Jedro

Že sodišče prve stopnje pri materialno pravni presoji zadeve pravilno izhaja 3. odstavka 3. člena ZUTD, ki določa, da je cilj zakona tudi zagotavljanje varnosti zavarovancev v primerih nastanka brezposelnosti brez njihove krivde ali proti njihovi volji z denarnimi nadomestili po načelih vzajemnosti in solidarnosti. Pravico do denarnega nadomestila je mogoče priznati v primeru brezposelnosti iz 1. alineje 58. člena pod pogoji iz 3. odstavka 3. člena ter ob izpolnitvi predpisanega minimalnega obdobja zavarovanja iz 59. člena ZUTD.

Kljub izpolnjevanju navedenih pogojev pa zavarovana oseba pravice do nadomestila za brezposelnost ne more pridobiti, če je podan odklonitveni razlog iz 63. člena ZUTD. Razlogi so določeni taksativno in med njih ni uvrščena prodaja enoosebne gospodarske družbe. Določbe 63. člena ZUTD zato ni mogoče pravilno razlagati niti uporabljati na način, kot se zavzema tožena stranka. Da bi torej že sama prodaja enoosebne gospodarske družbe v 100 % lasti hkrati pomenila prenehanje pogodbe o zaposlitvi za opravljanje nalog direktorice po lastni volji oz. krivdi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdita sodba ter popravni sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je v 8 dneh od prejema te sodbe dolžna tožnici povrniti 279,91 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je kot nezakonito odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 13. 2. 2019 in odločbo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. ... z dne 6. 12. 2018 ter zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje (I. točka izreka). Toženo stranko je zavezalo, da novo odločbo izda v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe (II. točka izreka). Hkrati je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožnici v 15 dneh povrniti 447,98 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka sodbe v zvezi s Sklepom o popravi sodbe opr. št. II Ps 406/2019 z dne 11. 2. 2020).

2. Sodbo in popravni stroškovni sklep1 izpodbija tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom na spremembo v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka.

Strinja se s stališčem sodišča, da je tožnici prenehala pogodba o zaposlitvi z dnem razrešitve z mesta direktorice družbe A. d. o. o., ne pa z odreditvijo, da je potrebno v ponovljenem upravnem postopku ugotavljati, ali je bil sklep o razrešitvi sprejet na predlog ali po volji tožnice. V primeru, ko ustanovitelj enoosebne družbe, ki je poslovodni organ, proda 100 % delež in ga novi lastnik razreši s poslovodne funkcije, je neživljenjsko zaključiti, da je do razrešitve prišlo proti njegovi volji. Lastnik enoosebne družbe samostojno razpolaga s svojim lastninskim deležem. Odsvojitev 100 % deleža je odraz svobodne volje in svobodne gospodarske pobude. Tožnica se pri prodaji ni dogovorila za nobeno od varovalnih klavzul glede delovnega razmerja pod novim lastnikom. Kot poslovodna oseba se je oz. bi se morala zavedati in pričakovati, da jo bo novi lastnik upoštevaje pristojnosti iz 526. člena v zvezi s 505. členom ZGD-1 razrešil z mesta direktorice. Ker je po lastni volji prodala svoj delež, je potrebno šteti, da ji ni proti njeni volji prenehalo delovno razmerje v podjetju, katerega 100 % lastnica je bila. Pogodbo o delovnem razmerju je sestavila sama in bila edini podpisnik na straneh obeh pogodbenih strank. Če ne bi soglašala, da ji pogodba o zaposlitvi preneha, deleža ne bi prodala ali bi se z novim lastnikom dogovorila, da direktorsko pozicijo obdrži. Ni logično, da bi tožnica ob prodaji 100 % deleža pričakovala, da bo ostala direktorica podjetja. V upravnem postopku ni dokazala, da bi morala podjetje prodati proti svoji volji, npr. zaradi prisile, grožnje. Prodaja celotnega podjetja je zadosten pravni in dejanski temelj za ugotovitev pogoja pri uveljavljanju pravice iz naslova brezposelnosti, saj iz njega izhaja volja za prodajo. Tega dejstva zaslišanje ne more spremeniti, zato je napačno stališče sodišča, da je v ponovnem upravnem postopku potrebno zaslišati tožnico in novega lastnika o razlogih, ki so vodili do razrešitve z direktorskega mesta.

