Jedro

Izvedenec, ki je tožnico pregledoval ob škodnem dogodku, torej ni imel na razpolago kliničnega psihološkega testiranja, zato ni mogel predvideti, da težave ne bodo izzvenele kot pri večini drugih na podoben način poškodovanih oseb. Tožničine težave tudi niso tipične. Še manj pa je seveda lahko take posledice predvidela tožnica kot laik v medicini. Povedano pomeni, da gre za novo škodo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru obsodilo toženo stranko na plačilo 19.612,75 EUR odškodnine iz naslova nove škode, nastale v zvezi s prometno nesrečo, ki jo je tožnica utrpela 9.2.2000, vendar po podpisu odrečne izjave 1.9.2000. V času podpisa izjave tožnici nova škoda še ni mogla biti znana. Za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju ji je sodišče priznalo 5.007,51 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa 14.605,24 EUR. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Hkrati je še odločilo, da mora tožena stranka povrniti pravdne stroške v znesku 3.226,93 EUR.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in meni, da je bila odškodnina odmerjena prenizko. Sodišče ni v celoti ugotovilo zatrjevanega in dokazanega obsega negmotne škode, ki jo je tožnica opisala v tožbi, o njej izpovedala, njeno izpoved pa je potrdil izvedenec. Glede na obseg in intenzivnost bolečin in glede na prognozo, po kateri bo glavobole, vrtoglavice in slabosti tožnica morala trpeti vse življenje, bi pravična odškodnina znašala zahtevanih 10.432,31 EUR in ne le 5.007,51 EUR. Tako nizko dosojena odškodnina ni primerljiva z odškodninami, ki se v RS prisojajo v podobnih primerih. Podobno velja tudi za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnica je bila v času sojenja stara le dobrih 49 let, ima trajne posledice, zaradi katerih so njene življenjske aktivnosti znatno zmanjšane, saj ni več sposobna za opravljanje svojega poklica (policistke), omejena pa je tudi pri celi vrsti drugih aktivnosti. Ima težave s samopodobo in samospoštovanjem, močno so zmanjšane njene umske sposobnosti ter se zdaj čuti bistveno prikrajšana za vso življenjsko radost. Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da je njene poškodbe mogoče uvrstiti med zelo hude telesne poškodbe. Ob primernem vrednotenju vseh navedenih dejstev, bi ji sodišče moralo prisoditi višjo odškodnino. Ustrezno pa bi moralo spremeniti tudi odločitev o stroških.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in sicer najprej po temelju. Meni, da pri tožnici ne gre za novo škodo. Diagnoza postkomocijski sindrom je bila postavljena že 6.3.2000, težave v obliki postkomocijskega sindroma so bile že prisotne ob sklepanju poravnave. Nova škoda je le tista škoda, ki z vidika medicinske znanosti ob podpisovanju poravnave ni bila objektivno predvidljiva. Izvedenec je pojasnil, da tožnica že v mladosti utrpela hujše poškodbe možganov, zato lahko kasnejša manjša posledica povzroči hujše posledice. Do tega je prišlo v tej zadevi, zato očitno z medicinskega vidika ne gre za objektivno nepredvidljivo škodo. Manjka tudi drugi bistveni element, nepričakovanost, saj se je tožnica zaradi enakih težav zdravila že v času podpisa poravnave. Sodišče je napačno razlagalo izvedensko mnenje, ko je svojo sodbo oprlo zgolj na ugotovitev, da pri večini poškodovancev pri takšnem lažjem pretresu možganov ne pride do hujših posledic. Tožnice že zaradi njene prejšnje poškodbe ni mogoče uvrstiti v „večino“.

Podrejeno se pritožuje tudi zoper višino odškodnine, saj sodišče ni pojasnilo intenzivnosti in trajanja bolečin, ki naj bi bile posledica nove škode. Tudi izvedenec se v tej smeri ni izrekel, niti ni ničesar o tem izpovedala tožnica. Daleč pretirana je odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče je ob ugotovitvi, da ni več sposobna opravljati dela policistke, zanemarilo tožničino izpoved, da je 50 % težav, zaradi katerih je upokojena, povezanih s hrbtenico. Sodišče je nekritično povzelo navedbe tožeče stranke o nezmožnosti opravljanja gospodinjskih del. Razlogi sodbe so zato v nasprotju z izvedenskim mnenjem, sodbe pa ni moč preizkusiti.

