Jedro

OZ v 364. členu ureja pretrganje zastaranja, ko dolžnik dolg pripozna. Pojem pripoznave dolga v sebi vključuje nesigurnost dolžnika ali upnika o obstoju terjatve. Ker v predmetni izvršilni zadevi pojmovno dvoma o obstoju obveznosti ne more biti, saj upnik za svojo terjatev že ima izvršilni naslov, in torej ni pravne negotovosti, ali terjatev obstaja ali ne, je pojmovno izključena uporaba instituta iz drugega odstavka 364. člena OZ. Zato v tej zadevi niso bistvena zatrjevanja o obsegu delnega plačila – ali naj bi plačilo pomenilo izpolnitev le v delu obresti ali pa tudi glavnico oziroma v kakšnem obsegu gre za pripoznavo obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo ugovoru dolžnika in sklep o izvršbi delno razveljavilo ter predlog upnika za dovolitev izvršbe zavrnilo za znesek nad glavnico 49.396,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 9. 6. 2010 dalje do plačila (1. točka izreka), v preostalem delu ugovor zavrnilo (2. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (3. točka izreka).

2. Dolžnik se je pritožil zoper odločitev sodišča prve stopnje v 2. in 3. točki izreka iz razloga kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava.

3. Upnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ.

6. Dolžnik v pritožbi navaja, da je bil predlog za izvršbo odpravljivo nesklepčen, sodišče pa je namesto, da bi upnika pozvalo k dopolnitvi predloga za izvršbo zaradi nenatančno opredeljene obveznosti v predlogu za izvršbo – iz tega razloga ni bilo mogoče preizkusiti skladnosti izterjevane terjatve s terjatvijo v izvršilnem naslovu –, samo nadomestilo trditveno podlago in samo opravilo obračun dolga ter nadomestilo potrebne upnikove navedbe. S tem je prekršilo razpravno načelo in posredno načelo kontradiktornosti, saj se dolžnik ni imel možnosti izjaviti o navedbah in izračunih, ki jih je opravilo sodišče samo.

7. Kršitev razpravnega načela predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka iz 212. člena v zvezi s 15. členom ZIZ, po katerem mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira predlog za izvršbo, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Ta pritožbeni razlog ni podan.

