Jedro

Toženčeva revizijska trditev, da je tožnica umrla po izdaji prvostopenjske sodbe, nima nikakršnega vpliva na materialnopravno pravilnost izpodbijane sodbe. S časovnimi mejami pravnomočnosti sodbe so namreč zajeta le tista dejstva, ki so nastala do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavezalo toženca, da mora tožnici plačati odškodnino v znesku 2,150.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 20.3.2002 dalje do plačila. Stališče sodišča je bilo, da je toženec v celoti odgovoren za škodo, ki jo je tožnica utrpela zaradi trčenja kolesarjev dne 7.9.1994. 2.Pritožbeno sodišče je delno ugodilo toženčevi pritožbi in spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je prisojeno odškodnino znižalo na znesek 1,720.000 SIT. Stališče pritožbenega sodišča je, da je toženec na podlagi drugega odstavka 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR odgovoren le za 80 % tožničine škode.

3.Toženec je vložil revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča zaradi razloga zmotne uporabe materialnega prava. Revidentovo stališče je, da bi moralo sodišče v večji meri upoštevati, da v križišču ni bilo nobene signalizacije, ki bi urejala prednost ene ali druge ulice, zaradi česar naj bi veljalo "desno pravilo" po katerem je imel toženec prednost pred tožnico. Upoštevati bi bilo treba tudi toženčevo starost ob nezgodi in izkušnje tožnice, zaradi česar naj bi znašal tožničin prispevek k posledicam nastanka prometne nezgode najmanj 50%. Stališče revidenta je tudi, da bi bilo treba pri odločanju o pravični denarni odškodnini za tožničino nepremoženjsko škodo upoštevati njeno visoko starost, ki že sama po sebi učinkuje na oškodovankine telesne aktivnosti. Poleg tega naj bi tožnica 26.9.2002 umrla in je to "nesporno razvidno iz zapuščinskega spisa opr. št. D 294/2002 pri Okrajnem sodišču v Lendavi". S tem v zvezi predlaga, da revizijsko sodišče spremeni drugostopno sodbo tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek.

4.Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožničinemu pooblaščencu, ta pa na revizijo ni odgovoril. 5.Revizija ni utemeljena.

6.Revizijski preizkus sodbe pritožbenega sodišča se omeji le na tiste razloge, ki jih revident izrecno uveljavlja, pri čemer sodišče pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Toženec uveljavlja kot izključni razlog zmotno uporabo materialnega prava in je zato revizijsko sodišče pri odločanju o utemeljenosti revizije vezano na tisto dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločanje pritožbenega sodišča o toženčevi pritožbi proti prvostopenjski sodbi.

7.O odgovornosti za nastanek škode: Sodišči prve in druge stopnje sta odločili o toženčevi odgovornosti za tožničino škodo na podlagi naslednjih ugotovljenih relevantnih dejstev: – toženec je bil v času škodnega dogodka star približno 17 let;– tožnica je pred trčenjem kolesarila po glavni ulici, toženec pa je prikolesaril iz stranske ulice; – prometni znak na stranski ulici, ki naj bi označeval križišče s prednostno cesto, je bil takrat poškodovan (stal je le še drog, na njem pa je manjkala tabla); – iz konfiguracije križišča je bilo razvidno, da ne gre za križišče enakovrednih cest; – toženec je pravočasno videl tožnico, kako se s kolesom približuje križišču, pa kljub temu ni ukrepal in sta zato kolesarja trčila.

Toženec je bil v času nastanka škode deliktno sposoben (tretji odstavek 160. člena ZOR). Očitno je, da pri vožnji v križišče ni ravnal dovolj skrbno glede na prometno situacijo, pri čemer zgolj dejstvo, da je bil prometni znak poškodovan, ne izključuje toženčeve odgovornosti za nastanek škode. Odločitev pritožbenega sodišča, da je toženec do 80% odgovoren za tožničino škodo zato ni v škodo revidenta.

8.O odmeri denarne odškodnine: Temeljni načeli za odmero denarnega zadoščenja sta načelo individualizacije, višina odškodnine in načelo objektivne pogojenosti zneska odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da vsak posameznik specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti odmere denarne odškodnine terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno upoštevali obe načeli. Sodišče prve stopnje je natančno in izčrpno ugotovilo vse konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode (pritožbeno sodišče pa jih je konkretno povzelo na tretji in četrti strani sodbe) ter jih pri upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih tudi pravilno pravno vrednotilo. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode in tudi končen znesek zadoščenja pravilno odsevajo razmere med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (200. in 203. člen ZOR).

9.Trditev (ne glede na njeno pravilnost), da je tožnica umrla dne 26.9.2002, nima nikakršnega vpliva na materialnopravno pravilnost izpodbijane sodbe (383. člen v zvezi s 341. členom ZPP). S časovnimi mejami pravnomočnosti sodbe, so namreč zajeta le tista dejstva, ki so nastala do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (torej do 20.3.2002).

10.Revizijsko sodišče je zavrnilo revizijo, ker je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo (378. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi revizije implicira tudi zavrnitev toženčevega predloga za povrnitev stroškov revizijskega postopka.