Jedro

Sodišče prve stopnje je izvedlo le narok za glavno obravnavo, ni pa izvedlo pripravljalnega naroka. S tem je kršilo določbe 279.c in 279.č člena ZPP v povezavi z 442. členom ZPP. Vendar pa je bila s tem storjena le relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki pa v sporu majhne vrednosti ne predstavlja dovoljenega pritožbenega razloga (prvi odstavek 458. člena ZPP). V zvezi s tem pritožbeno sodišče dodaja, da pritožnica ne navaja okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da ji je bila z neizvedbo pripravljalnega naroka in neizdelavo programa vodenja postopka kršena pravica do izjave (ne uveljavlja kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Tudi sicer je pritožnica navedeno grajo (na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti) podala šele v pritožbi, kar je glede na 286.b člen ZPP prepozno.

Poleg tega pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja v sporih majhne vrednosti ni dovoljen.

V primeru, ko sodišče navede več razlogov za zavrnitev določenega ugovora, morebitna nepravilnost (v materialnopravnem ali procesnem smislu) le enega od njih ne povzroči nepravilnosti odločitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožničina zahteva za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženki, da mora tožnici plačati 2.440,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek toženke (tožnice po nasprotni tožbi), da ji mora tožnica (toženka po nasprotni tožbi) plačati 3.660,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2000 dalje do plačila (II. točka izreka). Toženki je naložilo povrnitev 180,00 EUR tožničinih pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper to sodbo se pritožuje toženka (tožnica po nasprotni tožbi). Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek, ugodi tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi in tožnici naloži povrnitev pravdnih stroškov s pripadki, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica (toženka po nasprotni tožbi) v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, toženki pa naloži v plačilo pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbena zahtevka po tožbi in nasprotni tožbi nanašata na denarni terjatvi, ki vsaka zase ne presegata 4.000,00 EUR, teče ta gospodarski spor po prvem odstavku 495. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. Sodba v takšnem sporu se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

6. Držijo pritožničine navedbe, da je sodišče prve stopnje izvedlo le narok za glavno obravnavo, ni pa izvedlo pripravljalnega naroka. S tem je kršilo določbe 279. c in 279. č člena ZPP v povezavi s 442. členom ZPP. Vendar pa je bila s tem storjena le relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki pa v sporu majhne vrednosti ne predstavlja dovoljenega pritožbenega razloga (prvi odstavek 458. člena ZPP). V zvezi s tem pritožbeno sodišče dodaja, da pritožnica ne navaja okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da ji je bila z neizvedbo pripravljalnega naroka in neizdelavo programa vodenja postopka kršena pravica do izjave (ne uveljavlja kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Tudi sicer je pritožnica navedeno grajo (na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti) podala šele v pritožbi, kar je glede na 286. b člen ZPP prepozno.

7. Tožnica je od toženke zahtevala plačilo še neplačanega dela podjemnine za izdelavo poročila po Pogodbi o svetovalnih storitvah z dne 14. 10. 2020 (v nadaljevanju Pogodba) v višini 2.440,00 EUR, tj. 40 % pogodbene vrednosti (619. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Toženka je zaradi stvarnih napak v osnutku poročila na podlagi tretjega odstavka 639. člena OZ odstopila od Pogodbe. Prav tako je trdila, da tožnica ni izpolnila pogodbe, ker ni odpravila napak in izdelala končnega poročila. Z nasprotno tožbo je zahtevala vrnitev že plačanega dela podjemnine v višini 3.660,00 EUR, tj. 60 % pogodbene vrednosti, na podlagi odstopa od Pogodbe zaradi stvarnih napak oziroma podredno kot škodo zaradi neodprave napak oziroma neizdelave končnega poročila.

8. Toženka v pritožbi uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj izpodbijana sodba ne bi vsebovala razlogov o pravno odločilnih dejstvih. Takšnih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, pritožbeni preizkus sprejete odločitve pa je mogoč.

