Jedro

Ker je tožnik ob podaji prošnje za azil dne 27.2.2004 izrecno izjavil, da še ni zaprosil za azil v drugi državi, na podlagi prstnih odtisov pa je bilo ugotovljeno, da je za azil zaprosil v Franciji že 1.10.2003, so izpolnjeni pogoji za zavrnitev prošnje zaradi namernega zavajanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 29.11.2004; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 1. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003) v zvezi z določbo 4. alinee 36. člena ZAzil zavrnila tožnikovo prošnjo za azil v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno in mu določila rok treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka, da zapusti Republiko Slovenijo.

Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka na ustrezen način ugotovila ključna dejstva in tudi pravilno uporabila ZAzil. Na podlagi podatkov upravnih spisov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik dne 27.2.2004 vložil prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je skladno z Uredbo Sveta ES, št. 2725/2000 na podlagi primerjave prstnih odtisov ugotovila, da je tožnik dne 1.10.2003 zaprosil za azil v Franciji. Te ugotovitve tožnik vsebinsko ni izpodbijal, pač pa je v postopku za priznanje azila navedel, da je bil ob podaji prošnje za azil prestrašen in da bi na zaslišanju obrazložil razloge, zakaj je zapustil Francijo.

Glede na stališče, da zavrnitev prošnje za azil na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil ni vezana le na primere, ko že iz same prošnje za azil izhaja, da je očitno neutemeljena, temveč lahko pristojni organ sprejme tako odločitev tudi potem, ko je že zaslišal prosilca za azil in ugotovil posamezna dejstva, iz katerih izhaja, da prošnja za azil temelji na namernem zavajanju ali da se zlorablja azilni postopek, je sodišče prve stopnje menilo, da je v obravnavanem primeru tožena stranka lahko v pospešenem postopku utemeljeno ugotovila očitno neutemeljenost tožnikove prošnje za priznanje azila v Republiki Sloveniji.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je sklepanje sodišča prve stopnje v tej zadevi napačno, saj če bi sodišče zaslišalo tožnika, bi lahko ugotovilo, da tožnik ni zavestno zaprosil za azil v Franciji. V Franciji je podpisal mnogo obrazcev, vendar ni vedel, da naj bi šlo za prošnjo za azil in je šele v Sloveniji prvič zavestno zaprosil za azil. V Slovenijo pa ni prišel iz Francije, pač pa iz Abhazije ter se je šele od tam vrnil v Slovenijo ter zaprosil za azil. Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Sodišče prve stopnje in že pred njim tožena stranka sta svojo odločitev pravilno oprla na določbo 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, po kateri lahko pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja za azil temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja. Zavajanje in zlorabo azilnega postopka opredeljuje 36. člena ZAzil, po 4. točki tega člena pa se šteje prikritje, da je prosilec za azil že pred obravnavano prošnjo vložil prošnjo za azil v drugi državi, za zavajanje, še posebej, če pri tem uporablja napačno istovetnost. V obravnavanem primeru je tožena stranka namreč ugotovila, da tožnik namerno zavaja oziroma zlorablja azilni postopek s tem, da je ob podaji vloge za azil prikril, da je že pred tem vložil prošnjo za azil v drugi državi, in sicer v Franciji. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da je tožena stranka v obravnavanem primeru zadostila kriterijem, določenim v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Tožena stranka je tudi po mnenju pritožbenega sodišča natančno ugotovila dejanske okoliščine, na podlagi kateri je prepričljivo utemeljila svoje preudarke, ki so jo vodili k sklepanju, da je tožnikova prošnja za azil očitno neutemeljena. Podatki v upravnih spisih namreč potrjujejo, kar je pravilno presodilo tudi prvostopno sodišče, da je tožnik pri podaji svoje vloge dne 27.2.2004 za priznanje azila v Republiki Sloveniji na izrecno vprašanje, če je že v kateri državi zaprosil za azil, izjavil, da ne. Ker je bilo v postopku primerjave prstnih odtisov skladno z Uredbo ES, št. 2725/2000 ugotovljeno, da je tožnik dne 1.10.2003 za azil že zaprosil v Franciji, je tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru podan dejanski stan iz 4. alinee 36. člena ZAzil in sta prvostopno sodišče ter pred njim že tožena stranka pravilno presodila, da je v obravnavanem primeru tožnik namerno zavajal oziroma zlorabljal azilni postopek.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne morejo vplivati pritožbeni ugovori. Po presoji pritožbenega sodišča je postopek, v katerem pristojni organ na podlagi določbe 2. odstavka 35. člena ZAzil o stvari odloči takoj in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, uveden v skladu z namenom pospešitve azilnega postopka. V takem postopku ne gre za ugotavljanje pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, pač pa za ugotavljanje razlogov, ko je prošnja za azil očitno neutemeljena, kar je tožniku pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) sodišča prve stopnje.