Jedro

Davčni organ je v zadevi glede na ugotovljeno verjetnost obstoja večjega davčnega dolga imel podlago za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti. Tako postopanje davčnega organa je v skladu z namenom in smislom ZDavP-2, to je, da se zavaruje izpolnitev davčne obveznosti še pred izdajo odločbe. V konkretnem primeru je tako zavarovanje še posebej upravičeno, saj gre za verjetno izkazan davčni dolg tožnika v višini 308.924,41 EUR, kar precej presega znesek 50.000,00 EUR, ki je kot mejni znesek določen v drugem odstavku 111. člena ZDavP-2.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančni urad Celje (v nadaljevanju prvostopenjski organ) za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti tožniku prepovedal razpolaganje s premičnim premoženjem, ki ga navaja in s terjatvami do DURS, presežki DDV za davčna obdobja september 2013 v višini 43.2559,00 EUR, oktober 2013 v višini 49.240,00 EUR in november 2013 v višini 24.552,00 EUR (točka I izreka). Zavarovanje na podlagi tega začasnega sklepa velja do dneva izpolnitve davčne obveznosti (točka II izteka). Pritožba ne zadrži izvršitve. Davčnemu organu posebni stroški postopka niso nastali (točki III in IV izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN) tožnikovega obračuna in plačila DDV za obdobje od 1. 1. 2011 do 30. 11. 2013 davčni organ ugotovil, da je verjetno izkazana davčna obveznost najmanj v višini 308.924,41 EUR. Tožnik je uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV na podlagi računov (navedenih na straneh 3 do 6 obrazložitve izpodbijanega akta), ki sta jih izdajali družbi A. d.o.o. in B. d.o.o. za odpadne kable, pretežno bakrene, pri čemer sta dobavitelja zaračunala pri prodaji teh kablov 20% oz. 22% DDV (od 1. 7. 2013). Toženka je v predmetnem DIN ugotavljala pravilnosti obračuna DDV-O oziroma napačno davčno obravnavo blaga (odpadne surovine – kablov). Sklicuje se na Pojasnilo DURS 4230-20144/2014 z dne 2. 4. 2012 in Pojasnilo Carinske uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju CURS). Odpadni bakreni kabli se uvrščajo pod oznako 7404 00 10 Kombinirane nomenklature (v nadaljevanju KN) v XV. oddelek. Za odpadke se uporablja mehanizem obrnjene davčne obveznosti, kot to določa 76.a člen Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). Tožnik bi moral za pravilno carinsko in davčno obravnavo predmetnega blaga predhodno pridobiti informacijo CURS o razvrstitvi blaga v ustrezno tarifno številko KN, česar pa tožnik ni storil. Meni tudi, da v zadevi niso podani pogoji za odbitek DDV, navedeni v prvem odstavku 63. člena ZDDV-1. Navaja razloge, na podlagi katerih izhaja, da predmetne dobave odpadnih kablov po računih, ki sta jih tožniku izdala dobavitelja A. d.o.o. in B. d.o.o. temeljijo na neresničnih podatkih. Prvostopenjski organ kot podlago za odločitev navaja drugi odstavek 111. člena in tretji odstavek 114. člena ter 3. točko prvega odstavka 119. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Ker je pri tožniku v zadevi verjetno izkazana davčna obveznost iz naslova DDV višja kot 50.000,00 EUR, je prvostopenjski organ na podlagi drugega odstavka 111. člena ZDavP-2 izdal izpodbijani akt. 2. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja in dopolnjuje razloge za odločitev.

