Jedro

Kljub temu, da je bila tožniku pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine že pravnomočno zavrnjena, je toženec novo zahtevo za priznanje te pravice zavrgel nezakonito. Z uveljavitvijo ZPIZ-2 je namreč prišlo do spremenjenega pravnega stanja, na podlagi katerega toženec v pravnomočno končanih postopkih še ni odločal. Poleg tega toženec, čeprav je tožnik državljan Bosne in Hercegovine, ki v tej državi sicer ni bil nikoli zavarovan, bil pa je zavarovan v Sloveniji, tudi ni odločal na podlagi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Bosno in Hercegovino. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno vrnilo zadevo tožencu v ponovno upravno odločanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 20. 2. 2014 in sklep št. ... z dne 19. 9. 2013 ter zadevo vrnilo toženki v ponovno upravno odločanje glede pravice tožeče stranke do sorazmernega dela starostne pokojnine na podlagi 7 let, 3 mesecev in 17 dni dopolnjene pokojninske dobe v Republiki Sloveniji.

Štelo je, da je prišlo do spremembe pravne podlage ter je tako toženka napačno uporabila določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ko je vlogo tožnika zavrgla. Dejansko stanje se je v predmetni zadevi spremenilo, ker je Republika Hrvaška postala polno pravna članica Evropske Unije s 1. 7. 2014 in ker je s 1. 1. 2014 začel veljati novi Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, na podlagi katerega tožena stranka še ni odločala o pravici tožnika iz pokojninskega zavarovanja.

2. Pritožuje se tožena stranka. Meni, da je navajanje Uredbe Sveta ES o koordinaciji sistemov socialne varnosti zgolj del obrazložitve toženke, glede utemeljenosti postopanja po 129. členu ZUP. Članstvo Hrvaške v EU ni novo dejstvo oziroma ne predstavlja druge oziroma nove pravne podlage glede na to, da je tožnik državljan BiH, s stalnim prebivališčem v BiH. Prav tako ZPIZ-2 ne predstavlja nove pravne podlage, saj pri pravici do starostne pokojnine po ZPIZ-2 ne gre za pravico po podlagi, ki bi bila po ZPIZ-2 različna oziroma ugodnejša, od podlage, ki je veljala po ZPIZ-1. Prav tako toženka meni, da v položajih, ko ni obstoječe upoštevne zavarovalne dobe v eni državi podpisnic Sporazuma, ni moč uporabiti institutov sporazuma s takšno državo, glede upoštevanja zavarovalnih dob v tretjih državah, saj bi to nasprotovalo materialnemu pravu in sicer določbam Sporazuma. V danem primeru, ker tožnik v BiH nima dopolnjene upoštevne zavarovalne dobe, ne pride do možnosti uporabe prvega odstavka 20. člena Sporazuma in s tem do možnosti seštevanja slovenske in bosansko-hercegovske zavarovalne dobe, posledično pa tako ne bi bilo možno uporabiti drugega odstavka 20. člena Sporazuma.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s prvim odstavkom 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji, ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 20. 2. 2014, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper sklep Območne enote A. št. ... z dne 19. 9. 2013. S citiranim sklepom je Območna enota A. zavrgla zahtevo tožnika za priznanje pravice do starostne pokojnine, ki jo je ta vložil dne 1. 7. 2013 pri bosansko-hercegovskem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Nosilni razlog zavrženja zahteve tožnika je bil, da je bilo o pravici do starostne pokojnine zavarovanca že odločeno, dejansko in pravno stanje, na katero se opira novi zahtevek, pa se nista spremenila (4. točka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - Ur. l. RS, št. 24/06, ZUP).

6. Iz dejanskega stanja ugotovljenega pred prvostopenjskim sodiščem izhaja, da je tožnik 24. 10. 2007 pri toženi stranki vložil zahtevek za priznanje pravice do starostne pokojnine na podlagi slovenske in avstrijske pokojninske dobe. O navedenem zahtevku je bilo odločeno z odločbo toženke z dne 17. 4. 2008, zahtevek tožnika je bil zavrnjen. Odločba je temeljila na tem, da je tožnik dopolnil 13 let, 3 mesece in 17 dni skupne pokojninske dobe, od tega 7 let, 3 mesece in 17 dni pokojninske dobe v Sloveniji ter 6 let pokojninske dobe v Avstriji. Odločba je bila potrjena v pritožbenem postopku z odločbo z dne 15. 2. 2010, ki je postala pravnomočna. Tožnik je vložil dne 7. 3. 2011 nov zahtevek za priznanje pravice do starostne pokojnine pri bosansko-hercegovskem nosilcu pokojninskega zavarovanja, o katerem je tožena stranka pravnomočno odločila z odločbo z dne 27. 5. 2011 na temelju Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško. Odločeno je bilo, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, saj je dopolnil upoštevaje slovensko in hrvaško pokojninsko dobo 11 let, 7 mesecev in 13 dni skupne pokojninske dobe.

