Jedro

Ne drži stališče tožene stranke, da glede vrnitve polpriklopnika zaradi njegove poškodbe ni imela do tožeče stranke nobene obveznosti več, kot tudi ne, da je bilo vozilo objektivno nezmožno vrnitve. Tožena stranka polpriklopnika zaradi prometne nezgode res ni mogla več vrniti nepoškodovanega, kar pa ne pomeni, da je poškodovano vozilo upravičeno pustila v Italiji, kjer so zaradi njegove hrambe nastajali nadaljnji stroški. Tožena stranka, ki vozila tožeče stranke le-tej ni vrnila, je torej kršila dogovor iz drugega odstavka 14. člena najemne pogodbe, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožeči stranki dolžna plačati odškodnino v višini vtoževanega zneska.

Za vrnitev poškodovanega polpriklopnika je namesto tožene stranke poskrbela tožeča stranka, ki je plačala nastali račun za umik obeh vozil (vlečnega vozila in popriklopnika) s kraja prometne nezgode in njuno hrambo (stojnino), prav tako pa je plačala tudi račun za prevoz obeh poškodovanih vozil iz Italije nazaj v Slovenijo. Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi kršitve pogodbene obveznosti je zato treba presojati na podlagi drugega odstavka 239. člena OZ in ne na podlagi prvega odstavka 204. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 373,32 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku petnajstdnevnega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 132728/2016 z dne 19. 12. 2016 v prvem in tretjem odstavku izreka. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 11.392,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2016 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki povrniti izvršilne stroške v višini 44,00 EUR ter pravdne stroške v znesku 3.186,09 EUR pravdnih stroškov, oboje v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva po preteku petnajstdnevnega roka do plačila.

2. Zoper izpodbijano sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da je tožeča stranka toženi stranki na podlagi najemne pogodbe št. 703343 z dne 9. 9. 2016 dala v najem polpriklopnik znamke K. V času najema, dne 27. 9. 2016, je bil voznik tožene stranke z vlečnim vozilom tožene stranke znamke V. in najetim polpriklopnikom udeležen v prometni nesreči, v kateri je bil uničen polpriklopnik tožeče stranke. Ugotovilo je tudi, da je bil polpriklopnik tožeče stranke v prometni nesreči tako poškodovan, da je postal neuporaben, da pa kljub temu predmet najema ni prenehal obstajati. Z njim so tudi po »uničenju« v prometni nesreči nastajali dodatni stroški s prevozom z mesta prometne nesreče in njegovo hrambo, kot tudi nadaljnji stroški prevoza iz Torina v Slovenijo. Na podlagi navedenih ugotovitev je sklenilo, da je najemna pogodba z dnem prometne nesreče sicer prenehala ter da je s tem dnem postala toženka zavezana tožeči stranki vrniti v prometni nesreči poškodovani oziroma uničeni polpriklopnik, česar pa ni storila. To je namesto toženke storila tožeča stranka, ki pa je svoj polpriklopnik lahko v Torinu prevzela šele potem, ko je plačala celoten račun družbe C. s.r.l. za stroške prevoza obeh vozil z mesta prometne nesreče in njuno hrambo za čas do prevzema. Ker je vrnitev svojega polpriklopnika tožnica lahko dosegla le tako, da je hkrati poskrbela tudi za prevoz toženkinega vlečnega vozila, je morala družbi C. s.r.l. pred prevzemom predložiti še pooblastilo za prevzem in prevoz vlečnega vozila toženke iz Torina v Slovenijo. S tem je podan temelj za toženkino poslovno odškodninsko odgovornost ter za povrnitev stroškov, ki so tožeči stranki nastali tako s plačilom računa C. s.r.l., kot tudi s plačilom računa S. d.o.o. Sodišče prve stopnje je tako presodilo, da je utemeljen tožbeni zahtevek za plačilo zneska 11.352,92 EUR, in sicer od tega znesek 9.275,00 EUR kot povračilo (preostanka) plačanih stroškov prevoza z mesta nesreče in stojnine v Italiji ter znesek 1.736,00 EUR (oziroma z DDV 2.117,92 EUR) kot povračilo plačanih stroškov za prevoz vlečnega vozila iz Torina v A. 6. Tožeča stranka zahteva od tožene stranke plačilo odškodnine zaradi kršitve najemne pogodbe, saj ji predmet najema ob prenehanju najemnega razmerja ni bil vrnjen. Vrnitveno dolžnost ureja 604. člen OZ, po katerem je dolžan zakupnik po prenehanju zakupa vrniti zakupodajalcu predmet zakupa v kraju, v katerem mu je bila izročena.1 V konkretnem razmerju je materialno pravna podlaga za odškodninski tožbeni zahtevek zaradi kršitve pogodbene obveznosti podana tudi na podlagi določb najemne pogodbe z dne 9. 9. 2016. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je najemna pogodba prenehala veljati zaradi uničenja vozila (prvi odstavek 14.člena najemne pogodbe) ter da je bil v tem primeru najemnik zavezan nemudoma vrniti vozilo najemodajalcu (drugi odstavek 14. člena najemne pogodbe).

