Jedro

Dokazna ocena ni vprašanje materialnega prava, pač pa spada na področje dejanskega stanja. Le v primeru, če je pomanjkljiva, nasprotujoča, nelogična ali nerazumljiva, preraste v bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Zmotno je prepričanje pritožnice, da je njena obveznost do tožene stranke z izdajo dobropisov prenehala. Dobropisi pomenijo samo knjigovodsko vodenje terjatve, so podlaga za vknjižbo njenega nastanka in prenehanja. V pravnem oziru pa gre v primeru preveč plačane najemnine za kondikcijsko terjatev iz naslova neupravičene obogatitve, ki je nastala in zapadla z dnem obogatitve, prenehala pa z izpolnitvijo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 26781/2008 z dne 19. 05. 2008 v prvem odstavku izreka za znesek 2,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 05. 2008 do plačila in delno v tretjem odstavku izreka za znesek 1,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 06. 2008 do plačila (I.). V preostalem delu je citirani sklep o izvršbi razveljavilo v prvem odstavku izreka za znesek 213,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 05. 2008 do plačila, v tretjem odstavku izreka pa za znesek 134,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 06. 2008 do plačila in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (II.). Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 17,38 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III.).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se je pravočasno pritožila tožeča stranka, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in višjemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

4. Ker gre za spor majhne vrednosti, je o pritožbi na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločila višja sodnica posameznica.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodbo, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe, izdane v postopku v sporih majhne vrednosti, torej ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pomeni, da je pritožbeno sodišče ko odloča o pritožbi, vezano na dejansko stanje, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

7. Četudi se pritožba sklicuje na uradoma dovoljene pritožbene razloge, pa v pretežnem delu napada v postopku na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje in obširno polemizira z dejanskimi ugotovitvami in dokazno oceno prvostopnega sodišča. Tudi dokazna ocena ni vprašanje materialnega prava, pač pa spada na področje dejanskega stanja. Le v primeru, če je pomanjkljiva, nasprotujoča, nelogična ali nerazumljiva, preraste v bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Takšna pa po mnenju pritožbenega sodišča ni, saj je argumentacija prvostopnega sodišča logična, skladna in prepričljiva. Pritožbeno sodišče zato nedovoljenih pritožbenih razlogov ne more upoštevati.

8. Sodišče prve stopnje tudi ni prezrlo, da je tožena stranka z zamudo plačala račun v višini 205.799,50 SIT, pri katerem je bil že upoštevan dobropis v znesku 72.596,76 SIT (in še drug v znesku 38.214,79 SIT), pač pa je pritožba prezrla bistvo tega spora. Niti višina zneska na računu št. 1537 niti okoliščina, da ga je tožena stranka plačala z zamudo, v postopku na prvi stopnji ni bila sporna. Prav tako ni bilo sporno, da je imela tožena stranka nasprotno terjatev do tožeče stranke iz naslova preplačil najemnine v obdobju od junija 2003 do oktobra 2004 v skupnem znesku 5.054,01 EUR. Zmotno pa je prepričanje pritožnice, da je njena obveznost do tožene stranke z izdajo dobropisov prenehala. Dobropisi pomenijo samo knjigovodsko vodenje terjatve, so podlaga za vknjižbo njenega nastanka in prenehanja. V pravnem oziru pa gre v primeru preveč plačane najemnine za kondikcijsko terjatev iz naslova neupravičene obogatitve, ki je nastala in zapadla z dnem obogatitve (t.j. z dnem, ko je tožena stranka preveč obračunano najemnino tožeči stranki plačala), prenehala pa z izpolnitvijo (ali drugim zakonitim načinom prenehanja obveznosti).

9. Ker je tožena stranka z izdajo dobropisov terjatev tožene stranke iz naslova preveč plačane najemnine v višini 5.054,01 EUR priznala, ni pa podala sklepčnih navedb, kako je izdane dobropise upoštevala in kdaj, je sodišče prve stopnje sprejelo povsem pravilne materialnopravne zaključke. Odločilno pravno relevantno dejstvo, ki bi lahko vplivalo na drugačno odločitev v zadevi, je samo vprašanje, kdaj je tožeča stranka preplačila najemnine, priznana z dobropisi, dejansko vrnila. Tožena stranka je že v ugovoru zatrjevala, da jih je „skompenzirala šele po dveh letih uporabe na svojem računu“. Če to drži, je bila za navedeno obdobje „uporabe na svojem računu“ tudi tožena stranka upravičena do zamudnih obresti, na kar je tudi opozorila v ugovoru. Če pa to ne drži, je bilo v trditvenem in dokaznem bremenu tožeče stranke, da zatrjuje in dokaže nasprotno, zato so tudi pritožbeni očitki o nepravilni porazdelitvi trditvenega oziroma dokaznega bremena med pravdnima strankama neutemeljeni.

10. Ker pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Ker s pritožbo ni uspela, je dolžna tožeča stranka sama nositi pritožbene stroške (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).