8. Sodišče prve stopnje je izvršbo dovolilo na podlagi sodne poravnave, sklenjene pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani P 711/2005 z dne 25. 5. 2005, ki jo je upnik kot dokaz priložil k predlogu za izvršbo (priloga A2). Iz vsebine predloga za izvršbo izhaja, da je upnik obveznost opredelil tako, da je od glavnice 41.736,75 EUR že obračunal zakonske zamudne obresti od 1. 1. 2001 do 31. 12. 2009, skupaj dobil seštevek 78.282,49 EUR, nato upošteval nakazilo z dne 8. 6. 2010 v višini 20.000,00 EUR – nakazilo je bilo opravljeno po datumu že obračunanih zakonskih zamudnih obresti (le-te so bile izračunane v višini 36.545,74 EUR do 31. 12. 2009; priloga A5 k predlogu za izvršbo) – in predlagal izvršbo glavnice 58.282,49 EUR ter pripadkov, določenih v točkah 3 do 9 predloga za izvršbo (listovna št. 2). Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi ugodilo predlogu za izvršbo, razen za terjatve po (delno) 5., 6. do 9 točki predloga. Ne drži pritožbena navedba, da je bil tak predlog za izvršbo nesklepčen, saj je vseboval vse relevantne trditve iz prvega odstavka 44. člena ZIZ, iz priloženih listin (predvsem obračuna obresti na prilogi A5) pa je bilo tudi razvidno, kako je upnik izračunal terjatev, ki jo je zahteval v predlogu za izvršbo, ter katera plačila je pri tem upošteval. Ne drži, da je sodišče storilo očitano bistveno kršitev postopka, saj je o višini terjatve odločalo na podlagi navedb in priloženih listin iz predloga za izvršbo, ugovora in odgovora na ugovor. Slednjega je dolžniku tudi vročilo v izjavo in s tem zagotovilo kontradiktoren postopek (vročilnica na listovni št. 56). Prav tako ne gre za očitano kršitev, če sodišče ob odločanju o ugovoru samo razveljavi del sklepa o izvršbi, ker ugotovi, da bi že v sklepu o izvršbi moralo upoštevati, da je del izvršilnega naslova, ki ga je dolžnik navedel kot izvršilno podlago, neizvršljiv, ker obveznost ni določena (gre za terjatev iz naslova razlike do zneska, kot to izhaja iz posojilne pogodbe z dne 1. 1. 2001). Sodišče prve stopnje je na primernost izvršilnega naslova za izvršbo dolžno paziti tudi po uradni dolžnosti tako ob dovolitvi izvršbe kot tudi pri odločanju o ugovoru. Ne drži torej pritožbena navedba, da je sodišče odločalo izven upnikovih trditev in podanih dokazov, prav nasprotno, terjatev, ki jo je upnik opredelil v predlogu za izvršbo, je na podlagi navedb v predlogu za izvršbo, ugovoru in odgovoru na ugovor omejilo tako, da je izvršbo dovolilo v okviru izvršilnega naslova. Tako tudi ne drži, da je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ker naj bi se dolžnik ne imel možnosti izjaviti o tako nadomeščeni trditveni podlagi, pa tudi o izračunih, ki jih je opravilo sodišče samo. Glede prvega je višje sodišče razloge pojasnilo že zgoraj, glede drugega pa višje sodišče navaja razloge v nadaljevanju.

9. Sodišče prve stopnje je, potem ko se je postavilo na materialno pravno pravilno izhodišče o delni neizvršljivosti sodne poravnave kot izvršilnega naslova (v tretjem odstavku 1. točke sodne poravnave), plačila, ki sta jih navajala tako upnik v predlogu za izvršbo (Obračun dolga po posojilni pogodbi in sodni poravnavi na prilogi A5) kot tudi dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi, vračunalo v izpolnitev obveznosti, kot je določena v prvih dveh odstavkih 1. točke sodne poravnave, pri tem pa uporabilo določbo 288. člena Obligacijskega zakonika – OZ in plačila najprej vračunalo v izpolnitev obveznosti iz naslova zakonskih zamudnih obresti nato glavnice. Ker so bile zamudne obresti po izvršilnem naslovu določene po obrestni meri zakonskih zamudnih obresti, sodišče pa razpolaga s programom za izračun le-teh, pravilnega stanja obveznosti ni ugotavljalo po izvedencu, temveč je to z uporabo ustreznega programa ugotovilo v sedaj izpodbijanem sklepu. V zvezi s tem torej ni moglo priti do kršitve načela kontradiktornosti, saj sodišče o ugovoru odloča s sklepom, da pa bi lahko pravilno uporabilo materialno pravo, je moralo izračunati stanje obveznosti po izvršilnem naslovu na dan vsakokratnega delnega plačila. Strankam postopka je v tem pogledu zagotovljeno pravno varstvo v okviru pritožbe zoper sklep o ugovoru. Višje sodišče v celoti sledi pravilnemu in popolnemu obračunu obveznosti, kot ga je opravilo sodišče prve stopnje, saj ga tudi dolžnik v ničemer ne izpodbija.

