da so protipravna ravnanja hudo posegla v njen notranji mir. Vendar s takšnimi očitki ustavne pritožbe ne more utemeljiti že zato, ker iz sodbe Vrhovnega sodišča izhaja, da tega očitka v postopku pred sodišči ni izčrpala.

12.Pritožnica uveljavlja tudi kršitev 26. člena Ustave. Vendar stališče, po katerem mora stranka za uspeh z odškodninskim zahtevkom zoper državo, s katerim uveljavlja povračilo nepremoženjske škode, zatrjevati in izkazati tudi določeno stopnjo duševnih bolečin, ni nesprejemljivo z vidika te človekove pravice.

13.Pritožnica uveljavlja tudi kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva človekovih pravic (četrti odstavek 15. člena Ustave). To kršitev utemeljuje z očitkom, da ji kljub domnevno nezakonitemu delu zemljiškoknjižnega sodišča ni bila priznana denarna odškodnina. S takšnimi očitki kršitve te človekove pravice ne izkaže. Pritožnica namreč ne pojasni, za odpravo posega v katero človekovo pravico naj ji takšno sodno varstvo ne bi bilo zagotovljeno. Če naj bi takšno kršitev pomenila zatrjevana napačna odločitev zemljiškoknjižnega sodišča, ji je treba pojasniti, da ji pravice do materialnopravno pravilne odločitve sodišč niti Ustava niti EKČP ne zagotavljata. Obstoj protipravnega ravnanja je pritožnica v postopku pred sodišči sicer med drugim utemeljevala tudi s kršitvijo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki ji prvi odstavek 23. člena Ustave daje status človekove pravice. Vendar se Ustavnemu sodišču do vprašanja, ali bi bilo lahko stališče sodišč o potrebi po izkazu sekundarne škode v obliki duševnih bolečin morda nesprejemljivo z vidika pravice do učinkovitega sodnega varstva te človekove pravice, ki jo pritožnici zagotavlja četrti odstavek 15. člena Ustave v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave (oziroma 13. člen EKČP v zvezi s prvim odstavkom 6. člena EKČP),[2] ni treba opredeljevati. Odločitev Vrhovnega sodišča je namreč tudi v tem delu utemeljena na (od tega stališča neodvisnem) stališču o neobstoju protipravnega ravnanja. Tega stališča pa pritožnica v ustavni pritožbi ne izpodbija. Ker preizkusi Ustavno sodišče ustavno pritožbo le v mejah razlogov, ki jih navede pritožnik, in ker je že to v postopku ustavne pritožbe neizpodbijano stališče zadoščalo za zavrnitev pritožničinega zahtevka v tem delu, se pritožničin položaj tudi v primeru, če bi Ustavno sodišče morda ugotovilo, da je navedeno stališče ustavno sporno, ne bi mogel izboljšati.

14.Pritožnica trdi, da z zahtevkom ni uspela zgolj zato, ker je pritožnica Irena Ferme, ki je njena zakonita zastopnica, zaposlena na sodišču ter da ji je bila zato kršena pravica do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Ta očitek bi bil lahko pomemben z vidika pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Vendar se Ustavnemu sodišču do njega ni bilo treba opredeljevati v prvi vrsti zato, ker ga pritožnica v postopku pred sodišči formalno ni izčrpala, pa tudi zato, ker ga pritožnica zgolj pavšalno uveljavlja.

15.Pritožnica tudi zatrjuje, da se je izpodbijana revizijska sodba izkazala za neučinkovito pravno sredstvo. Ta očitek bi bil lahko pomemben z vidika 23. člena Ustave (kot že pojasnjeno, 25. člen Ustave več od pravice do pritožbe ne zagotavlja), vendar pa ni utemeljen. Pravica do učinkovitega sodnega varstva je namreč ustavno procesno jamstvo. Če je odločitev Vrhovnega sodišča drugačna, kot je pričakovala pritožnica, to še ne pomeni, da ji učinkovito sodno varstvo ni bilo zagotovljeno.

16.Pritožnica dalje uveljavlja, da zavrnitev njenega dokaznega predloga z zaslišanjem Barbare Brezigar ni utemeljena s stvarnimi razlogi. Ti očitki bi bili lahko pomembni z vidika pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Iz te pravice namreč izhaja tudi načelna obveznost sodišča, da izvede predlagane dokaze, če za njihovo zavrnitev niso podani ustavno sprejemljivi razlogi. Vendar iz izpodbijanih sodb izhaja, da so sodišča zavrnitev tega dokaznega predloga utemeljila s takšnimi razlogi. Vrhovno sodišče je namreč pritrdilo stališču Višjega sodišča, da sodišče prve stopnje tega dokaza ni bilo dolžno izvesti, ker dokazni predlog ni bil ustrezno substanciran. Pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o neizvedbi tega dokaza pa je Vrhovno sodišče dodatno utemeljilo še s stališčem, po katerem dejstva, o katerih naj bi ta priča izpovedala, zaradi odsotnosti pravno priznane škode tudi sicer niso pravno odločilna. Nobeno od navedenih stališč ni nesprejemljivo z vidika 22. člena Ustave.

17.Pritožnica uveljavlja tudi kršitev pravice do osebnega dostojanstva (21. člen Ustave), vendar tudi tega očitka zgolj s pavšalnimi navedbami ne izkaže.

18.Pritožnica uveljavlja tudi kršitev 2. člena Ustave. Ustavno sodišče je že pojasnilo (prim. točko 5 obrazložitve tega sklepa), da z očitki o kršitvi te ustavne določbe ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti.

19.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče tudi pritožničine ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo (4. točka izreka).

B. – IV.

O zatrjevani kršitvi pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja

20.Pritožniki uveljavljajo tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, do katere naj bi prišlo v postopku pred Vrhovnim sodiščem. Glede na to, da Ustavno sodišče ni pristojno presojati morebitnih kršitev človekovih pravic, ki nastanejo neposredno z ravnanjem ali z opustitvijo dolžnega ravnanja sodišča, je ustavno pritožbo v tem delu zavrglo (5. točka izreka).

C.

21.Senat je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ter prve in pete alineje prvega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik senata Jan Zobec ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno.

Jan Zobec Predsednik senata

[1]Tako Ustavno sodišče med drugim v sklepu št. Up-204/01 z dne 5. 11. 2002 (OdlUS XI, 296).

[2]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005, točka 13 (Uradni list RS, št. 92/05, in OdlUS XIV, 72).