Jedro

Sporočilo Interpola oziroma mednarodna tiralica lahko v skladu s slovensko ustavnopravno ureditvijo štejeta za akt, ki je enakovreden odločbi o priporu, samo v primeru, da je v listini med ostalim določno identificirana odločba organa države prosilke, na podlagi katere je treba tujcu odvzeti prostosti, in organ države prosilke, ki je odredil odvzem prostosti, pri čemer mora organ na prvi pogled izpolnjevati tiste lastnosti, ki jih pripisujemo sodiščem. To pomeni tudi, da ne sme delovati v okviru državnega tožilstva države prosilke.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi.

Obrazložitev

A. 1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom I Kpd 25595/2022 z dne 1. 5. 2022 zoper tujca A. A. na podlagi 1. točke prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 525. členom ZKP in 16. členom Evropske konvencije o izročitvi odredila začasni ekstradicijski pripor zaradi izročitve Belorusiji, ki teče od 29. 4. 2022 od 16.20 ure, ko mu je bila odvzeta prostost. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kranju je pritožbo tujčeve zagovornice zoper ta sklep zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o začasnem ekstradicijskem priporu je tujčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP, s predlogom, naj Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijani sklep „odpravi“.

3. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo in predlagal njeno zavrnitev. Ocenil je, da iz mednarodne tiralice izhajajo vsi potrebni podatki za odreditev pripora, pri čemer zadošča, da je tiralica konkretizirana samo z opravilno številko in organom, ki jo je izdal. Meni tudi, da so v izpodbijanem sklepu opredeljene in dovolj konkretizirane vse okoliščine, na podlagi katerih je preiskovalna sodnica sklepala o tujčevi begosumnosti, vložničino nasprotovanje tem dejstvom pa predstavlja uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovni državni tožilec nazadnje zavrača trditve, da bi moralo sodišče po 18 dneh tujca izpustiti iz pripora, saj 4. točka 16. člena EKI ne predpisuje tovrstne obveznosti.

4. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila seznanjena tujec in njegova zagovornica, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. V obravnavani zadevi je bil zoper tujca odrejen tako imenovani začasni ekstradicijski pripor na prošnjo Belorusije, ki je zoper njega razpisala mednarodno tiralico zaradi kaznivega dejanja sprejemanja podkupnine po 430. členu Kazenskega zakonika Belorusije. Pravno podlago za odločanje predstavljajo v tem primeru izključno določbe ZKP o postopku za izročitev obdolžencev in obsojencev (XXXI. poglavje ZKP), saj Belorusija kot država prosilka ni podpisnica Evropske konvencije o izročitvi.1

6. Vložnica z zahtevo uveljavlja, da beloruska mednarodna tiralica, na kateri temelji izpodbijani sklep, zaradi pomanjkljive vsebine ne more biti podlaga za odreditev pripora (niti za izročitev). Natančneje trdi, da sporočila Interpola v konkretni zadevi ni mogoče šteti za listino, ki bi bila enakovredna odločbi o priporu.

7. Pogoji za začasni ekstradicijski pripor so urejeni v prvem odstavku 525. člena ZKP, ki določa, da sme policija v nujnih primerih, ko je nevarno, da bi tujec pobegnil ali se skril, na prošnjo pristojnega tujega organa, ne glede na to, na kakšen način je poslana, tujcu vzeti prostost. Prošnja mora vsebovati podatke za ugotovitev tujčeve istovetnosti, naravo in označbo kaznivega dejanja, številko odločbe ter datum, kraj in naslov tujega organa, ki je odredil pripor in izjavo, da bo izročitev zaprošena po redni poti. Sodna praksa2 je v tem okviru izoblikovala kriterije za odreditev začasnega ekstradicijskega pripora, ki so: (i) obstoj odločbe države prosilke o priporu oziroma temu enakovreden drug akt, (ii) obstoj pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP in (iii) neogibna potrebnost pripora za zagotovitev tujčeve navzočnosti v postopku odločanja o njegovi izročitvi državi prosilki.