7. Iz dokumentacije nadalje izhaja, da je tožnik rojen 25. 8. 1944, da je državljan Bosne in Hercegovine, kjer tudi prebiva, da ima v Republiki Sloveniji dopolnjenih 7 let, 3 mesece in 17 dni pokojninske dobe, v Republiki Avstriji 6 let ter v Republiki Hrvaški 4 leta, 3 mesece in 26 dni pokojninske dobe, skupno 17 let, 7 mesecev in 13 dni. V Bosni in Hercegovini mu je zaradi udeležbe v oboroženih silah Bosne in Hercegovine priznana posebna doba v trajanju 2 let in 1 meseca.

8. Pravna podlaga v predmetni zadevi je podana v določilih ZUP. Ta v 129. členu v 1. točki določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže tudi v primeru opredeljenem v 4. točki istega odstavka, če o isti upravni stvari že teče postopek ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek ni spremenilo.

9. Na podlagi citirane določbe je tožena stranka vlogo tožnika z dne 1. 7. 2014 zavrgla.

10. Pravilno razloguje prvostopenjsko sodišče, da je bilo ravnanje tožene stranke, ko je vlogo tožnika zavrgla, nepravilno, saj se je spremenila materialnopravna podlaga oziroma na podlagi že obstoječe materialnopravne podlage do sedaj tožena stranka sploh še ni odločala in dosedaj dejanskega stanja o skupni pokojninski dobi tožnika ni upoštevala.

11. Dejstvo je, da je do sedaj tožena stranka odločala na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, ZPIZ-1), na podlagi Sporazuma o socialni varnosti sklenjena z Republiko Avstrijo (Ur. l. RS, št. 50/97 - MP 15/97) ter na podlagi Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško. V sporni zadevi pa ni bilo presojano po določilih Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami, ZPIZ-2) niti v dosedanjih postopkih, tudi po mnenju pritožbenega sodišča materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno, niti upoštevano dejansko stanje o skupni pokojninski dobi tožnika.

12. Že zgolj zaradi navedenega tožena stranka ni ravnala pravilno, ko je vlogo tožnika zavrgla. Tožena stranka nikoli ni presojala o pravici do sorazmernega dela starostne pokojnine tožnika, na podlagi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Bosno in Hercegovino.

13. Prvostopenjsko sodišče pravilno opozarja toženo stranko, da je v dosedanjih odločitvah spregledala sodno prakso, to je judikat Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 248/2014 z dne 12. 5. 2014. V predmetni zadevi je bil tožnik prav tako državljan BiH, ki je tudi živel v BiH, kjer ni imel dopolnjene pokojninske dobe, pokojninsko dobo pa je imel dopolnjeno v Srbiji, na Hrvaškem, v Avstriji, v Italiji, Makedoniji in v Sloveniji. Zgolj s seštevanjem vseh pokojninskih dob, je tožnik dopolnil zahtevani pogoj najmanj 15 let zavarovalne dobe.

14. V predmetni zadevi gre prav tako za državljana BiH, ki ima dopolnjeno pokojninsko dobo, po ugotovitvah tožene stranke v Republiki Sloveniji, Republiki Avstriji in v Republiki Hrvaški. V takem primeru, kakor to izhaja iz citirane odločbe Vrhovnega sodišča RS je potrebno uporabiti Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino, in sicer 20. člen, ki vsebuje določilo o seštevanju zavarovalnih dob. V prvem odstavku 20. člena je določeno, da če je zavarovanec dopolnil zavarovalni dobi po zakonodaji obeh pogodbenic, se pri uveljavitvi, ohranitvi ali ponovni pridobitvi pravice do dajatev seštejeta, če se ne nanašata na isto obdobje; v kolikšni meri in kako se upošteva zavarovalna doba, določa zakonodaja pogodbenice, v kateri je zavarovanec dopolnil to zavarovalno dobo. Če pa z uporabo prvega odstavka 20. člena niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do dajatve, pristojni nosilec upošteva za državljane pogodbenic tudi zavarovalno dobo, dopolnjeno v tretjih državah, s katerimi sta obe pogodbenici sklenili sporazume o socialnem zavarovanju oziroma socialni varnosti, v katerih je predvideno seštevanje zavarovalnih dob; če je s tretjo državo sklenila sporazum samo ena pogodbenica, nosilec te države pogodbenice upošteva za državljane pogodbenic tudi zavarovalno dobo, dopolnjeno v tretji državi (drugi odstavek 20. člena). Po presoji revizijskega sodišča v citirani odločbi je treba citirana določila o seštevanju zavarovalnih dob uporabiti tudi v primerih, kot je tožnikov, ko gre za državljana ene države pogodbenice (BiH), ki v tej državi sicer nikoli ni bil zavarovan. Bistveno je namreč to, da je bil tožnik zavarovan v drugi državi pogodbenici (Slovenija) in da izpolnjuje pogoje za priznanje starostne pokojnine z upoštevanjem zavarovalne dobe, ki jo je dopolnil v tej državi pogodbenici ter v tretjih državah, s katerimi ima ta država sklenjene sporazume o socialnem zavarovanju.

15. Do sedaj navedeno je odločilnega pomena v predmetni zadevi. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju tudi pravilno uporabilo materialno pravo z razlogovanjem, s katerim se strinja tudi pritožbeno sodišče. Iz navedenih razlogov drugačnim pravnim stališčem pritožbe ni mogoče slediti.

16. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.