3. Tožnica po pooblaščenem odvetniku prereka pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga priznanje stroškov odgovora na pritožbo.

Poudarja, da 2. odstavek 63. člena Zakona o urejanju trga dela2 (ZUTD) prodaje lastniškega deleža podjetja ne določa kot izključitveni razlog za denarno nadomestilo za brezposelnost. Argument tožene stranke, da bi ob prodaji podjetja morala pričakovati razrešitev ter da ni ravnala skrbno, ker si ni izgovorila varovalke, ne prepriča, saj zakon ne določa večje skrbnosti. Sklicuje se na temeljna načela Zakona o splošnem upravnem postopku3 (ZUP), in sicer varstvo pravic strank in varstvo javnih koristi (7. člen), materialno resnico (8. člena), zaslišanja stranke ( 9. člena) in ekonomičnost postopka (14. člena), ki zavezujejo ugotovitev resničnega dejanskega stanja.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost ugoditvene sodbe, izdane ob pravilno uporabljenem materialnem ter procesnem pravu. V postopku ni prišlo do kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku4 (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Kasatorna sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, zato je na toženkino izvajanje potrebno poudariti predvsem naslednje.

6. V obravnavanem predsodnem postopku je zavrnjena zahteva za priznanje pravice do nadomestila za brezposelnost zaradi t.i. izključitvenega razloga, ker naj bi tožnici ob prodaji gospodarske družbe d. o. o., katere edina lastnica je bila, delovno razmerje po individualni pogodbi za opravljanje funkcije direktorice prenehalo po njeni volji oz. krivdi. V zadevi je sporno, ali je bil v okoliščinah konkretnega primera pravilno uporabljen 63. člen ZUTD in zakonito zavrnjena pravica do denarnega nadomestila za brezposelnost. 7. Že sodišče prve stopnje pri materialno pravni presoji zadeve pravilno izhaja 3. odstavka 3. člena ZUTD, ki določa, da je cilj zakona tudi zagotavljanje varnosti zavarovancev v primerih nastanka brezposelnosti brez njihove krivde ali proti njihovi volji z denarnimi nadomestili po načelih vzajemnosti in solidarnosti. Pravico do denarnega nadomestila je mogoče priznati v primeru brezposelnosti iz 1. alineje 58. člena pod pogoji iz 3. odstavka 3. člena ter ob izpolnitvi predpisanega minimalnega obdobja zavarovanja iz 59. člena ZUTD.

Kljub izpolnjevanju navedenih pogojev pa zavarovana oseba pravice do nadomestila za brezposelnost ne more pridobiti, če je podan odklonitveni razlog iz 63. člena ZUTD. Razlogi so določeni taksativno in med njih ni uvrščena prodaja enoosebne gospodarske družbe. Določbe 63. člena ZUTD zato ni mogoče pravilno razlagati niti uporabljati na način, kot se zavzema tožena stranka. Da bi torej že sama prodaja enoosebne gospodarske družbe v 100 % lasti hkrati pomenila prenehanje pogodbe o zaposlitvi za opravljanje nalog direktorice po lastni volji oz. krivdi.

Ni sprejemljiv toženkin očitek o neživljenskem zaključku sodišča, da je v primeru prodaje 100 % deleža družbe in razrešitev s poslovodne funkcije po novem lastniku, potrebno šteti, da je do razrešitve prišlo po volji delavca. Res je sicer, da lastnik enoosebne gospodarske družbe samostojno razpolaga z lastnim deležem in da je odsvojitev celotnega deleža odraz svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS5 (Ustava), vendar pa tovrstno postopanje samo po sebi še ne pomeni, da bivšemu lastniku preneha delovno razmerje po lastni volji ali krivdi. Prav zaradi svobodne gospodarske pobude, ki vključuje tudi odsvojitev 100 % deleža, odsvojitve ni mogoče enačiti s prenehanjem delovnega razmerja po lastni volji ali krivdi, če je posledica razrešitve poslovodne funkcije direktorja po novem družbeniku, ki je s 526. členom v zvezi s 505. členom Zakona o gospodarskih družbah6 (ZGD-1), pooblaščen, da samostojno odloča tudi o tem vprašanju.