9. Glede pritožbenih očitkov, da se sodišče ni opredelilo do toženkinih navedb v zvezi z napakami, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se je sodišče prve stopnje do teh navedb opredelilo v 11. točki obrazložitve, in sicer je ugotovilo, da osnutek poročila ni vseboval napak, razen neznatne napake glede imena firme naročnika. V skladu s četrtim odstavkom 639. člena OZ pa naročnik, če gre za neznatno napako, ne more odstopiti od pogodbe. V zvezi z zatrjevano napako, ki se nanaša na izračun reziduala (da bi bilo treba uporabiti metodo likvidacije dejavnosti), je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je v 3. členu Pogodbe izrecno določeno, da se pri ugotavljanju vrednosti uporabi tržno vrednost z uporabo delujočega podjetja, torej „Going koncern“, in uporabo metode sedanje vrednosti pričakovanih prostih denarnih tokov. Glede uveljavljanih napak v zvezi z načrtom denarnega toka (da bi moralo biti primerjano dejansko poslovanje v obdobju 1 – 7 2019 in ne 1 – 8 2019) je navedlo, da je tožnica razumljivo zavrnila toženkine pripombe, pri čemer se je sklicevalo na tožničino obrazložitev (prilogo A14) ter da toženka v nadaljevanju ni več ugovarjala navedeni obrazložitvi. Glede očitanih napak v zvezi s ceno investicije v osnovna sredstva in spremembo obratnega kapitala, obračunom najemnine, oceno rasti prihodkov oglasnega trženja, oceno stroškov tiska in stroškov dela ter cenitvijo dejavnosti izdajanja Dnevnika, pa je navedlo, da se ti očitki nanašajo na podatke glede projekcij, ki jih tožnica ni pripravila, temveč jih je sprejela kot posredovane. Pritožnica sicer v pritožbi ponavlja, katere napake naj bi vseboval osnutek poročila, s čimer pa ne izpodbija konkretizirano ugotovitev sodišča prve stopnje glede neobstoja posameznih napak. Poleg tega z navedbami o napakah smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki v sporih majhne vrednosti ni dovoljen.

10. Pritožnica nadalje zatrjuje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb glede neizpolnitve pogodbene obveznosti izdelave končnega poročila oziroma popravljene cenitve. V zvezi s tem se sklicuje na 637. člen OZ (naročnikova pravica zahtevati odpravo napak) ter 2. in 6. člen Pogodbe, s katerima se je tožnica zavezala delo opraviti strokovno in kvalitetno ter izdelati končno poročilo. Sodišče prve stopnje se je do tega opredelilo v 11. in 12. točki obrazložitve. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožnico, da je sodišče prve stopnje v zvezi z neizdelavo končnega poročila zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na 101. člen (ugovor neizpolnjene pogodbe) in 117. člen OZ (nemožnost izpolnitve, za katero stranka odgovarja), ki se nanašata na stanje neizpolnitve pogodbene obveznosti, vendar pa je odločitev kljub temu (iz drugih razlogov) pravilna.

11. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta se pravdni stranki v 2. členu Pogodbe dogovorili, da bo rezultat ocene vrednosti izdan v obliki pisnega zaključnega poročila. V 4. členu Pogodbe pa sta se dogovorili, da bodo rezultati vseh aktivnosti vrednotenja toženki podani v osnutku poročila o oceni vrednosti, s tem, da lahko naročnik v sedmih dneh poda pripombe. Če teh ni, osnutek velja kot končno poročilo, sicer pa mora tožnica napake odpraviti oziroma dopolniti poročilo v razumnem roku. Glede na ugotovljena dejstva, da v tožničinem osnutku poročila napak ni bilo (razen neznatne napake v imenu firme naročnika) in da je tožnica v odgovoru na toženkine pripombe vztrajala pri osnutku poročila (priznala je le navedeno neznatno napako), pritožbeno sodišče 4. člen Pogodbe razlaga na način, da osnutek poročila v konkretnem primeru velja kot končno poročilo. Tožnica je torej svojo obveznosti v celoti in pravilno izpolnila.1 Tudi sicer pa, če bi Pogodbo razlagalo na način, da bi morala tožnica izdelati še končno poročilo, pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi bilo mogoče navedeno pomanjkljivost opredeliti le kot neznatno tako v smislu pravil, ki urejajo delno neizpolnitev (110. člen OZ), kot tudi v smislu pravil, ki urejajo jamčevanje za stvarne napake (četrti odstavek 639. člena OZ). Razen napake v imenu naročnika namreč osnutek poročila drugih napak ni vseboval in je bil torej namen, zaradi katerega sta pravdni stranki sklenili Pogodbo (tj. ocenitev vrednosti dejavnosti izdajanja časnika Večer), dosežen. V takšnem primeru pa naročnik nima pravice odstopiti od pogodbe.2

12. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi diametralno nasprotno ugotovilo, da je bila storitev opravljena skladno z določili Pogodbe (11. točka obrazložitve), ter da tožnica pogodbe ni izpolnila, ker ni predala končnega poročila (12. točka obrazložitve), ni pravno odločilen. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v primeru, ko sodišče navede več razlogov za zavrnitev določenega ugovora, morebitna nepravilnost (v materialnopravnem ali procesnem smislu) le enega od njih ne povzroči nepravilnosti odločitve.3

13. Pritožničini očitki, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zakonitosti odstopa od Pogodbe ter da je zmotno uporabilo 637. oziroma tretji odstavek 639. člena OZ, niso utemeljeni. Glede na to, da je tožnica Pogodbo pravilno izpolnila (razen v delu neznatnih napak, zaradi katerih pa toženka od Pogodbe ne more odstopiti), toženkino ravnanje s tem, ko je odstopila od pogodbe, nima podlage v materialnem pravu. Odločitev sodišča prve stopnje se tako izkaže kot pravilna.

14. Nadalje ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni preizkusilo zahtevka po nasprotni tožbi ter se ni opredelilo do utemeljenosti odstopa od Pogodbe in poslovne odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da zahtevek po nasprotni tožbi ni utemeljen iz istih razlogov, kot jih je že navedlo v zvezi s toženkinimi ugovori zoper tožničin tožbeni zahtevek. Toženka je namreč z zahtevkom po nasprotni tožbi primarno zahtevala vrnitev podjemnine na podlagi odstopa od Pogodbe, podredno pa je zahtevala povrnitev škode v višini plačane podjemnine, pri čemer so se njene tožbene navedbe prekrivale z ugovornimi navedbami zoper tožničin tožbeni zahtevek. Do teh navedb (v zvezi s stvarnimi napakami oziroma neizdelavo končnega poročila) pa se je sodišče prve stopnje opredelilo v okviru presoje utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka.

15. Iz pritožbe je mogoče razbrati nasprotovanje odločitvi o stroških postopka samo iz razloga napačne odločitve o glavni stvari, ki pa se ni izkazal za utemeljenega. Ker pritožnica glede tega ni podala drugih konkretiziranih pritožbenih očitkov, pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

16. Ker se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki niso izkazali za utemeljene in ker ob preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo niti uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

17. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnica je sicer zahtevala povrnitev pritožbenih stroškov, vendar le-teh ni opredeljeno navedla (drugi odstavek 163. člena ZPP). Zato je višje sodišče njeno zahtevo za povračilo stroškov pritožbenega postopka zavrnilo.

1 Tudi pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje v 11. točki obrazložitve ugotovilo, da je bila storitev opravljena skladno z določili Pogodbe. 2 Glej M. Juhart, v: N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik (OZ), splošni del, s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 586. 3 Prim. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 234/2008 in II Ips 235/2008 z dne 16. 2. 2012, točko 7 obrazložitve.