Jedro

V celotnem času, ko je bilo obsojencu dovoljeno plačevanje denarne kazni po obrokih, vse do trenutka, ko je v plačilo zapadla celotna denarna kazen, torej z zapadlostjo zadnjega obroka, prisilna izterjava denarne kazni ni bila mogoča. Ker sodišče ni moglo začeti s postopkom prisilne izterjave denarne kazni, vse dokler je imel obsojeni odprt rok za njeno prostovoljno plačilo, torej do zapadlosti zadnjega obroka, zastaranje izvršitve kazni v tem času ni teklo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Trbovljah je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se denarna kazen v višini 60 dnevnih zneskov po 26,30 EUR, v skupni višini 1.578,00 EUR, ki je bila obsojenemu A. A. izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Trbovljah I K 17754/2012 z dne 10. 11. 2014, pravnomočno istega dne, izvrši tako, da se obsojencu na podlagi prvega odstavka 87. člena KZ-1 določi 30 dni zapora. Če bo obsojenec izrečeno denarno kazen plačal, se bo izvrševanje kazni zapora ustavilo.

2. Zoper sodbo so se pritožili zagovorniki obsojenca zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, „napačne uporabe materialnega prava“ in „kršitve določb postopka“. Predlagali so, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter postopek ustavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zgrešene so navedbe pritožnikov, da je izvršitev denarne kazni zastarala. Obsojenca je prvostopno sodišče s sodbo I K 17754/2012 z dne 10. 11. 2014, pravnomočno istega dne, spoznalo za krivega kaznivega dejanja zaposlovanja na črno po prvem odstavku 199. člena KZ-1 in mu izreklo denarno kazen 60 dnevnih zneskov po 26,30 EUR, skupno 1.578,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v 10 zaporednih mesečnih obrokih po pravnomočnosti sodbe, tako, da prvi obrok zapade v plačilo 1. 12. 2014. Obsojeni je bil k plačilu denarne kazni po obrokih pozvan s plačilnim nalogom z dne 10. 11. 2014, ki mu je bil vročen istega dne, vendar nobenega od obrokov denarne kazni ni plačal, zato je prvostopno sodišče zoper njega začelo prisilno izterjavo. Pritožniki pravilno ugotavljajo, da izvršitev denarne kazni zastara v roku šestih let (5. točka 92. člena KZ-1), vendar začetek teka zastaralnega roka napačno računajo od dne, ko je postala pravnomočna sodba, s katero je bila denarna kazen izrečena (prvi odstavek 94. člena KZ-1). Spregledajo namreč, da je bilo obsojencu dovoljeno obročno plačilo denarne kazni.