Sodišče je tudi napačno odmerilo pravdne stroške, saj je tožnica zahtevala 29.210,48 EUR, uspela pa je v višini 19.612,75 EUR, torej v 67 % in ne v 83%.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožene stranke glede temelja: Res je, da je bila pri tožnici diagnoza postkomocijski sindrom postavljena že 6.3.2000 in so bile tovrstne težave prisotne že ob sklepanju poravnave, vendar je bilo izvedensko mnenje (ki ga tožena stranka sprejema) jasno in se pritožba sklicuje na dele tega mnenja, ki so izvzeti iz konteksta. Izvedenec je namreč pojasnil, da tožnica natančnega kliničnega psihološkega testiranja prej ni imela, zato ne glede na dejstvo, da je v preteklosti že imela poškodbo glave, takega poslabšanja ni bilo mogoče predvideti pred razvojem klinične slike. Poslabšanje se je dogajalo postopoma, izraziteje pa po zaključku bolniškega staleža, ko je tožnica nastopila službo, ki ji ni bila več kos. Izvedenec, ki je tožnico pregledoval ob škodnem dogodku, torej ni imel na razpolago kliničnega psihološkega testiranja, zato ni mogel predvideti, da težave ne bodo izzvenele kot pri večini drugih na podoben način poškodovanih oseb. Tožničine težave tudi niso tipične. Še manj pa je seveda lahko take posledice predvidela tožnica kot laik v medicini. Bodoča škoda v smislu v času podpisa poravnave veljavnega 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih je le tista škoda, za katero je po normalnem teku stvari gotovo, da bo trajala tudi v bodočnosti. Izvedenec je jasno povedal, da škode, ki jo trpi tožnica, v času sklenitve poravnave ni bilo mogoče z gotovostjo predvideti. Povedano pomeni, da gre za novo škodo.

Sodna praksa, na katero se tožena stranka sklicuje v pritožbi, tudi sicer ni primerljiva z obravnavano. V zadevi P 1 je bila škoda prvič ugotovljena s sodbo in ne s poravnavo. Pri sklenitvi poravnave ni toliko pomembno, kaj je objektivno predvidljivo z vidika medicinske znanosti, kot subjektivni element, to je, katere posledice bi stranka morala in mogla poznati. V zadevi P 2 je šlo za tipične recidive, v obravnavani zadevi pa je izvedenec ugotovil, da posledice niso tipične. Pogoji, o katerih govori odločba v zadevi II Ips 129/2003, so v obravnavani zadevi glede na dejanske ugotovitve izvedenca podani. Vtoževana je škoda, ki ob sklenitvi poravnave ni bila znana in njenega nastanka ni bilo moč predvideti, oziroma niti tožnica niti tožena stranka zanjo nista mogli vedeti in nikakor ne predvideti njenih posledic in zato ni bila predmet plačila odškodnine, škoda pa se je kasneje kljub temu pojavila. Da vtoževana škoda ni bila predmet plačila odškodnine, kaže nenazadnje že višina izplačane odškodnine 1.000.000,00 SIT (4.172,93 EUR), ki je glede na posledice, kakršne danes ima tožnica, popolnoma nesorazmerna. Zaključek sodišča prve stopnje, da je podan temelj zahtevka, je zato pravilen.

