Jedro

Prvi odstavek 49. člena ZBPP določa ugotavljanje premoženjskega stanja po štirih letih od pravnomočnosti odločbe o dodelitvi BPP, zato izpodbijani odločitvi ni mogoče očitati nezakonitosti iz tega razloga. Zastavlja pa se vprašanje skladnosti take ureditve z Ustavo, zlasti zato, ker se je navedena določba ZBPP spremenila po izdaji pravnomočne odločbe, s katero je bila BPP tožniku dodeljena. Sodišče pa ni prekinilo postopka in vložilo zahteve za oceno ustavnosti te določbe, ker bi sprememba ureditve ZBPP lahko pomenila poseg v tožnikov pravni položaj le, če bi bil tožnik do BPP dejansko upravičen.

Tožniku je bila dodeljena nujna BPP. To pomeni, da mu je bila dodeljena BPP na način iz 36. člena ZBPP, tj. ne glede na določbe tega zakona o pogojih za odobritev BPP. Ti se preverjajo naknadno, in se, če dodelitev BPP ni bila utemeljena, uporabijo določbe ZBPP o neupravičeno prejeti BPP. Toženka pa ni ugotavljala, ali je tožnik pogoje za dodelitev BPP sploh izpolnjeval in če jih je, ali jih je izpolnjeval ves čas, za katerega je bila dodeljena. Če tožnik teh pogojev ne bi izpolnjeval že ob dodelitvi ali zaradi sprememb finančnega stanja že v času, za katerega je bila BPP dodeljena, tudi odločitev po 49. členu ne bi posegla v njegov pravni položaj, saj bi bil prejeto BPP dolžan vrniti tudi na podlagi drugega odstavka 43. člena ZBPP.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Krškem št. Bpp 52/2008 z dne 21. 6. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom tožniku naložila, da mora povrniti stroške iz naslova izplačane brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v znesku 337,10 EUR. Iz obrazložitve je razvidno, da je ugotovila, da tožnik po štirih letih od pravnomočnosti odločbe, s katero mu je bila dodeljena BPP, ni več upravičen do brezplačne pravne pomoči. Navaja, da je bila tožniku z odločbo z dne 23. 1. 2008 dodeljena nujna BPP za vložitev pritožbe zoper sklep o domiku Okrajnega sodišča v Krškem. Zato je na podlagi 49. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) po štirih letih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, opravila poizvedbe o premoženjskem stanju tožnika. Ugotovila je, da tožnik prejema pokojnino v mesečni višini 598,90 EUR, ki je obremenjena s sodno prepovedjo v višini 48,15 EUR. Na podlagi navedenega ugotavlja, da tožnikov mesečni dohodek presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki znaša 520,00 EUR, zaradi česar tožnik več ne izpolnjuje pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči, zato je dolžan povrniti stroške izplačane brezplačne pravne pomoči. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je zahteva za povračilo stroškov brezplačne pravne pomoči po štirih letih od njene dodelitve nezakonita in neresna. Navaja še, da živi v družbenem stanovanju, pokojnina pa mu zadošča le za najnujnejše za preživetje ter je odvisen od dobrih ljudi, Karitasa in Rdečega križa, v tem času pa je dobil tudi enkratno pomoč centra za socialno delo. Sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi.

Toženka je sodišču dostavila upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Izpodbijano odločbo je toženka izdala v ponovljenem postopku po tem, ko je sodišče s sodbo I U 513/2009 z dne 8. 4. 2009 prvo odločbo o vračilu izplačane BPP odpravilo, ker organ za BPP pri odločanju ni uporabil določbe prvega odstavka 49. člena ZBPP, kot je veljala v času izdaje odločbe. Toženka je v izpodbijani odločbi sledila stališču sodišča in o povrnitvi zneska, ki je bil izplačan iz naslova BPP, odločila na podlagi določb 49. člena ZBPP, kot so bile uveljavljene z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 23/08). Prvi odstavek tega člena določa, da je upravičenec dolžan povrniti ta sredstva za BPP, če se njegovo premoženjsko stanje po štirih letih od pravnomočnosti odločbe, s katero mu je bila dodeljena BPP, izboljša do te mere, da do BPP ne bi bil več upravičen.

Tožnik v tožbi ne ugovarja ugotovitvam toženke o njegovem mesečnem dohodku, meni, da pa, da je nezakonito, da se vračilo zahteva po štirih letih.

Glede na to, da prvi odstavek 49. člena ZBPP določa ugotavljanje premoženjskega stanja po štirih letih od pravnomočnosti odločbe o dodelitvi BPP, izpodbijani odločitvi ni mogoče očitati nezakonitosti iz tega razloga. Zastavlja pa se vprašanje skladnosti take ureditve z Ustavo, zlasti zato, ker se je navedena določba ZBPP spremenila po izdaji pravnomočne odločbe, s katero je bila BPP tožniku dodeljena. Sodišče pa ni prekinilo postopka in vložilo zahteve za oceno ustavnosti te določbe, ker bi sprememba ureditve ZBPP lahko pomenila poseg v tožnikov pravni položaj le, če bi bil tožnik do BPP , dejansko upravičen.

Tožniku je bila namreč z določbo št. Bpp 52/2008 z dne 23. 1. 2008 dodeljena nujna BPP. To pomeni, da mu je bila dodeljena BPP na način iz 36. člena ZBPP, tj. ne glede na določbe tega zakona o pogojih za odobritev BPP. Ti se preverjajo naknadno, in se, če odobritev BPP ni bila utemeljena, uporabijo določbe ZBPP o neupravičeno prejeti BPP (četrti odstavek 36. člena ZBPP). Če organ za BPP ugotovi, da je upravičenec BPP prejel neupravičeno, jo je namreč dolžan vrniti na podlagi drugega odstavka 43. člena ZBPP, o čemer organ za BPP izda odločbo po tretjem odstavku 43. člena.

Ali je bil prosilec upravičen do BPP glede na finančni položaj, se ugotavlja glede na pogoje iz 13. člena ZBPP, ki so veljali v času dodelitve BPP. Ali je upravičenec pogoje izpolnjeval ves čas, za katerega mu je bila odobrena, pa se ugotavlja glede na pogoje iz 13. člena, ki so veljali v tem obdobju. Prošnja za BPP bi bila lahko utemeljena tudi glede na razmere iz 22. člena ZBPP (izjemna BPP).

Toženka pa ni ugotavljala, ali je tožnik pogoje za dodelitev BPP sploh izpolnjeval in če jih je, ali jih je izpolnjeval ves čas, za katerega je bila dodeljena. Če tožnik teh pogojev ne bi izpolnjeval že ob dodelitvi ali zaradi sprememb finančnega stanja že v času, za katerega je bila BPP dodeljena, tudi odločitev po 49. členu ne bi posegla v njegov pravni položaj, saj bi bil prejeto BPP dolžan vrniti tudi na podlagi drugega odstavka 43. člena ZBPP.

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bilo v zadevi nepravilno uporabljeno materialno pravo, in da zato dejansko stanje, ki je odločilno v obravnavanem primeru, ni bilo ugotovljeno. Zato je tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (2. in 4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in zadevo vrnilo organu za BPP v ponovno odločanje (tretji odstavek istega člena).