Jedro

Pritožnica je vložila začasno odredbo s ciljem, da bi se njena mld. vnuka ob vikendih namestila pri njej, saj meni, da je sposobna prepoznavati temeljne potrebe otrok, skupaj s svojim možem pa je sposobna otrokoma nuditi tudi ustrezno vzgojo, varstvo in skrb. S takim predlogom ni zahtevala ureditve stanja, na katero se nanaša vložena tožba. Predmet tega upravnega spora ni urejanje stikov med tožnico in mld. vnukoma, temveč presoja pravilnosti in zakonitosti zavrnitve izdaje dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti.

Odločitev o tem, kje naj se otroka namestita ob vikendih (kar skuša pritožnica doseči s predlagano začasno odredbo), po vsebini pomeni določitev stikov z otrokoma, za katero je v skladu s 142. členom Družinskega zakonika stvarno pristojno okrožno sodišče. V postopku odločanja o podelitvi dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti kot posebne oblike varstva in vzgoje otrok po ZIRD (pri kateri so otroci v nadaljevanju postopka nameščeni v rejniško družino) je že pojmovno izključeno odločanje o stikih otrok z morebitnimi rejniki. To vse pa pomeni, da predlagana začasna odredba po vsebini presega pristojnost sodišča v tem upravnem sporu.

Predlagana začasna ureditev stanja se torej ne nanaša na sporno pravno razmerje, o katerem se odloča v tem upravnem sporu. Zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe že iz tega razloga niso podani.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožničino zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi začasno uredilo stanje tako, da bi se otroka (vnuka tožnice) ob vikendih namestila pri tožnici do pravnomočnosti odločitve o vloženi tožbi in 90 dni po njej.1 Slednjo je tožnica vložila zoper odločbo tožene stranke, s katero je ta zavrnila njen zahtevek za pridobitev dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti za mladoletna vnuka.2

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je tožnica že drugič v tem postopku predlagala izdajo t.i. ureditvene začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je namreč z v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo zavrnilo tožničino vlogo za pridobitev dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti. S tokratno začasno odredbo potrebo po njeni izdaji utemeljuje z dejstvom, da je tudi glede na mnenje kolizijskega skrbnika nujno, da se stiki med vnukoma in tožnico intenzivirajo, kar bi lahko omogočila predlagana začasna odredba, ki je nujna in potrebna zato, da se do pravnomočnosti in 90 dni po njej začasno uredi stanje, da se mladoletna vnuka vrneta v domače okolje starih staršev. Izdaja začasne odredbe naj bi bila nujna tudi zato, ker so v tem trenutku stiki določeni zgolj v prostorih Kriznega centra Krško vsako tretjo sredo v mesecu med 15. in 18. uro. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da predmet tega upravnega spora ni urejanje stikov med otrokoma in tožnico, temveč izdaja dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti na podlagi Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti (v nadaljevanju ZIRD). Sodišče lahko v upravnem sporu z začasno odredbo začasno uredi le tisto sporno razmerje, ki je predmet spora med strankama. Zato v obravnavanem primeru ni mogoče odločati o predlogu, da bi se otroka namestila pri babici vsak vikend (torej drugače od že določenih stikov), saj bo to šele posledica (morebitne) pridobitve dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti. Pri tem se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča I Up 112/2017 z dne 24. 5. 2017, v katerem je Vrhovno sodišče pojasnilo, da začasnega dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti ne more podeliti v tem postopku odločanja o začasni odredbi, posledično pa tudi ne določiti oziroma spremeniti stikov, ki so bili že določeni s sklepom Okrožnega sodišča v Celju. Ker ne gre za ureditev spornega razmerja, o katerem se odloča v tem upravnem sporu, se sodišče ni ukvarjalo z drugimi elementi, ki morajo biti sicer izpolnjeni ob podaji zahteve za izdajo začasne odredbe (nepopravljiva škoda, sorazmernost z javno koristjo,...).

3. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagala, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Iz določb ZIRD izhaja, da se v tem postopku upošteva največja korist otrok, saj se dovoljenje za izvajanje rejniške dejavnosti otrokovemu sorodniku izda, če je to otroku v korist. Že Vrhovno sodišče je v odločbi Up 161/2016 z dne 19. 10. 2016 poudarilo, da imajo izhajajoč iz zakonske ureditve in ob ustavnoskladni razlagi 7. in 14. člena ZIRD v povezavi s 35. členom ZIRD pri odločanju pristojnih organov o izbiri rejnika za te otroke bližnji sorodniki prednost pred drugimi rejniki. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je bilo med tožnico in mld. vnukoma vzpostavljeno tesno in pristno razmerje, ki se je izrazilo tudi pri bivanju otrok in skrbi zanju v času, ko starši zanju niso mogli več skrbeti, pri čemer je to razmerje preseglo običajno razmerje med starimi starši in vnuki, zato je nastalo družinsko razmerje, ki je varovano s 53. členom Ustave in 8. členom EKČP. Zaradi navedenih okoliščin je tožnica vložila vlogo za izvajanje rejništva na podlagi 14. člena ZIRD, ki omogoča bližnjim sorodnikom otrok pridobitev posebnega dovoljenja za opravljanje rejništva. Zato je za potrebe izdaje začasne odredbe s tem izkazano, da je bivanje mld. vnukov pri tožnici v največjo korist otrok. Nadalje navaja, da je treba tako otroka kot rejnika za namestitev v rejniško družino pripraviti. Ob pričakovanem dejstvu, da bo tožnici izdano dovoljenje za izvajanje rejniške dejavnosti, je treba začasni odredbi ugoditi, saj gre za ureditev spornega razmerja, o katerem se odloča v tem postopku.

4. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev ter med drugim navedla, da pritožnica ni izkazala materialne podlage za predlagano začasno odredbo. Prav tako niso izkazane okoliščine, ki bi narekovale nujnost izdaje začasne odredbe.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Regulacijska začasna odredba iz tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 je sredstvo za preprečitev nastanka škodljivih posledic spornega pravnega razmerja, to je razmerja, ki je predmet spora med tožečo in toženo stranko, ki ga obravnava sodišče. Zato je mogoče z njo začasno urediti le tista vprašanja in razmerja, o katerih lahko sodišče na podlagi vložene tožbe odloči.3 Zahteva, da se uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, tudi pomeni, da mora med njim (v obravnavani zadevi med zavrnitvijo izdaje dovoljenja za rejniško dejavnost) in posledicami, ki naj se z začasno ureditvijo stanja preprečijo, obstajati neposredna zveza.4

7. V obravnavanem primeru je pritožnica vložila začasno odredbo s ciljem, da bi se njena mld. vnuka ob vikendih namestila pri njej, saj meni, da je sposobna prepoznavati temeljne potrebe otrok, skupaj s svojim možem pa je sposobna otrokoma nuditi tudi ustrezno vzgojo, varstvo in skrb. S takim predlogom tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni zahtevala ureditve stanja, na katero se nanaša vložena tožba. Kot je pritožnici pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, predmet tega upravnega spora ni urejanje stikov med tožnico in mld. vnukoma, temveč presoja pravilnosti in zakonitosti zavrnitve izdaje dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti.5

8. Odločitev o tem, kje naj se otroka namestita ob vikendih (kar skuša pritožnica doseči s predlagano začasno odredbo), po vsebini pomeni določitev stikov z otrokoma, za katero je v skladu s 142. členom Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ; z naslovom: Stiki z drugimi osebami) stvarno pristojno okrožno sodišče. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje so stiki otrok s pritožnico določeni z odločbo Okrožnega sodišča v Celju in se izvajajo v prostorih Kriznega centra Krško vsako tretjo sredo v mesecu med 15. in 18. uro. Ob tem gre dodati, da je v postopku odločanja o podelitvi dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti kot posebne oblike varstva in vzgoje otrok po ZIRD (pri kateri so otroci v nadaljevanju postopka nameščeni v rejniško družino), že pojmovno izključeno odločanje o stikih otrok z morebitnimi rejniki. To vse pa pomeni, da predlagana začasna odredba po vsebini presega pristojnost sodišča v tem upravnem sporu. Zato so za ta upravni spor nebistvene (in očitno neutemeljene) pritožbene navedbe, da je treba stike z upoštevanjem največje koristi otrok začasno urediti zato, ker je treba tako otroka kot (morebitno) rejnico za namestitev v rejniško družino pripraviti, ob pričakovanju, da bo pritožnici izdano dovoljenje za izvajanje rejniške dejavnosti. Taka začasna odredba glede na pojasnjeno v okoliščinah tega primera ni mogoča. 9. Predlagana začasna ureditev stanja se torej ne nanaša na sporno pravno razmerje, o katerem se odloča v tem upravnem sporu. Zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe že iz tega razloga niso podani.

10. Ker navedeno zadošča za zavrnitev predlagane začasne odredbe, se Vrhovno sodišče do ostalih pritožnikovih navedb ni opredeljevalo in je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka**

11. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1 Sodišče prve stopnje je o tožbi že enkrat odločilo, in sicer je s sodbo II U 143/2016 z dne 10. 1. 2018 zavrnilo njeno tožbo zoper navedeno odločbo tožene stranke. Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje (Up-1099/18-32). Po presoji Ustavnega sodišča je bila pritožnici kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ker sodišče pri izvedbi dokaza z izvedencem kliničnim psihologom ni ravnalo v skladu z zahtevami procesnih jamstev v dokaznem postopku. 2 V postopku na podlagi 14. člena Zakona o rejniški dejavnosti (v nadaljevanju ZIRD) se dovoljenje za rejništvo podeli bližnjim sorodnikom za določene otroke na podlagi presoje, ali je tovrstna oblika rejništva v otrokovo korist. 3 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 161/2016 z dne 8. 6. 2016. 4 Tako Vrhovno sodišče npr. v sklepih I Up 105/2015 z dne 27. 5. 2015, I Up 127/2016 z dne 18. 5. 2016, I Up 34/2018 z dne 28. 2. 2018. 5 Tako že sklep Vrhovnega sodišča I Up 112/2017 z dne 24. 5. 2017, s katerim je v predhodni pritožničini zadevi v podobnih okoliščinah (v kateri je v zahtevi za izdajo začasne odredbe predlagala, da bi se mld. otroka vrnila k njej do pravnomočnosti in še 90 dni po pravnomočnosti postopka) zavrnilo njeno zahtevo za izdajo začasne odredbe.