Jedro

Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik v pritožbi z navedbami, da sistemske pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za priznanje mednarodne zaščite oziroma pri namestitvi prosilcev niso pogoj za varstvo pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja in da je toženka napačno uporabila drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, zgolj ponavlja tožbene trditve, pri čemer pa ne pojasni, zakaj bi bilo treba te njegove navedbe presoditi drugače, kot je to v izpodbijani sodbi napravilo Upravno sodišče. To se je do teh pritožnikovih ugovorov argumentirano opredelilo in jih je po presoji Vrhovnega sodišča (tudi s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča) pravilno zavrnilo.

Izrek

I.Pritožba zoper I. točko izreka se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II.Pritožba zoper II. točko izreka se zavrže.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je s I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju upravni organ), št. 2142-688/2025/9 (1221-13) z dne 22. 5. 2025, s katerim je to na podlagi osmega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrglo njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III

za to odgovorna država članica (1. in 2. točka izreka), ter odločilo, da se bo predaja izvršila najkasneje v šestih mesecih od 27. 3. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena, oziroma v 18 mesecih, če tožnik samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka), in da bo o stroških postopka odločila v ločenem postopku (4. točka izreka). Z II. točko izreka je Upravno sodišče zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe.

2.Upravno sodišče je presodilo, da je sklep upravnega organa z dne 22. 5. 2025 pravilen in zakonit, zato se je na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicevalo na njegove razloge. Razlogovalo je, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) že večkrat pojasnilo,

da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali pri namestitvi prosilcev. Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

3.Upravno sodišče je presodilo, da tožnik sodišča zgolj s splošnim nizanjem sodb Upravnega sodišča, Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče) ter sodne odločitve Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju EU) v zadevi C. K. in drugi proti Sloveniji ni uspel prepričati, da je do takšnega ravnanja hrvaških pristojnih organov že prišlo oziroma da bi do tega lahko prišlo po njegovi predaji Republiki Hrvaški. Po presoji Upravnega sodišča tožnik ni uspel omajati ugotovitev upravnega organa, da v obravnavani zadevi ni indicev, da bi lahko njegova predaja Republiki Hrvaški zanj pomenila dejansko izkazano nevarnost, da bi se tam z njim poniževalno ali nečloveško ravnalo, prav tako pa tudi ne, da bi bilo zaradi njegove predaje kršeno načelo nevračanja. Zato upravni organ po oceni Upravnega sodišča ni bil dolžan preverjati, ali v Republiki Hrvaški obstojijo sistemske pomanjkljivosti, zaradi katerih se ga tja ne bi smelo vrniti.

4.Upravno sodišče je tožnikov predlog, s katerim je sodišču predlagal, da izda začasno odredbo, s katero se do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da se ga ne preda Republiki Hrvaški, zavrnilo, ker ni izkazal težko popravljive škode.

5.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo in sklep vložil pritožbo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbi ugodi, oziroma podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo Upravnemu sodišču v ponovno odločanje. Hkrati Vrhovnemu sodišču predlaga, naj predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi in do pravnomočne sodne odločbe stanje uredi tako, da se ga ne preda Republiki Hrvaški.

6.V pritožbi zoper sodbo ponavlja tožbene navedbe, da je Sodišče EU v sodbi v zadevi C. K. in drugi proti Sloveniji sledilo sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice, da tako imenovane sistemske pomanjkljivosti niso pogoj za varstvo pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja in da se uporabi drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III ter da država preveri stanje v drugi državi članici EU. Sklicujoč se na sodne odločbe Upravnega sodišča

in odločbo Ustavnega sodišča Up-613/16-16 z dne 28. 9. 2016 poudarja, da je toženka napačno uporabila drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III ter da zato obstaja utemeljen razlog, da bi ob predaji Republiki Hrvaški utrpel resno škodo, in da je treba njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite obravnavati v Republiki Sloveniji.

7.Pritožnik v pritožbi zoper sklep navaja, da Upravno sodišče ni upoštevalo, da mu bo z njegovo izročitvijo Republiki Hrvaški prizadejana nepopravljiva škoda, ter da mora učinkovito pravno sredstvo zoper sporni pravni akt zagotoviti suspenzivni učinek, sicer gre za kršitev 13. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

8.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

9.Pritožba zoper I. točko izreka ni utemeljena.

10.Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je v skladu z zakonom pritožba v upravnem sporu pravno sredstvo zoper prvostopenjsko sodbo in ne zoper upravni akt, ki se izpodbija s tožbo (73. člen in nasl. ZUS-1). Zato je pritožnik dolžan svoje ugovore usmeriti zoper izpodbijano sodbo in ne zoper upravni akt, če želi, da njegovi ugovori vodijo do uspeha s pravnim sredstvom.

11.Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik v pritožbi z navedbami, da sistemske pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za priznanje mednarodne zaščite oziroma pri namestitvi prosilcev niso pogoj za varstvo pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja in da je toženka napačno uporabila drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, zgolj ponavlja tožbene trditve, pri čemer pa ne pojasni, zakaj bi bilo treba te njegove navedbe presoditi drugače, kot je to v izpodbijani sodbi napravilo Upravno sodišče. To se je do teh pritožnikovih ugovorov argumentirano opredelilo in jih je po presoji Vrhovnega sodišča (tudi s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča) pravilno zavrnilo.

12.Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zoper I. točko izreka na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

K II. točki izreka

13.Pritožba zoper II. točko izreka ni dovoljena.

14.Začasno odredbo v upravnem sporu je mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožnikovo pritožbo zoper sodbo, je ta (s tem pa tudi odločitev toženke) postala pravnomočna. S tem je prenehala potreba za izdajo začasne odredbe, katere namen je zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Glede na navedeno pritožnik ne izkazuje več pravnega interesa za pritožbo zoper sklep, s katerim je bil zavrnjen njegov predlog za izdajo začasne odredbe. Vrhovno sodišče je zato pritožbo zoper II. točko izreka zavrglo (četrti odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3, 3/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.