Jedro

Toženec v izpodbijanem sklepu razloguje le, da je bilo z vpogledom v podatke ugotovljeno, da ima tožnica za A. A. sklenjeno pogodbo o subvencioniranju zaposlitve v okviru programov aktivne politike zaposlovanja. To pa ne predstavlja navedbe konkretne pravne (zakonske) podlage in razlogov za odločitev, ki bi omogočala sodni preizkus toženčeve odločitve.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, št. 11069-7541/2020-3, z dne 2. 10. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrnitvi stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju toženec) je z izpodbijanim sklepom odločil, da se tožničina vloga za uveljavljanje pravice do subvencije za zaposleno delavko za polni delovni čas, ki ji je delodajalec odredil delo s skrajšanim delovnim časom, zavrne (1. točka izreka), da v postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka) in da je sklep takse prost (3. točka izreka). Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je toženec z vpogledom v podatke 2. 10. 2020 ugotovil, da ima tožnica za A. A. sklenjeno pogodbo o subvencioniranju zaposlitve v okviru programov aktivne politike zaposlovanja (pogodba, št. 11062-919/2020, za čas od 9. 7. 2020 do 8. 7. 2022).

2. Tožnica se z izpodbijanim sklepom ne strinja in ob sklicevanju na določbe drugega odstavka 11. člena Zakona o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije COVID-19 (v nadaljevanju ZIUOOPE) navaja, da kot delodajalka, ki delavcu v času krize zaradi Covida-19 zagotavlja delo za vsaj polovični delovni čas, zaradi povračila izplačanega nadomestila plače za preostali del delovnega časa do polnega, za katerega je delavcu odrejeno čakanje na delo v deležu od 5 do 20 ur tedensko, uveljavlja delno povračilo nadomestila plače zaradi odreditve dela s skrajšanim delovnim časom (subvencija). Navaja, da je zmotno toženčevo stališče, da do subvencije ni upravičena, ker ima za zaposleno delavko sklenjeno pogodbo o subvencioniranju zaposlitve, kajti vključenost zaposlene v sistem aktivne politike zaposlovanja ne pomeni, da tožnica ne trpi škodljivih posledic zaradi Covida-19. Zaradi odrejenega skrajšanega delovnega časa ima nepričakovane stroške, ki lahko vodijo v propad poslovanja, saj pri občutno zmanjšanem obsegu poslovanja in v času epidemije zaprtem lokalu ni imela prav nobenih prihodkov. Tožnica ob sklicevanju na določbe 12. člena ZIUOOPE navaja, da ZIUOOPE ne omejuje pravice do subvencioniranja skrajšanega delovnega časa v primerih, ko so delavci, ki jim je odrejeno delo s krajšim delovnim časom, vključeni v sistem aktivne politike zaposlovanja. Meni, da oba pogoja iz 12. člena ZIUOOPE izpolnjuje, pri tem pa poudarja, da drugi odstavek 12. člena tega zakona točno določa, da do subvencije ni upravičen delodajalec, ki je neposredni ali posredni uporabnik proračuna Republike Slovenije oziroma občine, katerega delež prihodkov iz javnih virov je bil leta 2019 višji od 50 odstotkov, sama pa ni takšna delodajalka.

Tožnica meni tudi, da je izpodbijani sklep nekonkretiziran, neobrazložen in ne omogoča učinkovitega pravnega varstva. Izpodbijanega sklepa se zato po njeni oceni ne da niti preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Poudarja, da toženec zakonske podlage za svojo odločitev ni navedel, zato meni, da je le-ta samovoljna. Sodišču predlaga, naj izvede dokaze, ki jih je predlagala, izpodbijani sklep razveljavi (pravilno: odpravi; opomba sodišča) ter ugodi njeni vlogi za priznanje subvencije za zaposleno delavko A. A. za polni delovni čas, za obdobje, za katero ji je delodajalka odredila delo s skrajšanim delovnim časom, in tožencu naloži povrnitev stroškov postopka.

**K I. točki izreka:**

3. Sodišče uvodoma ugotavlja, da so procesne predpostavke za dopustnost upravnega spora po določbah prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpolnjene. Tožba zoper izpodbijani sklep z dne 2. 10. 2020 je bila namreč vložena 19. 10. 2020 in torej v 30-dnevnem roku iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1. Izpodbijani sklep je toženec izdal na podlagi določbe tretjega odstavka 16. člena ZIUOOPE v zvezi z drugimi določbami ZIUOOPE o delnem subvencioniranju skrajšanja polnega delovnega časa (11.–23. člen ZIUOOPE), ter predstavlja dokončen upravni akt, ki se ga lahko izpodbija v upravnem sporu (tretji odstavek 16. člena ZIUOOPE). Naslovnik izpodbijanega sklepa je tožnica in je tako legitimirana za vložitev tožbe. Z izpodbijanim sklepom se tudi posega v njen pravni položaj. O tej zadevi pa v upravnem sporu tudi še ni bila izdana pravnomočna sodba.

4. Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi določbe prvega odstavka 37. člena ZUS-1. 5. V skladu z določbo prvega odstavka 37. člena ZUS-1 sme sodišče, kadar ima upravni akt take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne, akt s sodbo odpraviti, ne da bi poslalo tožbo v odgovor.

6. Za izpodbijani sklep, s katerim toženec tožnici ni priznal pravice do subvencije za skrajšanje polnega delovnega časa za pri njej zaposleno A. A., tožnica v tožbi smiselno zatrjuje takšne pomanjkljivosti. Navaja, da toženec v izpodbijanem sklepu ni pojasnil, kje je podlaga za zavrnitev njene vloge; izpodbijani sklep je neobrazložen, zaradi česar se ga ne da preizkusiti. Izpostavlja, da toženec ni navedel zakonske podlage, na podlagi katere ji pravice do subvencije za skrajšanje polnega delovnega časa za pri njej zaposleno navedeno zaposleno ni priznal. 7. Tudi po ugotovitvi sodišča izpodbijani sklep ne vsebuje ne navedbe pravne podlage, na podlagi katere je toženec odločil, da se tožnici njena vloga glede uveljavljanja pravice do subvencije za pri njej zaposleno A. A. zaradi odreditve dela s skrajšanim delovnim časom zavrne, in ne razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev. Toženec namreč v izpodbijanem sklepu razloguje le, da je bilo z vpogledom v podatke ugotovljeno, da ima tožnica za A. A. sklenjeno pogodbo o subvencioniranju zaposlitve v okviru programov aktivne politike zaposlovanja. To pa ne predstavlja navedbe konkretne pravne (zakonske) podlage in razlogov za odločitev, ki bi omogočala sodni preizkus toženčeve odločitve. Opisana pomanjkljivost izpodbijanega sklepa, ki se torej kaže v odsotnosti navedbe pravne podlage (4. točka prvega odstavka 214. člena ZUP) in razlogov za zavrnitev tožničine vloge (5. in 6. točka prvega odstavka 214. člena ZUP), pa je bistvena, saj zaradi nje - v okviru tožbenih navedb - ni mogoče presoditi zakonitosti toženčeve odločitve. Opisana pomanjkljivost izpodbijanega sklepa pa je tudi očitna (_prima facie_ spoznavna) ter se tako za njeno prepoznavo ne zahteva nikakršna podrobnejša analiza.1

8. V okviru opisanega preizkusa izpodbijanega sklepa glede tega, ali je upravni spor, ki po vsebini pomeni odločanje o zakonitosti upravnega akta, sploh mogoč, sodišče tako ugotavlja, da glede na navedeno bistveno pomanjkljivost (odsotnost navedbe konkretne pravne podlage, na podlagi katere je toženec odločil, da tožničino vlogo zavrne, in razlogov za takšno odločitev) izpodbijani sklep nima vsebine, ki bi bila lahko predmet presoje zakonitosti in s tem predmet upravnega spora.

9. Sodišče je tako na podlagi določbe prvega odstavka 37. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo, zadevo pa ob smiselni uporabi določb tretjega in četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo tožencu v ponoven postopek.

10. Kadar sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 37. člena ZUS-1 upravni akt odpravi, ker ima take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne, sme takšno odločitev sprejeti, ne da bi tožbo poslalo v odgovor. Ker je torej sodišče v obravnavanem primeru ugotovilo, da je izpodbijan akt s takimi bistvenimi pomanjkljivostmi, tožbe tudi ni poslalo v odgovor tožencu. Takšna očitno spoznavna bistvena pomanjkljivost upravnega akta, ki že vnaprej onemogoča presojo njegove zakonitosti, po mnenju zakonodajalca namreč izključuje potrebo po kontradiktornosti.

11. Po določbi četrte alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 odloča o tožbi v primeru, če ima izpodbijani upravni akt take bistvene pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti, sodnik posameznik.

**K II. točki izreka:**

12. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena po sodnici posameznici, tožnice pa v postopku ni zastopal pooblaščenec, se ji priznajo stroški v višini 15,00 EUR (prvi odstavek 3. člena v zvezi s prvim odstavkom 2. člena Pravilnika). Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ)), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (Opomba 6.1: c) Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1)).

1 Glej **Kmecl, A**.: 37. člen, v: **Kerševan, E. (ur.)**: Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem. Lexpera d. o. o. (GV Založba), Ljubljana 2019, str. 251 in nasl.