8. Vrhovno sodišče je že večkrat odločalo o tem, katera odločba predstavlja akt, ki je enakovreden odločbi državne prosilke o priporu. Ustaljeno stališče, na katerega se opira tudi izpodbijani pravnomočni sklep, je, da je „sporočilo Interpola, v katerem so navedeni vsi potrebni podatki, po svojih značilnostih listina, ki je enakovredna odločbi o priporu oziroma zapornem nalogu.“3

9. Sodišča so pri odločanju v postopkih za izročitev, tako kot pri vsakem sodnem odločanju, vezana na Ustavo in zakon (125. člen Ustave RS).4 To pomeni, da pri odločanju ne smejo sprejemati stališč, ki bi pomenila kršitev ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin posameznikov, temveč morajo določbe ZKP razlagati ustavnoskladno. Ustavno sodišče je v eni izmed svojih odločb že odločilo, da ustavnoskladna razlaga pojma „odločba o priporu“ (v danem primeru vezana na 3. točko tretjega odstavka 523. člena ZKP) ne more obsegati posamičnega akta o priporu, ki ga ni izdalo sodišče, saj lahko v skladu s prvim odstavkom 20. člena Ustave RS o odvzemu prostosti v obliki pripora odloči le sodišče.5 Ugotovilo je, da - ne glede na ureditev in poimenovanje v tujem pravnem redu - za odločbo o priporu ne more šteti akt, ki ga izda organ, ki deluje v okviru državnega tožilstva, torej stranke kazenskega postopka, ki hkrati v imenu države izvršuje funkcijo pregona storilcev kaznivih dejanj. V danem primeru, kjer je šlo za zahtevo za izročitev Belorusiji na podlagi odločbe o priporu beloruskega državnega tožilstva, je presodilo, da predstavlja razlaga besedila 3. točke tretjega odstavka 523. člena ZKP, po kateri je s pojmom „odločba o priporu“ zajet tudi akt, ki ga ni izdalo sodišče, zanikanje pomena sodnega varstva pravice do osebne svobode ter je zato v neskladju s prvim odstavkom 19. člena Ustave RS in prvim odstavkom 20. člena Ustave RS.6

10. Ta ustavnosodna izhodišča morajo biti spoštovana tudi pri presoji pogojev za odreditev začasnega ekstradicijskega pripora po prvem odstavku 525. člena ZKP. V tej fazi postopka sodišče sicer ne ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za izročitev;7 kljub temu pa mora presoditi, ali so podani pogoji za odvzem prostosti zahtevane osebe. Sporočilo Interpola oziroma mednarodna tiralica lahko v skladu s slovensko ustavnopravno ureditvijo štejeta za akt, ki je enakovreden odločbi o priporu, samo v primeru, da je v listini med ostalim določno identificirana odločba organa države prosilke, na podlagi katere je treba tujcu odvzeti prostosti, in organ države prosilke, ki je odredil odvzem prostosti, pri čemer mora organ na prvi pogled izpolnjevati tiste lastnosti, ki jih pripisujemo sodiščem. To pomeni tudi, da ne sme delovati v okviru državnega tožilstva države prosilke. Samo taka listina je lahko podlaga za začasni ekstradicijski pripor posameznika, ki se nahaja na ozemlju Republike Slovenije.8

11. Vložnica v zahtevi podaja zelo splošne trditve o tem, da ima mednarodna tiralica v predmetni zadevi „pomanjkljivo vsebino,“ vendar je v njenem zatrjevanju kljub temu mogoče prepoznati temeljni vsebinski očitek, ki je, da dežurna preiskovalna sodnica na podlagi konkretne mednarodne tiralice zoper tujca ne bi smela odrediti začasnega ekstradicijskega pripora. Ta očitek je po presoji Vrhovnega sodišča utemeljen.

12. Iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa je razvidno, da je bila podlaga za odreditev začasnega ekstradicijskega pripora beloruska mednarodna tiralica NCB Minsk št. IP/4806/IS/41/21, ki jo je izdalo tožilstvo v Brestu. Natančneje iz mednarodne tiralice v spisu izhaja, da je odločbo o prijetju (brez številke) dne 19. 4. 2021 izdal namestnik javnega tožilca za regijo Brest (D. Deryabin), zaradi kaznivega dejanja po 430. členu Kazenskega zakonika Belorusije, ki je v tiralici tudi kratko opisano.

13. Iz mednarodne tiralice, ki je bila podlaga za odreditev pripora, je torej že na prvi pogled (prima facie) razvidno, da naj bi odločbo o prijetju zoper tujca izdala uradna oseba Belorusije, ki deluje v okviru državnega tožilstva. Vložnica ima zato prav, da takšna mednarodna tiralica ne more predstavljati podlage za odreditev pripora po prvem odstavku 525. člena ZKP, saj to nasprotuje zagotovljenemu sodnemu varstvu pravice do osebne svobode, ki pripada vsem posameznikom na ozemlju RS (prvi odstavek 19. člena v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Ustave RS).

C.

14. Vrhovno sodišče je glede na navedeno ugotovilo, da je bila z izpodbijanim pravnomočnim sklepom prekršena določba prvega odstavka 525. člena ZKP, ki v okoliščinah konkretne zadeve pomeni tudi kršitev prvega odstavka 19. člena in prvega odstavka 20. člena Ustave RS, zato je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (prvi odstavek 426. člena ZKP).9 Zadeve pri tem glede na naravo kršitve ni vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, saj je bil zoper tujca v vmesnem času že odrejen ekstradicijski pripor po 524. členu ZKP.

15. Vrhovno sodišče se do preostalih očitkov v zahtevi ni opredeljevalo, saj je njihova presoja glede na sprejeto odločitev postala brezpredmetna.

1 Seznam pogodbenic Evropske konvencije o izročitvi (EKI) je dostopen na https://www.coe.int/en/web/conventions/full-list?module=signatures-by-treaty&treatynum=024. 2 Glej sodbe Vrhovnega sodišča XI Ips 7388/2009-33 (XI Ips 109/2009) z dne 15. 12. 2009, XI Ips 74584/2010-86 (XI Ips 77/2010) z dne 28. 10. 2010, XI Ips 7456/2011 z dne 10. 3. 2011, XI Ips 47174/2013-112 z dne 14. 11. 2013, XI Ips 53553/2014-118 z dne 19. 2. 2015 in druge. 3 Sodbe Vrhvnega sodišča XI Ips 41262/2017 z dne 19. 10. 2017, XI Ips 40027/2016 z dne 16. 11. 2016, XI Ips 42570/2014 z dne 20. 11. 2014 , XI Ips 18879/2016-41 z dne 23. 6. 2016 , XI Ips 59222/2011-205 z dne 12. 1. 2012, XI Ips 7456/2011 z dne 10. 3. 2011, XI Ips 15/2009 z dne 5. 3. 2009, I Ips 103/2004 z dne 15. 4. 2004. 4 Odločba Ustavnega sodišča Up-402/12-16, U-I-86/12-11 z dne 5. 7. 2012, točka 6 obrazložitve. 5 Prav tam, točka 17. obrazložitve. 6 Prav tam, točka 18. obrazložitve. 7 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 370/2007 z dne 4. 10. 2007. 8 Takšni razlagi ustreza tudi dosedanja, v 3. opombi te sodbe citirana ustaljena praksa Vrhovnega sodišča, kjer je imelo sodišče v vseh primerih glede na vsebino konkretnih sporočil Interpola oziroma mednarodnih tiralic na voljo podatek, da je o odvzemu prostosti v državi prosilki odločilo pristojno sodišče. 9 Vložniku zahteve po uveljavljeni sodni praksi v primeru kršitev ustavnih pravic ni treba izkazati njihovega vpliva na zakonitost izpodbijane odločbe (prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-171/14-13 z dne 9. 2. 2017 in sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 42257/2011 z dne 23. 3. 2017).