V konkretnem primeru je potrebno izhajati iz 2. odstavka IX. točke Individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2017, po kateri pogodba preneha veljati tudi, če je direktorica razrešena z mesta poslovodne osebe na podlagi sklepa družbenika z dnem objave razrešitve v poslovnem registru. Iz sklepa Okrajnega sodišča v Kopru Srg 2018/39530 z dne 9. 10. 2018 o vpisu spremembe v registru pri subjektu A. d. o. o. določno izhaja, da je tožnica 4. 10. 2018 prenehala biti družbenica družbe, da so ji z istim dnem prenehala pooblastila direktorice družbe, da je s tem dnem novi družbenik postal B.B. in novi direktor C.C.. Prenehanje funkcije direktorice je tako sicer imelo za posledico tudi prenehanje delovnega razmerja, vendar pa brezposelnosti brez izvedbe slehernega relevantnega dokaza ni mogoče enostavno pripisati tožničini lastni volji ali krivdi.

8. V opisanih okoliščinah konkretnega primera je zato sodišče prve stopnje na temelju 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih7 (ZDSS-1) lahko izpodbijani odločbi kot nezakoniti le odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. Bistveno vprašanje, ali je tožnici delovno razmerje po individualni pogodbi o zaposlitvi kot posledica prodaje gospodarske družbe, prenehalo po lastni volji ali krivdi, je zaradi nepravilnega materialno pravnega izhodišča, da prodaja podjetja že sama po sebi pomeni prenehanje delovnega razmerja po lastni volji ali krivdi, ostalo v predsodnem postopku povsem nerazčiščeno. Tudi sicer tožnica v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja, da v predsodnem postopku niso bila spoštovana niti temeljna načela ZUP-a, kot so načelo varstva pravic strank (7. člen), načelo materialne resnice (8. člen) in načelo zaslišanja stranke (9. člen) .

V ponovljenem upravnem postopku bo zato v skladu z napotili iz 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe potrebno zaslišati novega lastnika B.B. in tožnico o razlogih, ki so vodili do njene razrešitve z mesta direktorice družbe A. d. o. o. zaradi ugotovitve, ali je tožnici delovno razmerje dejansko prenehalo po njeni volji ali krivdi. Šele po dopolnitvi upravnega postopka v nakazani smeri in izvedbi morebitnih drugih dokazov, relevantnih za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja, bo ob pravilni uporabi materialnega prava mogoče izdati zakonito upravno odločbo o pravici do denarnega nadomestila za brezposelnost. 9. Iz vseh predhodno navedenih razlogov je potrebno pritožbo tožene stranke na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

10. Pritožbeno sodišče je ob uporabi 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP ter Odvetniško tarifo8 (OT) odločilo, da je tožena stranka v 8 dneh od prejema te sodbe dolžna tožnici povrniti 279,91 EUR stroškov odgovora na pritožbo. Priznanih je 375 točk za odgovor na pritožbo in 7,4 točke za materialne stroške, skupaj 382,40 točk po 0,60 EUR, kar znese 229,44 EUR, povečanih za 22 % DDV pa 279,91 EUR.

1 Stroškovni del sodbe je popravljen le glede pravilnega poimenovanja zavezanca za povračilo stroškov sodnega postopka tako, da je pomotna besedna zveza „Tožeča stranka“ nadomeščena z besedno zvezo „Tožena stranka“. 2 Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 80/1999 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 5 Ur. l. RS, št. 33/1991. 6 Ur. l. RS št. 65/09 s spremembami 7 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami. 8 Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami.