Jedro

Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi utemeljeno sklicuje na določbo 3. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ, ki določa, da lahko pristojni organ prosilca do predaje pristojni državi (v tem primeru Nemčiji) nastani v skladu z 2., 3. in 4. odstavkom 51. člena ZMZ z dnem, ko je bil pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze Eurodac na podlagi Uredbe 2000/2725/ES. Da je v tem primeru iz baze Eurodac prišel rezultat, da je tožnik že prej zaprosil za azil v Nemčiji ni sporno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) zoper sklep tožene stranke z dne 7.11.2008 (1. točka izreka sodbe in sklepa). Tožena stranka je z navedenim sklepom tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce v P. do predaje pristojni državi, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od dne 6.11.2008 od 19.45 ure do dne 6.2.2009 do 19.45. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na 1. odstavek 59. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07). S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da se je pri svoji odločitvi tožena stranka oprla na 3. alineo 1. odstavka 59. člena ZMZ. Pri tem ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za ukrep o omejitvi gibanja (3. odstavek 40. člena ZUS-1). Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka. Tožena stranka je tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce v P., saj je za to imela podlago v 3. alinei 1. odstavka 59. člena ZMZ. V zvezi s tem sodišče prve stopnje pritrjuje toženi stranki, da je v obravnavanem treba potrebno tožniku omejiti gibanje do predaje pristojni državi z dnem, ko je bil pridobljen rezultat iz baze Eurodac. Sodišče prve stopnje meni, da tožbeni ugovor, da je bil tožnik v izvorni državi preganjan, ne more biti predmet presoje v okviru tega upravnega spora, ki se nanaša zgolj na omejitev gibanja.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) poudarja, da mu je tožena stranka omejila gibanje do predaje drugi državi, v kateri je pred tem že zaprosil za azil (Nemčiji), da je dejansko potoval skozi Nemčijo, bil tam legitimiran, vendar je prošnjo za azil umaknil. Zato ima pravico zaprositi v drugi državi Evropske Unije za mednarodno zaščito. Zato mu ne bi smeli omejiti gibanja v Sloveniji. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in razveljavi izpodbijano sodbo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi utemeljeno sklicuje na določbo 3. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ, ki določa, da lahko pristojni organ prosilca do predaje pristojni državi (v tem primeru Nemčiji) nastani v skladu z 2., 3. in 4. odstavkom 51. člena ZMZ z dnem, ko je bil pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze Eurodac na podlagi Uredbe 2000/2725/ES. Da je v tem primeru iz baze Eurodac prišel rezultat, da je tožnik že prej zaprosil za azil v Nemčiji, izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih in ni sporno.

Ni upoštevna tožnikova pritožbena navedba, da mu ne bi smeli omejiti gibanja v Sloveniji, ker je prošnjo za azil v Nemčiji umaknil in da ima zato pravico zaprositi v drugi državi Evropske Unije za mednarodno zaščito, saj to ne ustreza podatkom in listinam v upravnih spisih in njegovi lastni izjavi na obravnavi pred sodiščem prve stopnje, ko je navedel, da so nemški organi njegovo prošnjo za azil v letu 2004 zavrnili.

Dejstvo je, da so pristojni organi v Sloveniji začeli postopek pri pristojnih organih v Nemčiji, da se tožnik, skupaj s prošnjo, ki je res vložena v Sloveniji, izroči v pristojno reševanje Nemčiji, v skladu z Uredbo 2003/343/ES. Čim pa je tak postopek začet, so podani pogoji za omejitev gibanja v državi, kjer je vložena nova prošnja, torej v Sloveniji, kot to določa 59. člen ZMZ.

Glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.