Jedro

Sodišče ne more rešiti upravnega spora, če upravni organ v postopku ni zbral dokazov, na katere opira svojo odločbo in sicer, da stranka opravlja registrirano gostinsko dejavnost brez ustrezne odločbe po 147. členu ZP.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiškega tržnega inšpektorata št. 333-00-061/92-24/11 z dne 17.8.1993.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi tržnega inšpektorja Mestne uprave za inšpekcijske službe, Ljubljana št. 333-645/92-2b/053 z dne 1.6.1993, s katero je tožniku prepovedal opravljati gostinsko dejavnost v okrepčevalnici ... ter določil, da pritožba ne odloži izvršitve odločbe. Tožena stranka v obrazložitvi odločbe navaja, da je bilo pri inšpekcijskem pregledu v navedenem gostinskem obratu dne 7.5.1993 ugotovljeno, da tožnik opravlja gospodarsko dejavnost brez dovoljenja, kar je v nasprotju s 147. členom zakona o podjetjih (ZP). Glede na ugotovljeno dejansko stanje in ker je bila odločba Mestne uprave za inšpekcijske službe, tržne inšpekcije št. 333.1-905/90-213/9053 z dne 28.4.1991 odpravljena po nadzorstveni pravici, je tržni inšpektor pravilno uporabil določbo 4. člena zakona o tržni inšpekciji.

Tožnik v tožbi navaja, da ne držijo navedbe tožene stranke, da tožnik opravlja dejavnost brez ustrezne odločbe pristojnega organa po 147. členu ZP. Tožnik ima tudi odločbo, da poslovni prostor, oprema in naprave ustrezajo tehničnim, higienskim in sanitarno tehničnim pogojem, pogojem varstva pri delu, strokovne izobrazbe delavcev in drugim predpisanim pogojem, ki jo je izdala Mestna uprava za inšpekcijske službe, tržna inšpekcija, skladno s 147. členom zakona o podjetjih, ter da ima tudi potrdilo o obratovalnem času. Omenjena odločba je bila izdana v letu 1991, ko je take odločbe izdajala Mestna uprava za inšpekcijske službe Ljubljana, zato je neutemeljena trditev, da jo je izdal nepristojen organ. Zakon o podjetjih nikjer ne določa, kateri organ v občini je pristojen, govori le, da odločbo izda pristojen organ, v praksi pa je bila to inšpekcijska služba. Iz navedenega sledi, da tožnik posluje popolnoma zakonito in v skladu z zahtevanimi predpisi. Tožniku je popolnoma nepoznano dejstvo, ki ga navaja tožena stranka, da je bila odločba Mestne uprave za inšpekcijske službe št. 333.1-905/90-2B/9053 z dne 28.1.1991 odpravljena po nadzorstveni pravici. Tožniku taka odločba nikoli ni bila dostavljena, niti ni bil z njo seznanjen. Upravni organ bi moral skladno s 7. členom ZUP v postopku ugotoviti resnično stanje stvari in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev. Po tako opravljenem postopku bi upravni organ ugotovil, da tožnik poseduje odločbo za opravljanje registrirane dejavnosti. V kolikor prvostopni organ smatra, da tožnik ne posluje zakonito po pridobljeni odločbi, ki jo je sam izdal, pa bi moral uporabiti druga zakonska določila in drugačen upravni postopek. Po zakonu o tržni inšpekciji tržni inšpektor prepove opravljati dejavnost, če se taka dejavnost opravlja brez dovoljenja. Prvostopna odločba, s katero je tržni inšpektor odločil, da se prepove opravljanje gostinske dejavnosti, je nezakonita, ker nima podlage v že citiranem določilu. Tožnik si je že z odločbo št. 333.1-905/90-2b/053 z dne 28.1.1991 pridobil potrebno dovoljenje za poslovanje, zato ni dolžan pridobiti novega dovoljenja, saj mu ga je izdal isti organ, ki sedaj ugotavlja, da tožnik nima potrebne odločbe za opravljanje svoje dejavnosti. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je sodišču poslala spise, na tožbene navedbe pa ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Po presoji sodišča dejansko stanje ugotovljeno v izpodbijani odločbi nima opore v dokaznem gradivu, ki izhaja iz spisov. Izpodbijana odločba se opira na ugotovitev, da je bila odločba št. 333.1-905/90-28/9053 z dne 28.1.1991,, ki jo je izdala mestna uprava za inšpekcijske službe po 147. členu ZP, odpravljena po nadzorstveni pravici in da zato tožnik nima ustrezne odločbe pristojnega organa za opravljanje dejavnosti. V spisih ni niti odločbe, ki naj bi po nadzorstveni pravici odpravila že prej navedeno odločbo po 147. členu ZP, niti ni dokaza, da je bila ta odločba tožniku vročena. Ker pa je ta okoliščina bistvenega pomena za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe, ki temelji prav na dejstvu, da tožnik opravlja registrirano gostinsko dejavnost brez ustrezne odločbe po 147. členu ZP, sodišče ne more rešiti upravnega spora. Sodišče pri tem še pripominja, da kolikor je bila še navedena odločba z dne 28.1.1991, s katero je Mestna uprava za inšpekcijske službe Ljubljana ugotovila, da tožnik izpolnjuje pogoje po 147. členu ZP, odpravljena po nadzorstveni pravici, je dejansko ostal zahtevek tožnika nerešen in bi ga zato moral organ, katerega odločba je bila odpravljena, odstopiti oziroma poslati v reševanje pristojnemu organu (66. člen ZUP). Glede ugovora, da je bil v teku upravnega postopka sprejet zakon o gospodarskih službah, ki pridobitev navedenega dovoljenja poenostavlja v korist tožnika in bi zato morala tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe to upoštevati, pa sodišče pripominja, da je organ druge stopnje dolžan presoditi pravilnost odločbe na podlagi predpisa, ki je veljal v času izdaje odločbe prve stopnje. Tožnik pa ima seveda možnost, da postavi zahtevek v smislu novega zakona.

Ker sodišče na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku, ne more rešiti spora, je izpodbijano odločbo odpravilo v skladu z 2. odstavkom 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). ZUP, ZUS in ZP je sodišče smiselno uporabilo kot republiške predpise na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/81-I in 45/1/94).