10. Dolžnik je v nadaljevanju uveljavljal pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava – konkretno drugega odstavka 364. člena OZ, ki določa, da dolžnik lahko pripozna dolg ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi posredno, na primer da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da vsakršno delno plačilo ni mogoče šteti kot pripoznavo celotnega dolga. Prav tako zgolj iz dejstva delnega plačila, brez vsakršne dodatne izjave, ni možno sklepati, da bi bilo zastaranje celotnega dolga pretrgano. Pretrganje teka zastaranja celotnega dolga bi povzročilo zgolj na primer delno nakazilo, ki bi ga spremljala izjava, da bo ostali del poravnan v določenem času ali kaj podobnega. Materialno pravno zmotno je tudi stališče, da zakonske zamudne obresti niso zastarale v desetih letih. Primeroma navaja sklep VSK I Ip 422/2011. 11. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo (drugi odstavek 364. člena OZ). Resda je sodišče svojo odločitev oprlo tudi na drugi odstavek 364. člena OZ, vendar pa višje sodišče ugotavlja, da navedena določba v tej izvršilni zadevi sploh ni pomembna. OZ v 364. členu ureja pretrganje zastaranja, ko dolžnik dolg pripozna. Pojem pripoznave dolga v sebi vključuje nesigurnost dolžnika ali upnika o obstoju terjatve. Ker v predmetni izvršilni zadevi pojmovno dvoma o obstoju obveznosti ne more biti, saj upnik za svojo terjatev že ima izvršilni naslov in torej ni pravne negotovosti, ali terjatev obstaja ali ne, je pojmovno izključena uporaba instituta iz drugega odstavka 364. člena OZ. S tem, ko je terjatev naložena v plačilo v sodni poravnavi, terjatev dobi novo pravno naravo. Vprašanje iztožljivosti in s tem povezano vprašanje pripoznave torej v tem primeru sploh ne more biti več aktualno (1). Zato v tej zadevi niso bistvena zatrjevanja o obsegu delnega plačila – ali naj bi plačilo pomenilo izpolnitev le v delu obresti ali pa tudi glavnico oziroma v kakšnem obsegu gre za pripoznavo obveznosti –, temveč je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje – ki je dolžnik v pritožbi v ničemer ne graja –, da je preostala obveznost, upoštevajoč vsa plačila, ki jih je dolžnik ugovarjal v ugovoru zoper sklep o izvršbi, ter ob pravilno uporabi 288. člena OZ, na dan 9. 6. 2010 (upoštevajoč zadnje plačilo z dne 8. 6. 2010 v višini 20.000,00 EUR) znašala le še glavnico 49.396,29 EUR. Zato ni moglo priti do zastaranja izterjave glavnice kot judikatne terjatve (prava judikatna terjatev je glavnica, ki zapade v plačilo 1. 7. 2005, 1. 8. 2005 in nato od 1. 9. 2005 do 1. 7. 2006, vse v sodni poravnavi določenih obrokih), saj desetletni zastaralni rok za zastaranje judikatne terjatve, določen v 356. členu OZ, v času vložitve predloga za izvršbo (5. 5. 2011) še ni potekel. Prav tako niso pravilne pritožbene navedbe v zvezi z zastaranjem obresti, saj kolikor je na dan zadnjega plačila (8. 6. 2010) preostalo obveznost predstavljala le še glavnica 49.396,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 6. 2010 dalje, tudi od 9. 6. 2010 do 5. 5. 2011 še ni potekel triletni zastaralni rok za zastaranje občasnih terjatev (drugi odstavek 356. člena v zvezi s prvim odstavkom 347. člena OZ). Ugovarjanje morebitnemu zastaranju tistih obveznosti, ki so bile že plačane z delnimi plačili, pa seveda dolžnik v tem postopku ne more uspešno uveljavljati (prim. 342. člen OZ).

12. Iz povedanega tudi sledi, da ni utemeljeno pritožbeno izvajanje v zvezi z mejami pravnomočnosti sodne poravnave.

13. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere je višje sodišče pazilo po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (šesti odstavek 38. člena ZIZ). Enako velja za upnika, saj odgovor na pritožbo ni doprinesel k boljši razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in gre za nepotreben pritožbeni strošek (peti odstavek 38. člena ZIZ).

(1) Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča sklep II Ips 75/2006 z dne 8. 5. 2008