Jedro

Presoja obstoja subjektivnih okoliščin, potrebnih za obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti.

Izrek

Predlog za podaljšanje pripora se zavrne.

Obrazložitev

1. Zoper obdolženega E. D. je bil po sklepu dežurne preiskovalne sodnice odrejen pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Pripor zoper obdolženca je bil zadnjič podaljšan s sklepom Okrožnega sodišča v Celju I Ks 27339/2013 z dne 9. 7. 2013 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju I Kp 27339/2013 z dne 25. 7. 2013, in sicer do vključno 9. 9. 2013 do 16.05 ure. Obdolžencu je bila odvzeta prostost 9. 6. 2013 ob 16.05 uri.

2. Okrožno državno tožilstvo v Celju je dne 27. 8. 2013 predlagalo, da se obdolžencu pripor iz istega pripornega razloga, kot je bil odrejen, podaljša še za en mesec. Utemeljen sum, da je storil obravnavni kaznivi dejanji, je namreč podan, prav tako pa so podane tudi okoliščine, ki utemeljujejo obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Res je, da obsojenec doslej še ni bil kaznovan, vendar pa na obstoj tega pripornega razloga kaže sam način storitve kaznivega dejanja, saj se je obdolženec znesel in poskušal pokončati ne samo R. A., temveč tudi njegovega sina E. A., katerega je dvakrat zabodel in obakrat v predel njegovih vitalnih telesnih delov. To po prepričanju državne tožilke kaže na stopnjo agresivnosti obdolženca in predrznost ter agresivnost, ki vzbuja resno nevarnost, še posebej v tej situaciji, ko gre po obravnavanem dejanju nedvomno za zelo zaostren odnos med oškodovancem in obdolžencem in ni izključena nevarnost iz nasprotne smeri, da če bi bil obdolženec izpuščen na prostost, bi prišlo do ponovnega krvavega obračuna in bi obdolženec kaznivi dejanji dokončal. Podaljšanje pripora za en mesec pa okrožna državna tožilka predlaga zaradi tega, ker izvedenski mnenji sodno-medicinske stroke in kombinirano izvedensko mnenje s področja psihiatrije in psihologije še nista bili izdelani, potrebno pa je upoštevati tudi čas, ki ga bo tožilka potrebovala za sestavo obtožnice.

3. Preiskovalna sodnica je predlog za podaljšanje skupaj s spisom predložila Vrhovnemu sodišču s pojasnilom, da je sodišče že prejelo mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja in mnenje izvedenke S. Š., da pa je predlagan čas podaljšanja (en mesec) primerno obdobje za proučitev obeh izvedenskih mnenj ter sestavo obtožbe.

4. Predlog za podaljšanje pripora je bil posredovan zagovorniku obdolženca, ki se je o njem izjavil. Meni, da se je z večjim odmikom časa od inkriminiranega kaznivega dejanja z dne 9. 6. 2013 vse bolj ohladila realna možnost ponovitve kaznivega dejanja, zlasti tudi zato, ker je obdolženec večkrat ponovil, da svoje ravnanje zelo obžaluje, postavljena izvedenka psihiatrične stroke pa je ugotovila, da je obdolženec dejanje storil v afektu, torej v enkratnem, nenadnem in izredno spremenjenem psihičnem stanju. Po mnenju zagovornika se za enak ali podoben dogodek v prihodnosti ne bodo mogle steči enake ali podobne okoliščine, zato ponovitvena nevarnost tako objektivno kot tudi subjektivno ni več podana. Predlaga, da se pripor ne podaljša. 5. Zoper obdolženca, za katerega je podan predlog za podaljšanje pripora, je v teku kazenska preiskava zaradi dveh kaznivih dejanj poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1B). Za to kaznivo dejanje je po prvem odstavku 115. člena KZ-1B predpisana kazen od petih do petnajstih let zapora in je tako izpolnjen pogoj za podaljšanje pripora iz drugega odstavka 205. člena ZKP. Ker pa Vrhovno sodišče v tej fazi postopka podaljšuje pripor kot sodišče prve stopnje, mora opraviti tudi vsebinsko enak preizkus kot ob njegovi odreditvi. Ta preizkus pa med drugim obsega tudi presojo obstoja pripornega razloga, v konkretnem primeru pripornega razloga iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP.

6. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP je podan, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih storilec živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušano kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi. To določbo je treba razlagati tako, da za obstoj tega pripornega razloga ni potrebno, da so kumulativno podane vse naštete okoliščine, ampak zadošča, da je podana najmanj ena okoliščina subjektivne narave, ki se nanaša na storilca, in ena objektivne narave, ki zadeva kazniva dejanja, če v medsebojni povezavi razumno utemeljujeta realno nevarnost, da bo obdolženec uresničil katero od alternativno naštetih oblik ponovitvene nevarnosti. Res je, da je zoper obdolženca uvedena preiskava zaradi dveh izredno hudih kaznivih dejanj (poskusa umora dveh oseb, pri čemer je bila ena oseba zelo hudo poškodovana), vendar pa po presoji Vrhovnega sodišča, ob upoštevanju mnenja izvedenke psihiatrične stroke, pri obdolžencu ni podan predvsem subjektivni pogoj, potreben za odreditev oziroma podaljšanje pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Kot izhaja iz mnenja izvedenke, naj bi obdolženec namreč bil v kritičnem času v stanju zelo visoke emocionalne napetosti, ki se je ob doživljanju lastne ogroženosti stopnjevala do intenzivnega strahu za svoje življenje. V tem akutnem stanju je njegovo vedenje usmerjala neposredna težnja po obrambi in nagonsko prizadevanje, da ustavi napad nase. Tako so bile njegove razumske sposobnosti kot sposobnosti obvladovanja izključene (v smislu primarnega motiva za prizadevanje in povzročitev poškodbe obeh drugih udeležencev dogodka), njegovo ravnanje pa je po mnenju izvedenke vodila predstava, da se mora obraniti najprej enega napadalca in nato obeh. Obdolženec še danes pojmuje takratno vedenje kot izraz strahu pred napadom s strani R. in E. A. in obžaluje, da se je na preklinjanje prvega sploh odzval. Pri obdolžencu gre tudi za osebo, ki je emocionalno navznoter razgibana in zelo odzivna, sposoben pa je tudi zaznavati in se vživljati v čustva drugih ljudi oziroma je ustrezno empatičen. V spektru njegovih strategij za obvladovanje stresa ni destruktivne agresivnosti. Socialne norme, merila in omejitve razume in jih sprejema brez notranje napetosti ali težnje po postopanju ali kršenju.

7. Ob upoštevanju navedenega ter dejstva, da obdolženec doslej še ni bil kaznovan, po presoji Vrhovnega sodišča, kot rečeno, ni podana dejanska podlaga za zaključek o obstoju konkretne nevarnosti, da bi obdolženec kazniva dejanja ponavljal, saj pri njem ni zaznati tistih subjektivnih okoliščin, ki bi govorile v prid zaključkom, da gre za agresivno, nasilno ali predrzno osebo, zaradi česar je predlog vrhovne državne tožilke za podaljšanje pripora zavrnilo.