Jedro

V izpodbijani pravnomočni sodbi je materialno pravo pravilno uporabljeno. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da rokometni gol, ki je padel na I.K., ni bil izdelan po predpisih, pa tudi na podlago ni bil pritrjen, čeprav so predpisi to zahtevali. Zvarjen je bil iz tenkostenskih kovinskih cevi premera 12 cm, težak pa okoli 70 kg. Tak, v nasprotju s predpisi izdelan in na podlago nepritrjen rokometni gol, pa brez dvoma predstavlja nevarno stvar, za katero sta toženi stranki kot njegovi nesporni dolgoletni imetnici in uporabnici objektivno odgovorni (174. čl. zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR).

Ravnanje pokojnega I.K., ki se je "obesil" na prečnik rokometnega gola, kot pravilno ocenjuje drugostopno sodišče ni bilo nepričakovano, v vsakdanjem življenju pa je med udeleženci športne igre tudi dokaj pogosto. Za oceno morebitnega soprispevka pokojnega I. K. k nastanku škode pa je vsekakor odločilno dejstvo, da bi toženi stranki kot imetnici in uporabnici nevarne stvari (rokometnega gola), ob upoštevanju rokometnih pravil, ki določajo, da mora biti rokometni gol pritrjen na podlago, prevrnitev gola tudi v primerih takih ravnanj, kakršno je bilo ravnanje pokojnega I. K., brez dvoma lahko preprečili. Ravnanje pokojnega K. (ali pa kogarkoli drugega) je bilo predvidljivo in pričakovano, škodni dogodek in nastanek škode pa sta bila preprečljiva z minimalnim posegom (pričvrstitvijo gola na podlago, kot to zahtevajo rokometna pravila). Materialnopravni zaključek drugostopnega sodišča, da je podana polna odškodninska odgovornost obeh toženih strank je zato tudi po mnenju revizijskega sodišča pravilen.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta toženi stranki odškodninsko odgovorni tožnikom za škodo, ki so jo utrpeli zaradi smrti I. K. Ker je ocenilo, da je pokojni I.K. s svojim neprevidnim ravnanjem do ene polovice soprispeval k nastanku škode, je toženima strankama naložilo, da morata tožečim strankam plačati polovico vtoževanega zneska. O stroških postopka je odločilo, da trpi vsaka stranka svoje. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje pa tako spremenilo, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, toženima strankama pa naložilo v plačilo tudi stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 275.402 SIT. Pritožbo stranskega intervenienta na strani toženih strank pa je zavrnilo kot neutemeljeno, toženima strankama pa naložilo v plačilo tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 43.664 SIT.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje so vložili pravočasno revizijo obe toženi stranki in stranski intervenient na njuni strani. V reviziji so uveljavljali revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Igrišče, na katerem se je smrtno ponesrečil I. K., sta res uporabljali obe toženi stranki. Pomembno pa je, da nogometne tekme toženi stranki nista organizirali. Do nezgode je prišlo zato, ker se je pokojni I. K. prijel za zgornjo stranico gola za mali nogomet in napravil prednožko. Pri tem se je težišče gola spremenilo, gol se je prevrnil in padel na I. K., kateremu je pri tem počila srčna aorta. Stališče pritožbenega sodišča, da je rokometni gol, ki je padel na pok. I. K., nevarna stvar je zmotno, kar brez dvoma dokazuje dejstvo, da sta obe toženi stranki vrsto let uporabljali igrišče, na katerem stoji rokometni gol, vendar pa nikoli ni prišlo do nesreče. Do nesreče pa tudi v obravnavanem primeru ne bi prišlo, če bi pokojni I.K. uporabljal gol za to, za kar je bil namenjen. Pomanjkljivost izpodbijane sodbe je tudi v tem, da v postopku sploh ni bilo ugotovljeno, da gol ni bil izdelan po predpisih. Oceno o ustreznosti rokometnega gola bi lahko podal le ustrezni izvedenec. Zaključek sodišča, da bi moral biti gol pritrjen, pa v izvedenih dokazih nima podlage. Tožbenemu zahtevku ne bi smelo biti ugodeno tudi iz razloga, ker toženi stranki nista bili organizatorici nogometne tekme, med katero je do škodnega dogodka prišlo. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa tako spremenita, da se tožbeni zahtevek tožečih strank kot neutemeljen zavrne.