3. Tožnik v tožbi se z odločitvijo ne strinja in izpodbija predmetni akt zaradi bistvenih kršitev določb postopka in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Pri tožniku se je začel DIN v letu 2013, ko je zahteval vračilo DDV po obračunih DDV-O za junij do november 2013. Navaja vsebino sodbe Upravnega sodišča RS I U 1955/2014-9. Pojasnjuje časovni potek dogodkov v zvezi s predmetnim DIN ter opisuje ravnanje davčnih organov. Navaja vsebino Pojasnila DURS z dne 4. 3. 2011 in 2. 4. 2014 v zvezi z električnimi in bakrenimi odpadnimi kabli. Davčni organ je pojasnila popravil in sedaj želi od davčnih zavezancev pobirati davek retroaktivno, kar pa je po Ustavi RS prepovedano (155. člen Ustave RS). Sklicuje se na načelo gotovosti, zakonitosti in seznanjenosti davčnih zavezancev. Tožnik se je na izpodbijani akt pritožil, pritožbeni organ pa ni odgovoril na pritožbene navedbe, marveč je le povzel ugotovitve prvostopenjskega organa. Razlogi obeh davčnih organov so napačni in niso v skladu Z 111. členom ZDavP-2. Kot glavni razlog za izdajo izpodbijanega akta je bilo spremenjeno Pojasnilo DURS in CURS, kar pa ni pravni vir. Izpodbijani akt tudi ni izdan v skladu z namenom 111. člena ZDavP-2. Tožnik je gospodarska družba, ki posluje že skoraj 20 let in nikdar ni zamudil z izpolnjevanjem davčnih obveznosti. Podrobneje pojasnjuje potek predmetnih poslov in predlaga zaslišanje oseb, kot jih navaja. Za vse prejete dobave ima tožnik veljavne račune, ki jih je tudi poravnal. Sklicuje se na sodbe SEU v združenih zadevah C-80/11 in C-142/11, Mahagében in Dávid. Zadeva poteka že več kot dve leti in pol. Tožnik ima blokiranih več kot 100.000,00 EUR. Prepovedano mu je tudi razpolagati z osnovnimi sredstvi. Meni, da razlogi, ki utemeljujejo pričakovano davčno obveznost tožnika, niso pravilni. Izpodbijani akt je bil izdan brez pravne podlage. Davčna organa sta postopala samovoljno in pristransko ter z blokado sredstev tožniku povzročila veliko škodo. Sodišču predlaga, da izpodbijani akt in akt pritožbenega organa odpravi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitve obeh upravnih aktov. Z ugovori, ki se nanašajo na samo zadevo (ugotavljanje obveznosti) tožnik ne more biti uspešen. Za zavarovanje dolga zadošča verjetno izkazana davčna obveznost. Sklicuje se na sodbi Upravnega sodišča RS I U 865/2013 in I U 438/2015. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

5. Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja pri tožbenih navedbah. Pojasnjuje časovni potek tovrstnih poslov in vpliv, ki jih je nanje imelo spremenjeno Pojasnilo DURS v zvezi z dobavami električnih kablov ali vodnikov iz bakrene žice. Sklicuje se na določbo 129. člena ZDavP-2, ki ureja davčni nadzor. Davčna organa bi morala tožnika opozoriti, da uporablja napačno obdavčitev že v letu 20111. Davčni organ pa tudi ni preveril izjav finančnice družbe C. d.d. in ji je neupravičeno poklonil vero. Podrobneje pojasni okoliščine posameznega posla. Meni tudi, da izpodbijani akt ni ustrezno obrazložen ter, da so navedbe toženke iz odgovora na tožbo neutemeljene.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po mnenju sodišča je izpodbijani akt, potrjen z odločbo pritožbenega organa, pravilen in zakonit. Sodišče se z razlogi obeh davčnih organov strinja ter jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa še dodaja:

8. V obravnavani zadevi je sporno, ali je bilo z izpodbijanim začasnim sklepom za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti tožniku pravilno in zakonito naloženo zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti s prepovedjo razpolaganja v točki I izreka izpodbijanega akta navedenih premičnin in s prepovedjo razpolaganja s terjatvami tožnika do DURS iz naslova DDV, še pred izdajo odmerne odločbe v postopku DIN.

9. Davčna organa v obrazložitvi kot pravno podlago za odločitev navajata drugi odstavek 111. člena v povezavi z drugim odstavkom 114. člena in prvim odstavkom 119. člena ZDavP-2 ter se sklicujeta na okoliščine, ugotovljene v postopku DIN v obravnavanem obdobju pri tožniku. Iz ugotovljenih objektivnih okoliščin izhaja verjetno izkazana tožnikova davčna obveznost iz naslova DDV v višini 308.924,41 EUR. Višini verjetno ugotovljene davčne obveznosti tožnik v tožbi niti ne ugovarja. Na podlagi drugega odstavka 111. člena ZDavP-2 davčni organ izda začasni sklep za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti še pred izdajo odločbe oz. po poteku roka za predložitev obračuna davka, če obračun davka ni bil predložen, kadar pričakovana davčna obveznost presega 50.000,00 EUR. Gre za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti v primeru večjega davčnega dolga, ki ga je opredelil zakonodajalec s spremembami ZDavP-2 in sicer z novelo ZDavP-2F, ki se uporablja od 1. 1. 2013 dalje. V takih primerih je tudi po presoji sodišča davčni organ dolžan izdati začasen sklep za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti in nima diskrecijske pravice oz. pravice prostega preudarka.

10. Prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijanega akta navaja dokumentacijo, ki jo je tožnik predložil v predmetnem postopku DIN za sporna obdobja. Samo iz podatkov na računu je tudi po mnenju sodišča težko točno ugotoviti, za kakšno blago je bil dejansko račun izdan, saj so ti podatki premalo natančni za pravilno uvrstitev blaga v KN. Tudi, če se na računu uporabi izraz „odpadni material“, to še ne pomeni, da to blago izpolnjuje vse pogoje za opredelitev kot „odpadni material“. Zato je potrebno pridobiti uvrstitev blaga v tarifno številko KN za posamezno blago. Če gre dejansko za odpadni material, je treba upoštevati tudi Uredbo ES št. 1013/2006 o pošiljanju odpadkov. Po pojasnilu CURS se električni kabli in vodniki z bakreno žico iz prečiščenega bakra v skladu s splošnima praviloma 1 in 6 uvrščajo v tarifno številko 7404 00 10 KN, XV oddelka, za katere pa se uporabi mehanizem obrnjene davčne obveznosti, kot to določa 76a. člen ZDDV-1. Sodišče se strinja, da bi moral tožnik za pravilno uvrstitev blaga v pravilno tarifno številko KN predhodno pridobiti informacijo o uvrstitvi blaga v ustrezno tarifno številko KN s strani CURS. Uvrstitev blaga v pravilno tarifno številko KN pa določa tako carinsko obravnavo blaga, kot tudi davčno obravnavo blaga (DDV obravnavo). Davčni organ je v obrazložitvi izpodbijanega akte navedel objektivne okoliščine poslov dobave odpadnih bakrenih kablov, ki sta jih tožniku opravila dobavitelja A. d.o.o. in B. d.o.o. Navedene okoliščine poslov tudi mnenju sodišča vsaj s stopnjo verjetnosti izkazujejo, da gre v danem primeru za navidezne posle (družba C. d.d., ki naj bi preko posredne družbe A. d.o.o. tožniku dobavljala predmetno blago v spornem obdobju s tem blagom ni razpolagala, kar izkazujejo tudi evidenčni listi, ki spremljajo predmetno blago). Sodišče se strinja s presojo dejanskih okoliščin, ki sta jo na podlagi določb 111. člena ZDavP-2 opravila davčna organa. Za zavarovanje dolga zadošča namreč pričakovana oz. s stopnjo verjetnosti izkazana davčna obveznost. 11. Glede tožnikovih ugovorov, ki se nanašajo na Pojasnila DURS sodišče pojasnjuje, da predstavlja pravno podlago za obdavčitev blaga z DDV zakon in sicer ZDDV-1, ki določa tudi pogoje za uveljavljanje pravice do odbitka DDV. Pravilnik o izvajanju ZDDV-1 predstavlja zgolj izvedbeni akt zakona in vsebuje določila, ki podrobneje urejajo zakonsko materijo, v okviru zakonskih pooblastil. Navodila oz. Pojasnila DURS oz. FURS, ki ustrezajo definiciji navodil iz drugega odstavka 13. člena ZDavP-2 pa so zagotovilo, da bo praksa davčnih organov enotna oz. so namenjena poenotenju te prakse (sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 76/2014). Navedeno pa je tožniku pravilno pojasnil tudi že pritožbeni organ.

12. Po presoji sodišča je davčni organ v zadevi glede na ugotovljeno verjetnost obstoja večjega davčnega dolga (drugi odstavek 111. člena ZDavP-2) imel podlago za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti. Tako postopanje davčnega organa je v skladu z namenom in smislom citiranih določb ZDavP-2, to je, da se zavaruje izpolnitev davčne obveznosti še pred izdajo odločbe. V konkretnem primeru je tako zavarovanje še posebej upravičeno, saj gre za verjetno izkazan davčni dolg tožnika v višini 308.924,41 EUR, kar precej presega znesek 50.000,00 EUR, ki je kot mejni znesek določen v drugem odstavku 111. člena ZDavP-2. 13. V obravnavani zadevi so relevantni zgolj tožnikovi ugovori glede izpolnjevanja pogojev iz drugega odstavka 111. člena ZDavP-2, ne pa tudi ugovori glede dejanskega stanja v zadevi. Na podlagi 84. člena ZDavP-2 bo tožnik ugovore v zvezi z dejanskim obstojem obveznosti in njeno višino, kakor tudi v zvezi z okoliščinami in dejstvi, ki so pomembni za odmero DDV, lahko uveljavljal v pritožbi zoper odmerno odločbo, ki bo sledila predmetnemu postopku DIN. Relevantna okoliščina, to je verjetna višina davčnega dolga več kot 50.000,00 EUR, je po mnenju sodišča v zadevi izkazana in pojasnjena v takšni meri, da jo je mogoče preizkusiti. Po presoji sodišča je obrazložitev izpodbijanega akta glede verjetnega obstoja davčne obveznosti ustrezna, prav tako pa je tudi v zadostni meri obrazložena njegova verjetna višina. Pravilno je tudi navedena pravna podlaga za izdajo začasnega sklepa za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti in sicer določba drugega odstavka 111. člena ZDavP-2. Po presoji sodišča je prav tako pravilna tudi obrazložitev odločbe pritožbenega organa, ki se je opredelil do tožnikovih ugovorov. Sodišče ni našlo očitanih kršitev določb postopka.

14. Ker je po povedanem izpodbijani akt pravilen in zakonit, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.