Jedro

Naznanitev storitve kaznivega dejanja ne predstavlja uradnega dejanja organa v smislu določbe 126. člena ZDavP-2. Takšna naznanitev namreč nima namena izterjave oziroma plačila davka, v konkretnem primeru letne dajatve za uporabo vozil v cestnem prometu. Četudi bi takšno naznanitev storitve kaznivega dejanja sodišče upoštevalo kot dejanje, ki pretrga zastaranje v smislu 126. člena ZDavP-2, pa v obravnavanem primeru ni izpolnjen drugi (kumulativni) pogoj za pretrganje zastaranja po navedeni določbi, to je, da je bil o tem dejanju zavezanec za davek obveščen.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Ljubljana št. 423-478/2013-4 z dne 19. 9. 2013 odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Upravna enota Ljubljana, kot prvostopenjski upravni organ, je z izpodbijano odločbo družbi A. d.o.o. iz B., odmerila višino letne dajatve za vozilo CE …., za obdobje od 8. 4. 2008 do 8. 4. 2009, v znesku 926,72 EUR; za vozilo CE …. za obdobje od 4. 5. 2008 do 4. 5. 2009 v znesku 926,72 EUR in za vozilo CE …. , za obdobje od 19. 8. 2008 do 19. 8. 2009, v znesku 926,72 EUR. Odločitev je utemeljila z določbo sedmega odstavka 9. člena Zakona o letni dajatvi za uporabo vozil v cestnem prometu (v nadaljevanju ZLDUVCP) in ugotovitvijo, ki temelji na dopisu Ministrstva za infrastrukturo in prostor, Direkcije Republike Slovenije za ceste, ki ga je prvostopenjski organ prejel 30. 8. 2013 in ponovno 16. 9. 2013, da letne dajatve za uporabo vozil v cestnem prometu, ki se nanašajo na vozila družbe A. d.o.o. ni v evidenci plačil. 2. Ministrstvo za infrastrukturo in prostor je pritožbo zavrnilo. Odločitev je drugostopenjski organ utemeljil z ugotovitvijo, da pritožnik ni plačal letne dajatve v skupnem znesku 2.780.16 EUR, kljub temu, da je bil upravnemu organu predložen dokaz (potrjeni plačilni nalogi o plačilu navedenega skupnega zneska pri določeni banki), ki ni verodostojni dokaz o plačilu potrebne letne dajatve za vozila, ker na vplačilni račun letnih dajatev to nakazilo ni prispelo. Direkcija Republike Slovenije je skladno z obveznostmi iz 145. člena ZKP naznanila sum storitve kaznivega dejanja goljufije in ponarejanja dokumentov pri Generalni policijski upravi v Ljubljani, zato je bil kot neutemeljen zavrnjen tudi ugovor, da so terjatve že zastarale. Po določbi 365. člena Obligacijskega zakonika je namreč takšna naznanitev suma storitve kaznivega dejanja zastaranje pretrgala.

3. Tožeča stranka odločitvi upravnih organov oporeka in pojasnjuje, da po prvem odstavku 9. člena ZLDUVCP zapade letna dajatev v plačilo pred registracijo vozila oziroma pred podaljšanjem veljavnosti prometnega dovoljenje, v enkratnem znesku za 12 mesecev vnaprej oziroma za obdobje določenem v 10. členu tega zakona, torej najkasneje ob sami registraciji oziroma podaljšanju veljavnosti prometnega dovoljenja. Tako je nesporno, da je letna dajatev za vozilo registrske oznake CE …. zapadla v plačilo 8. 4. 2008, za vozilo CE …. dne 4. 5. 2008 in za vozilo CE …. dne 19. 8. 2008. Po določbi 346. člena Obligacijskega zakonika terjatve zastarajo v 5 letih, če ni z zakonom določen za zastaranje drugačen rok in ker te letne dajatve za vozila niso bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo, niti z odločbo upravnega organa, po kateri hje določen daljši, 10 letni zastaralni rok, je terjatev že zastarala. Zastaranje ni bilo pretrgano niti z izdajo izpodbijanje odločbe, saj so terjate že bile zastarane. Zastaranja ni pretrgala niti naznanitev suma storitve kaznivega dejanje goljufije oziroma ponarejanja listin, saj se to dejanje ne uvršča med dejanja, ki po določbi 365. člena Obligacijskega zakonika pretrgajo zastaranje. Glede na navedeno izpodbijana odločba temelji na napačni uporabi materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitvah pravil postopka ter napačni, nepopolni in zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, zato tožnik, ki je v celoti poravnal letne dajatve, sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in postopek ustavi oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek prvostopenjskemu organu. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

K I. točki izreka:

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavanem primeru odločitev obeh upravnih organov, ki se nanaša na odmero višine letne dajatve za vozila, temelji na določbi 9. člena ZLDUVCP, ki v prvem odstavku določa, da se letna dajatev plača pred registracijo vozila oziroma podaljšanjem veljavnosti prometnega dovoljenja, v enkratnem znesku za dvanajst mesecev vnaprej, oziroma za obdobje, določeno v 10. členu tega zakona oziroma določbi sedmega odstavka istega člena, po kateri upravna enota, če znesek obračunane letne dajatve ni plačan v pravilnem znesku, zavezancu z odločbo odmeri višino letne dajatve.

7. Med strankama upravnega spora je sporno dejstvo, ali je bila letna dajatev za vozila CE …., CE …. in CE …., ob registraciji vozil dne 8. 4. 2008, dne 4. 5. 2008 in dne 19. 8. 2008, plačana. Tožena stranka zatrjuje, da je bilo pri pregledu evidence plačil na Upravi Republike Slovenije za javna plačila ugotovljeno, da tožeča stranka letne dajatve ni plačala in da predloženi dokaz o plačilu ni verodostojni dokaz o plačilu. Sodišče v to ugotovitev, ki jo je drugostopenjski organ utemeljil z navedbo, da je bil v tej zvezi Generalni policijski upravi v Ljubljani naznanjen sum storitve kaznivega dejanja, kar potrjuje tudi listina vložena v upravni spis, št. 42301-100/2011/7 (300) z dne 28. 10. 2011, ne dvomi, vendar za odločitev v tej zadevi ta ugotovitev ne zadošča. Med strankama upravnega spora je namreč sporno vprašanje zastaranja odmere letne dajatve, ki je po zatrjevanju tožeče stranke, glede na datum nastanka obveznosti plačila in glede na datum izdaje izpodbijane odločbe, že nastopilo.

8. Sodišče pojasnjuje, da 14. člena ZLDUVCP, z naslovom „Subsidiarna uporaba davčnih predpisov“, izrecno določa, da se glede obračunavanja zamudnih obresti, pravnih sredstev, postopka prisilne izterjave ter vseh drugih vprašanj postopka, ki niso urejena s tem zakonom, uporablja zakon, ki ureja davčni postopek. Tako mora v obravnavanem primeru upravni organ za vprašanja zastaranja uporabiti določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Slednji predpis v določbi 125. člena ureja zastaranje in v določbi 126. člena pretrganje in zadržanje zastaranja.

9. Po določbi prvega odstavka 125. člena ZDavP-2 pravica do odmere davka zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti, po določbi tretjega odstavka istega člena pa pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati. Med strankama upravnega spora ni sporno, da je obveznost plačila letne dajatve za uporabo vozil v cestnem prometu nastala ob dnevu registracije oziroma podaljšanju veljavnosti prometnih dovoljenj za ta vozila, sporno pa je, ali je Direkcija Republike Slovenije, ki je v zvezi s predloženimi dokazilom o plačilu, na podlagi določbe 145. člena ZKP, pri Generalni policijski upravi v Ljubljani, naznanila sum storitve kaznivega dejanja goljufije in ponarejanja dokumentov, pretrgala tek zastaralnega roka. Sodišče opozarja na določbo 126. člena ZDavP-2, po kateri tek zastaranja pravice do odmere davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere davka in o katerem je zavezanec za davek obveščen. Po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon. Sodišče pritrjuje tožeči stranki, da naznanitev storitve kaznivega dejanja, ne predstavlja uradnega dejanja organa v smislu določbe 126. člena ZDavP-2. Takšna naznanitev namreč nima namena izterjave oziroma plačila davka, v konkretnem primeru letne dajatve za uporabo vozil v cestnem prometu. Četudi bi takšno naznanitev storitve kaznivega dejanja sodišče upoštevalo kot dejanje, ki pretrga zastaranje v smislu 126. člena ZDavP-2, pa v obravnavanem primeru ni izpolnjen drugi (kumulativni) pogoj za pretrganje zastaranja po navedeni določbi, da je bil o tem dejanju zavezanec za davek obveščen, kar potrjuje dopis tožene stranke št. 3716-10/2013711-00611146 z dne 11. 6. 2044, ki je bil posredovan sodišču dne 13. 6. 2014. 10. Ker torej v obravnavni zadevi upravna organa pri odločitvi nista upoštevala določb ZDavP-2, ki se nanašajo na zastaranje, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo davčnemu organu prve stopnje, z napotilom, da v zadevi ponovno odloči skladno s stališčem te sodbe.

K II. točki izreka:

11. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285 EUR, ki jih je skupaj z DDV sodišče naložilo v plačilo toženi stranki. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).