Jedro

Soposest stvari in posest služnosti sta različni vrsti posesti. Imata namreč različen objekt: pri soposesti stvari gre za situacijo, ko na isti stopnji posesti isto stvar poseduje več oseb, pri posesti služnosti pa ne gre za posest stvari, marveč za posest pravice in se giblje v mejah dejanske uporabe nepremičnine drugega v obsegu, ki ustreza vsebini te služnosti. Posestnik služne stvari in posestnik služnosti zato nista soposestnika.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi v delu, ki se nanaša na prvo toženko ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Sicer se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da sta toženi stranki motili tožnico v posesti parcele št. 1807 k.o. ..... s tem, da je prva tožnica naročila delavcem druge tožene stranke izkop jarka, druga tožena stranka pa je po svojem podizvajalcu položila v izkopani jarek cevi ter zahtevek, da morata toženi stranki vzpostaviti prejšnje stanje. Zavrnilo je tudi zahtevek za prepoved nadaljnega motenja posesti. Zoper ta sklep se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica in navaja, da je sodišče prve stopnje štelo kot nesporno, da je tožnica tudi soposestnica poti, t.j. tistega dela njenega zemljišča, po katerem vodi služnostna pot prve toženke. Ob nadaljnji ugotovitvi, da tožeči stranki s spornim posegom ni bilo onemogočeno dotedanje posedovanje sporne nepremičnine, je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Dejansko stanje pa je nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z ogledom. S tem bi se namreč ugotovilo, da gre za zemljiško parcelo, ki jo ima tožnica ne le v lasti, marveč tudi v posesti ter da odkop in položitev cevi sicer ne pomeni bistveno površinsko spremembo tožničinega zemljišča, pač pa tako motenje posesti, ki predstavlja hkrati tudi poseg v lastninsko pravico. Gre namreč za spremembo v samem zemljišču, ki onemogoča kakršnekoli druge posege (izkope, zasaditev drevja ipd.), saj z napeljavo cevi posest spornega dela nepremičnine ni več enaka prejšnji. Z ogledom pa bi sodišče lahko tudi ugotovilo, da bi bila izvedba sekundarnega plinovodnega omrežja mogoča tudi po drugi trasi. Pritožba je delno utemeljena. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje opraviti ogled, s katerim bi se ugotovilo, da ima tožnica parcelo št. 1807 k.o. ... "v celoti ne le v lasti, marveč tudi v posesti in v rabi ..." ter "da bi izvedba sekundarnega plinovodnega omrežja mogla biti izvedena tudi po drugi trasi ...". Za odločanje o posestnem varstvu je namreč odločilno zadnje stanje posesti pred motenjem (1. odstavek 78. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - v nadaljevanju ZTLR), torej v konkretnem primeru stanje 3.9.1997, česar pa z ogledom po več kot treh letih in pol ni mogoče ugotoviti (od takrat se je namreč stanje posesti lahko že spremenilo). Irelevantno je tudi pritožbeno sklicevanje na tožničino lastninsko pravico na parceli št. 1807, saj se posest sodno varuje le glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri čemer se ne upoštevajo pravica do posesti, pravni naslov posesti in posestnikova dobrovernost (1. odstavek 78. člena ZTLR). Kljub temu pa je moralo pritožbeno sodišče izpodbijani sklep delno razveljaviti. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da sta imeli tožnica in prva toženka na sporni poti soposest, a tudi, da ima prva toženka služnost poti ter da je to pot uporabljala za vožnjo in hojo, pod njo pa da ima napeljane vodovodne in kanalizacijske cevi, kar bi kazalo na posest služnosti. Ker pa sta soposest stvari in posest služnosti različni vrsti posesti (imata namreč različen objekt: pri soposesti stvari gre za situacijo, ko na isti stopnji posesti isto stvar poseduje več oseb, pri posesti služnosti pa ne gre za posest stvari, marveč za posest pravice in se giblje v mejah dejanske uporabe nepremičnine drugega v obsegu, ki ustreza vsebini te služnosti - prim. 3. odstavek in 4. odstavek 70. člena ZTLR), posestnik služne stvari in posestnik služnosti nista soposestnika. Vsak od njiju je individualen posestnik: prvi poseduje služno stvar, drugi pa pravico na tej stvari - med njima je torej razlika v objektu posesti (za razliko od soposesti, kjer i s t i predmet poseduje več oseb). Ker torej razlogi izpodbijanega sklepa niso konzistentni glede tega, ali je šlo za soposest, ali pa za posest služnosti, čeprav je to za odločitev o tožbenem zahtevku bistvenega pomena (soposestnik ima v razmerju z drugimi soposestniki posestno varstvo le, če gre za izključitev iz soposesti ali pa za bistveno omejevanje dotedanjega načina izvrševanja posesti, posestnik služne stvari pa že, če je posestnik služnosti razširil obstoječo posest stvarne služnosti v večje breme služne stvari), je podana bistvena kršitev določb postopka 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). In ker mora pritožbeno sodišče na to paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je izpodbijani sklep glede prve toženke razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer pa je (glede druge tožene stranke) pritožbo zavrnilo in v tem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (pritožba ne oporeka odločilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se druga tožena stranka ni zavedala, da s položitvijo cevi posega v tožničino posest parcele št. 1807). Sodišče prve stopnje bo moralo nedvoumno ugotoviti, ali je bila toženka soposestnica parcele št. 1807, ali pa le posestnica stvarne služnosti na tej nepremičnini. Če je bila zgolj posestnica stvarne služnosti, bo treba ugotoviti, ali predstavlja sporno dejanje razširitev obstoječe posesti služnosti v večje breme služne stvari.