Revizija je bila vročena tožečim strankam, ki na revizijo niso odgovorile, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390.čl. zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija izrecno uveljavlja le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, vsebinsko pa tudi zatrjuje, da je drugostopno sodišče s tem, ko naj bi svojo odločitev oprlo na dejstva, ki v prvostopnem postopku niso bila ugotovljena, bistveno kršilo tudi določbe postopka. Vendar pa drugostopno sodišče v reviziji vsebinsko zatrjevane bistvene kršitve določb ZPP ni zagrešilo. Netočna je namreč revizijska trditev, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno, da rokometni gol ni bil izdelan po predpisih in da si je dejstvo, da bi moral biti rokometni gol pritrjen na podlago, drugostopno sodišče enostavno izmislilo. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje (1. odst. na 4. strani razlogov sodbe) namreč izhaja, da bi moral biti rokometni gol po rokometnih pravilih, ki jih je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku vpogledalo in ocenilo, pritrjen na podlago, narejen pa bi moral biti iz lesa ali umetne mase. Rokometni gol, ki sta ga uporabljali obe toženi stranki, pa po ugotovitvah sodišča prve stopnje (in ne šele po ugotovitvah pritožbenega sodišča, kot zmotno trdi revizija) zahtevanim standardom ni ustrezal niti po materialu iz katerega je bil izdelan, niti po konstrukciji in stabilnosti. V reviziji vsebinsko zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka zato v postopku pred sodiščem druge stopnje ni bilo. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP) pa je revizijsko sodišče ugotovilo, da v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje tudi ni prišlo do bistvene kršitve določb postopka iz 10. točke 2. odst. 354. čl. ZPP.

V izpodbijani pravnomočni sodbi pa je tudi materialno pravo pravilno uporabljeno. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da rokometni gol, ki je padel na I. K., ni bil izdelan po predpisih, pa tudi na podlago ni bil pritrjen, čeprav so predpisi to zahtevali. Zvarjen je bil iz tenkostenskih kovinskih cevi premera 12 cm, težak pa okoli 70 kg. Tak, v nasprotju s predpisi izdelan in na podlago nepritrjen rokometni gol, pa brez dvoma predstavlja nevarno stvar, za katero sta toženi stranki kot njegovi nesporni dolgoletni imetnici in uporabnici objektivno odgovorni (174. čl. zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR).

Materialnopravno pravilno pa je tudi stališče drugostopnega sodišča, da pokojni I. K. ni deloma kriv za to, da je prišlo do škodnega dogodka in nastanka škode. Ravnanje pokojnega I. K., ki se je "obesil" na prečnik rokometnega gola, kot pravilno ocenjuje drugostopno sodišče ni bilo nepričakovano, v vsakdanjem življenju pa je med udeleženci športne igre tudi dokaj pogosto. Za oceno morebitnega soprispevka pokojnega I. K. k nastanku škode pa je vsekakor odločilno dejstvo, da bi toženi stranki kot imetnici in uporabnici nevarne stvari (rokometnega gola), ob upoštevanju rokometnih pravil, ki določajo, da mora biti rokometni gol pritrjen na podlago, prevrnitev gola tudi v primerih takih ravnanj, kakršno je bilo ravnanje pokojnega I. K., brez dvoma lahko preprečili. Ravnanje pokojnega K. (ali pa kogarkoli drugega) je bilo predvidljivo in pričakovano, škodni dogodek in nastanek škode pa sta bila preprečljiva z minimalnim posegom (pričvrstitvijo gola na podlago, kot to zahtevajo rokometna pravila). Materialnopravni zaključek drugostopnega sodišča, da je podana polna odškodninska odgovornost obeh toženih strank je zato tudi po mnenju revizijskega sodišča pravilen, revizija pa tudi v tem delu neutemeljena.

Višini prisojene odškodnine revizija ne ugovarja. Sicer pa je revizijsko sodišče v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (386. čl. ZPP) samo ugovotilo, da je prisojena odškodnina po višini v skladu s kriteriji, ki jih za prisojo negmotne škode določa 200. čl. ZOR.

Ker po povedanem revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. čl. ZPP).