7. Tožena stranka v pritožbi navaja, da naj bili razlogi sodišča prve stopnje sami s seboj v nasprotju, saj je sodišče ugotovilo, da je bil polpriklopnik v nesreči uničen, torej da je prenehal obstajati, hkrati pa je navedlo, da predmet najema ni prenehal obstajati. Navaja, da je o uničenju mogoče govoriti le v primeru, ko predmeta zakupa zaradi njegovega propada dejansko ni več, tako da ga nihče več ne more uporabljati. V kolikor naj bi bil predmet najema uničen ga, po mnenju tožene stranke, ni bilo mogoče vrniti.

8. Pritožbena navedba tožene stranke nima podlage v dejanskih okoliščinah konkretnega primera, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Iz ugotovljenega dejanskega stanja je namreč razvidno, da je bilo vlečno vozilo tožeče stranke v prometni nesreči poškodovano do te mere, da je postalo neuporabno za svoj namen, ni pa prenehalo obstajati. Besedo »uničeno« je zato sodišče prve stopnje uporabilo v pomenu, da je postalo zaradi prometne nesreče neuporabno. To je eden od pomenov, ki ga v zvezi z besedo »uničiti« ponuja SSKJ, in sicer prav v zvezi s predmeti (kolo) in stroji: »3. narediti, povzročiti, da kaj postane neuporabno«. Drugačen pomen te besede, in sicer v smislu »1. narediti, povzročiti, da kaj preneha obstajati« pa SSKJ pojasnjuje s primeri uničenja mrčesa, uničenja škodljivcev s kemičnimi sredstvi, kar pa niso okoliščine konkretnega primera. V tem primeru je, kot je razvidno iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, prišlo do takšne poškodbe vozila (polpriklopnika) tožeče stranke, da ni bil več uporaben za svoj namen.

9. Ne drži torej stališče tožene stranke, da glede vrnitve polpriklopnika zaradi njegove poškodbe ni imela do tožeče stranke nobene obveznosti več, kot tudi ne, da je bilo vozilo objektivno nezmožno vrnitve. Kot je bilo že navedeno, tožena stranka polpriklopnika zaradi prometne nezgode res ni mogla več vrniti nepoškodovanega, kar pa ne pomeni, da je poškodovano vozilo upravičeno pustila v Italiji, kjer so zaradi njegove hrambe nastajali nadaljnji stroški. Tožena stranka, ki vozila tožeče stranke le-tej ni vrnila, je torej kršila dogovor iz drugega odstavka 14. člena najemne pogodbe, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožeči stranki dolžna plačati odškodnino v višini vtoževanega zneska. Po presoji pritožbenega sodišča v razlogih izpodbijane sodbe ni najti zatrjevanega nasprotja. Razlogi v izpodbijani sodbi glede vrnitve vozila so jasni in prepričljivi, sodba pa je sposobna preizkusa, tako da uveljavljena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

10. Prav tako pa tudi dejstva, da je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala zgolj povračilo stroškov prevoza tovornega vozila tožene stranke iz Torina v A. (ne pa tudi povračila stroškov za prevoz njenega polpriklopnika), ni mogoče razlagati v škodo tožeči stranki. Tožena stranka zato neutemeljeno navaja, da se je tožeča stranka zavedala, da tožena stranka polpriklopnika ni bila dolžna vrniti, saj to ne drži. 11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka lahko svoj polpriklopnik v Italiji prevzela šele po tem, ko je plačala račun družbe C. s.r.l. ter tej družbi predložila pooblastilo za prevzem in prevoz vlečnega vozila tožene stranke. Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno glede dejstva, da je tožeča stranka lahko prevzela svoj polpriklopnik šele po tem, ko je družbi C. s.r.l. predložila pooblastilo za prevzem in odvoz vlečnega vozila tožene stranke oprlo na zaslišanje priče L.S., zakonitega zastopnika družbe S. d.o.o. ter elektronsko korespondenco med strankama (A 16). Sledilo je izpovedbi te priče, da je družba C. s.r.l. za odvoz toženkinega vozila zahtevala pisno pooblastilo toženke, ki ga je tej tudi izročil. Ugotovilo je tudi, da iz predložene elektronske komunikacije izhaja, da je tožnica pri toženki urgirala za predložitev pooblastila. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki temelji na navedenih dokazih je, po oceni pritožbenega sodišča, prepričljiva. Podprta je tudi z logično razlago, da je v poslovnem prometu šteti za razumno in običajno ravnanje, po katerem je družba C. s. r. l. pred izročitvijo vlečnega vozila tretjemu, zahtevala za to predložitev pooblastila njegovega lastnika. Tožena stranka dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more uspešno izpodbiti s pritožbenim očitkom, da tožeča stranka v dokaz svojih navedb sodišču ni predložila samega pooblastila. Ta očitek se izkaže kot neprepričljiv, saj je tožeča stranka zatrjevano dejstvo predloženega pooblastila uspešno dokazala z drugimi predlaganimi in izvedenimi dokazi. Logično pa je tudi pojasnila, da pooblastila nima, saj je bilo to izročeno družbi C. s.r.l. 12. Tožena stranka v zvezi s predloženim pooblastilom neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem takratnega zakonitega zastopnika D.R. Pritožbeno sodišče glede tega očitka najprej pojasnjuje, da je bil to dokazni predlog z zaslišanjem priče, ne pa stranke, saj D.R. v času obravnave pred sodiščem prve stopnje ni bil več zakoniti zastopnik tožene stranke. Nadalje pa iz vlog tožene stranke tudi izhaja, da zaslišanja D.R. ni predlagala v dokaz svoje trditve, da pooblastila ni predložila. Nenazadnje pa je iz že povzetega tudi razvidno, da sodišče prve stopnje dokazne ocene glede predloženega pooblastila ni oprlo na dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke (zaradi česar bi bilo treba izvesti tudi dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke), temveč na zaslišanje priče L.S. in predloženo elektronsko korespondenco. Iz vsega navedenega izhaja, da tudi očitek absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

13. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da pooblastilo za prevzem in prevoz vlečnega vozila ni pomenilo pooblastila za plačilo računa družbe C. s.r.l. Družba C. s. r. l. je namreč izstavila en račun za plačilo vseh stroškov, ki so nastali tako za polpriklopnik kot tudi za vlečno vozilo skupaj. Že zato, ker je tožena stranka kršila najemno pogodbo, saj ni sama poskrbela za prevoz polpriklopnika v Slovenijo, kar bi vključevalo plačilo tega računa, tak ugovor ni utemeljen. Tožeča stranka je na tak način sama zmanjševala (preprečila) nadaljnje nastajanje škode, saj je račun zaradi stroškov stojnine dnevno naraščal. Ravnanje tožeče stranke je bilo torej v skladu z zakonsko določbo četrtega odstavka 243. člena OZ,2 zato posebnega pooblastila tožene stranke za plačilo računa C. s.r.l. niti ni potrebovala.

14. Tožena stranka nazadnje v pritožbi navaja še obširne razloge v zvezi s tem, da ni želela prevoza vlečnega vozila v Slovenijo ter da ta prevoz ni bil v njenem interesu glede na visoke stroške le-tega v primerjavi z majhno vrednostjo uničenega vozila. Tožeči stranki še očita, da bi lahko njeno vozila odpeljala na prvi odpad v Italiji. Po presoji pritožbenega sodišča pa tudi tem očitkom ni mogoče pritrditi, saj je bilo, kot izhaja iz že navedenega ugotovljeno, da je tožena stranka tožečo stranko pooblastila za prevzem vozila v Italiji in njegov prevoz v Slovenijo. Drugačno ravnanje tožeče stranke bi bilo samovoljno in v nasprotju z danim pooblastilom. V kolikor bi se želela izogniti dodatnim stroškom prevoza svojega vlečnega vozila v Slovenijo, bi torej morala tožena stranka sama poskrbeti za prevzem obeh vozil v Italiji.

15. Za vrnitev poškodovanega polpriklopnika je torej namesto tožene stranke poskrbela tožeča stranka, ki je plačala nastali račun za umik obeh vozil (vlečnega vozila in popriklopnika) s kraja prometne nezgode in njuno hrambo (stojnino), prav tako pa je plačala tudi račun za prevoz obeh poškodovanih vozil iz Italije nazaj v Slovenijo. Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi kršitve pogodbene obveznosti je zato treba presojati na podlagi drugega odstavka 239. člena OZ in ne na podlagi prvega odstavka 204. člena OZ. Glede na vse navedeno tožeče stranke ni mogoče šteti za poslovodjo brez naročila.

16. Tožena stranka torej s pritožbenimi očitki ne more uspeti. Ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

17. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v pritožbenem postopku. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške. Tožeča stranka pa je upravičena do povrnitve stroškov za odgovor na pritožbo, odmerjenih po priglašenem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo 500 točk za odgovor na pritožbo (tč. 1 Tar. št. 21) ter za administrativne stroške 2% (3. odstavek 11. člena OT) in 22% DDV, skupaj 373,32 EUR. Te stroške ji mora tožena stranka povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne po vročitvi te sodbe toženi stranki do plačila.

1 To obveznost je dolžan najemnik izpolniti, ne glede na to ali gre za prenehanje najema s potekom časa, za katerega je bil dogovorjen ali pa za predčasno prenehanje obveznosti zaradi kršitve obveznosti ene od strank ali drugega dogodka, na katerega stranki nimata vpliva. Ta obveznost zakupnika obstaja tudi v primeru, če je bila stvar tekom najema poškodovana, saj predmet najema zaradi nezgode ni prenehal obstajati, temveč so v zvezi z njim nastajali nadaljnji stroški (umik s cestišča, hramba, prevoz...). 2 Stranka, ki se sklicuje na kršitev pogodbe, mora storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je ta kršitev povzročila, sicer lahko druga stranka zahteva zmanjšanje odškodnine (četrti odstavke 243. člena OZ).