O pritožbah obeh strank glede višine: Pritožbeno sodišče je obe pritožbi obravnavalo skupaj. Ob izvedbi dokaza z izvedencem na naroku 25.2.2009 nobena od strank ni imela nobenih pripomb, da je izvedensko mnenje pomanjkljivo, saj naj izvedenec ne bi odgovoril tudi na vprašanje obsega in intenzivnosti telesnih bolečin, nevšečnosti pri zdravljenju ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V pritožbi tožeče stranke podane pripombe so zato glede na določbo 286.b člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) prepozne in jih ni mogoče upoštevati. Dejansko stanje pa je bilo sicer ugotovljeno popolno in pravilno, dokazni postopek je dal sodišču prve stopnje dovolj podlage, da odloči o višini odškodnine. Iz razlogov sodbe glede telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju izhaja, da je tožnica trpela in trpi hude glavobole, pojačane v času stresnih situacij in zjutraj, poleg tega ima vrtoglavice. Bolečine je tožnica lajšala z analgetiki. Obiskovati je morala zdravstvene ustanove, praktično ves čas jemati različna zdravila, prestajala je vrsto neprijetnih preiskav in pregledov. Tožničino izpoved potrjuje zdravstvena dokumentacija. Škode, ki bi utemeljevala višjo odškodnino, tožnica ni dokazala.

Glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje opravilo dokazno oceno vseh izvedenih dokazov, zaključki o tožničinih duševnih bolečinah v zvezi s tem ne morejo temeljiti le na ugotovitvah objektivnih posledic na nevrološkem področju (kar je naloga izvedenca). Tudi sicer ni dvoma, da je pri tožnici prišlo do znatnega upada na kognitivnem področju, zaradi česar ni bila več sposobna opravljati dela policistke, logično pa to pomeni, da ima omejitve tudi na drugih področjih življenja pri aktivnostih, povezanih z intelektualnimi sposobnostmi ter pri vrsti fizičnih aktivnosti, tako na domu kot pri preživljanju prostega časa. Razlogi sodbe zato niso v nobenem nasprotju z izvedenskim mnenjem. Dejstvo, da je bila tožnica upokojena tudi zaradi hrbta, pomeni le, da je imela težave na obeh področjih. Prav v zvezi z ugotovitvami izvedenca o posledicah na kognitivnem področju pa ni dvoma, da tožnica ni več sposobna za delo policistke (kjer je treba hitro reagirati v nepredvidljivih in stresnih situacijah, potrebna je visoka stopnja frustracijske tolerance) in to ne glede na težave s hrbtom. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da tožnica trpi, saj je bila prej na vseh področjih med uspešnejšimi, zdaj pa ni več uspešna nikjer. V času, ko se je po poškodbi vrnila v službo in se je pokazalo, da dela ne zmore več, je bila stara šele 40 let. Pritožbeno sodišče na podlagi povedanega ugotavlja, da je dejansko stanje sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno. Vse dejanske ugotovitve, na katere se sklicujeta pritožbi, je povzelo v sodbo kot podlago materialnopravni odločitvi.

Na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob odločanju o odškodnini za negmotno škodo je primerno upoštevalo okoliščine primera, ki škodo in njen obseg glede na tožnico individualizirajo, po drugi strani pa je primerno upoštevana tudi objektivizacija v smislu primerjave z drugimi podobnimi primeri sodne prakse. Sklicevanje na drugačno sodno prasko je v obeh pritožbah zgolj pavšalno in na te trditve ni mogoče konkretizirano odgovoriti. Višje škode iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju tožnica ni dokazala. Prav zato, ker je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je pri tožnici šlo za hudo telesno poškodbo, je bila prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 14.605,24 EUR (upoštevana je le nova škoda, ki ni bila znana ob podpisu poravnave), kar predstavlja 16 povprečnih plač. Taka odškodnina je primerljiva s podobnimi primeri v sodni praksi (ki pa sicer niso neposredno uporabljivi, ker je upoštevana celotna škoda in ne le nova škoda). Pritožbeno sodišče na podlagi povedanega ugotavlja, da sta pritožbi obeh strank glede višine prisojene odškodnine neutemeljeni.

O pravdnih stroških: O pravdnih stroških sodišče odloči ob upoštevanju okoliščin primera (154. člen ZPP). Tožena stranka je v celoti nasprotovala plačilu in tožnica je bila zato prisiljena vložiti tožbo, sicer bi ostala brez odškodnine, do katere je upravičena. Ob takih dejanskih okoliščinah je stališče sodišča prve stopnje, da upošteva tudi uspeh po temelju, pravilno (83% je (100 % uspeha po temelju + 67 % uspeha po višini)/2).

Pritožbeno sodišče je sodbo preverilo le še glede kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker teh ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).