5. Drugi odstavek 94. člena KZ-1 določa, da zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu kazen ne sme izvršiti. V celotnem času, ko je bilo obsojencu dovoljeno plačevanje denarne kazni po obrokih, vse do trenutka, ko je v plačilo zapadla celotna denarna kazen, torej z zapadlostjo zadnjega obroka, prisilna izterjava denarne kazni ni bila mogoča. Ker sodišče ni moglo začeti s postopkom prisilne izterjave denarne kazni, vse dokler je imel obsojeni odprt rok za njeno prostovoljno plačilo, torej do zapadlosti zadnjega obroka, zastaranje izvršitve kazni v tem času ni teklo (glej VS RS sodbo I Ips 41963/2013 z dne 5. 7. 2018, zlasti točko 12 obrazložitve). Glede na navedeno je šestletni zastaralni rok za izvršitev denarne kazni v tej zadevi začel teči dne 1. 9. 2015, ko je v plačilo zapadel zadnji od desetih mesečnih obrokov, iztekel pa bi šele dne 1. 9. 2021. 6. Pritožniki sodišču prve stopnje nadalje povsem neutemeljeno očitajo, da je v zvezi z nemožnostjo prisilne izterjave denarne kazni v skladu s prvim odstavkom 87. člena KZ-1 nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker bi moralo v izvršilnem postopku predlagati (tudi) rubež, cenitev in prodajo obsojenčevih premičnin. Sodišče prve stopnje je svojo ugotovitev, da denarne kazni v izvršilnem postopku ni bilo mogoče (niti delno) izterjati, pravilno oprlo na sklep Okrajnega sodišča v Trbovljah I 274/2015 z dne 14. 10. 2020 (list. št. 155 do 156), s katerim je bil izvršilni postopek zoper obsojenca kot dolžnika ustavljen. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je bila zoper obsojenca dovoljena izvršba po uradni dolžnosti zaradi izterjave denarne kazni iz predmetnega kazenskega postopka in sicer z rubežem premičnin; s sklepom z dne 29. 9. 2016 je bila nato izvršba na premičnine ustavljena. Izvršilno sodišče je nato po uradni dolžnosti opravilo še poizvedbe o morebitnem drugem premoženju oziroma osebnih prejemkih obsojenca, in ugotovilo, da slednji ni zaposlen oziroma ni prejemnik drugih rubljivih dohodkov, nima odprtega drugega transakcijskega računa, ni imetnik nematerializiranih vrednostnih papirjev, nima poslovnih deležev v nobeni gospodarski družbi, ni lastnik osebnega vozila in ni lastnik nepremičnin na območju Republike Slovenije. V sklepu Okrajnega sodišča v Trbovljah I 274/2015 z dne 29. 9. 2016, ki ga je pridobilo pritožbeno sodišče, je dodatno pojasnjeno, da je sodišče dovolilo izvršbo z rubežem, cenitvijo in prodajo obsojenčevih premičnih stvari, vendar rubež ni bil uspešen, ker se pri obsojencu niso našle stvari, ki so lahko predmet izvršbe, zato je sodišče izvršbo na premičnine ustavilo.

7. Iz povzetega izhaja, da je bil v izvršilnem postopku zaradi izterjave denarne kazni s strani upnika predlagan ravno rubež, cenitev in prodaja obsojenčevih premičnih stvari, vendar je bila izvršba na obsojenčevih premičninah iz zgoraj navedenih razlogov neuspešna. Pritožniki svoje pritožbe tudi ne gradijo na izpostavljanju konkretnega premičnega ali drugega premoženja obsojenca, na katerega bi se z izvršbo lahko uspešno poseglo, temveč navajajo le, da „je mogoče, da ima obsojeni vrednejše premičnine“, s čimer pa pravilne ugotovitve izpodbijane sodbe, da obsojeni ne razpolaga s premoženjem, ki bi bilo lahko predmet izvršbe, ne morejo omajati. Iz obeh navedenih razlogov je predmetna zadeva tudi povsem neprimerljiva z zadevo, obravnavano v sklepu VSM IV Kp 45085/2014 z dne 17. 10. 2018, na katero se neutemeljeno sklicujejo pritožniki.

8. Izvršilno sodišče se je na podlagi vpogleda v uradne evidence lahko prepričalo, da obsojeni nima osebnih dohodkov ali drugega premoženja, na katero bi bilo moč poseči z izvršbo, pritožniki pa, kot že pojasnjeno, obstoja drugega premoženja konkretizirano ne zatrjujejo, še manj pa izkažejo. Brezuspešno je zato tudi pritožbeno zatrjevanje, da bi moralo sodišče v izvršilnem postopku obsojenca kot dolžnika pozvati k predložitvi seznama svojega premoženja po 31. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

9. Ker razlogi, s katerimi pritožniki izpodbijajo sodbo prvostopnega sodišča, niso podani, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu s prvim odstavkom 383. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zagovornikov obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (391. člen ZKP).

10. Zagovorniki s pritožbo niso uspeli, zato bi moral obsojeni plačati stroške pritožbenega postopka. Ker pa nima rednih dohodkov, je brez premoženja, s priložnostnimi deli, s katerimi se po lastnih navedbah preživlja, pa prispeva k preživljanju petih mladoletnih otrok, ga je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, saj bi v nasprotnem lahko bilo ogroženo preživljanje njega in njegove družine.