Jedro

Prvo sodišče ni bilo dolžno opravljati poizvedb pri B. d. o. o., saj tožena stranka ni izkazala, da sama ni mogla predložiti te listine, ki naj bi dokazovala plačilo 5.000,00 EUR. Po naravi stvari je dokaz o plačilu na bančni račun gospodarske družbe listina o izvršenem plačilnem prometu. Če tožena stranka trdi, da naj bi bilo izvršeno nakazilo 5.000,00 EUR, bi o tem prometu nujno obstajala listina, ki bi jo morala sama predložiti sodišču.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je razsodilo, da sta toženi stranki dolžni plačati tožeči stranki 35.268,86 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz II. točke izreka. V obsegu delnega umika tožbe je prvo sodišče ustavilo postopek, tožencema pa je naložilo tudi plačilo izvršilnih in pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 958,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožujeta toženca, ki uveljavljata vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlagata, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo ter vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navajata, da je prvo sodišče zagrešilo več bistvenih kršitev določb postopka. Zavrnilo je dokaze, ki jih je tožena stranka predlagala pravočasno. Prvo sodišče ni zaslišalo toženke, ki je opravičila svoj izostanek. Sodišče bi moralo toženki dati možnost, da s svojim zaslišanjem dokaže svoje navedbe. Z opustitvijo zaslišanja toženke ni bil omogočen kontradiktoren sodni postopek. Neutemeljeno je bil zavrnjen dokazni predlog za zaslišanje priče A. A. ter za opravo poizvedb pri podjetju B., poleg tega pa sodišče ni pozvalo tožeče stranke, da predloži kartico še za mesec maj 2013. Tožena stranka je pravočasno zatrjevala, da je bilo izvedeno še plačilo zneska 5.000,00 EUR in da je zato dolg manjši. Tožeča stranka bi morala predložiti omenjeno knjigovodsko kartico, ker pa je ni predložila, je šteti, da ni substancirano prerekala te trditve tožene stranke. Tožeča stranka ni predložila dokazov oziroma ni izpolnila svoje edicijske dolžnosti. Tudi v tem delu je prvo sodišče kršilo načelo kontradiktornosti postopka. Sodišče je nepravilno opustilo izvedbo dokaza s poizvedbami na upravni enoti o prijavljenem prebivališču tožene stranke. Prvo sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo v delu, ko naj bi za pravilno vročitev pisne izjave zadoščalo vročanje s povratnico. Tožeča stranka ni pošiljala pisanj na pravi naslov. Ker tožeča stranka ni poslala pošiljk na pravi naslov tožencev, je tožena stranka utrpela škodo v višini vtoževanega dolga zato, ker tožeča stranka ni pravočasno obvestila tožencev o tem, da je bil glavni dolžnik v zamudi s plačilom. Tožena stranka ni mogla biti v zamudi s plačilom, preden ni prejela listin v tem sodnem postopku. Zato je napačno odločeno tudi glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti.

3. Tožeča stranka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka je na poziv sodišča pojasnila, da predlaga svoje zaslišanje (le) glede tega, ali sta toženca podpisala poroštveni izjavi ali ne (list. št. 99 spisa). Ker obstoj poroštvene obveznosti tožencev ni bil sporen (v pripravljalni vlogi z dne 19. 1. 2015 sta toženca priznala, da je bilo v zavarovanje obveznosti kreditojemalca dano poroštvo tožencev), prvo sodišče ni bilo dolžno zaslišati toženke za ugotovitev dejstva, ki je bilo že dokazano oziroma priznano.

6. Tožena stranka bi morala sama predložiti ustrezno listino podjetja B. d. o. o. (prvi odstavek 226. člena ZPP). Prvo sodišče ni bilo dolžno opravljati poizvedb pri B. d. o. o., saj tožena stranka ni izkazala, da sama ni mogla predložiti te listine, ki naj bi dokazovala plačilo 5.000,00 EUR. Po naravi stvari je dokaz o plačilu na bančni račun gospodarske družbe listina o izvršenem plačilnem prometu. Če tožena stranka trdi, da naj bi bilo izvršeno nakazilo 5.000,00 EUR, bi o tem prometu nujno obstajala listina, ki bi jo morala sama predložiti sodišču. Tožeča stranka je med drugim trdila, da ni prejela nobenega plačila za svojo terjatev, tudi v pripravljalni vlogi z dne 11. 12. 2014, kar zanika tudi zatrjevano plačilo tožencev „5.000,00 EUR okrog 15. 5. 2013“, zato ni bila dolžna ponavljati svojih nasprotnih trditev kot odgovor na trditve tožencev o tem plačilu na naroku 4. 5. 2015. Glede na trditve tožeče stranke o višini dolga in predložene dokaze tožena stranka zgolj z izjavo priče A. A. ne bi mogla dokazati zatrjevanega plačila, tudi če bi priča izpovedala, da naj bi bilo to plačilo izvršeno. Iz razlogov izpodbijane sodbe smiselno izhaja, da je prvo sodišče zavrnilo dokazni predlog tožene stranke, da tožeča stranka predloži knjigovodsko kartico tudi za maj 2013, zato, ker je očitno štelo, da bi glede na ugotovljena dejstva (glej zlasti 19. in 25. točko obrazložitve) tožena stranka morala sama poskrbeti za predložitev ustrezne dokazne listine (prvi odstavek 226. člena ZPP) in da tožena stranka dejansko želi prevaliti breme dokazovanja v zvezi z domnevnim plačilom 5.000,00 EUR v maju 2013 oziroma njegovim neplačilom na tožečo stranko, zaradi česar pa prvo sodišče ni bilo dolžno izvesti predlaganega dokaza in ga je utemeljeno zavrnilo (razen tega je vprašljiva tudi dokazna primernost knjigovodske kartice, saj ni nujno, da bi bilo zatrjevano domnevno plačilo 5.000,00 EUR iz nje tudi razvidno, če bi bilo res izvršeno).

7. Tožena stranka bi morala sama pridobiti potrdilo o prijavi spremembe prebivališča pri upravnem organu oziroma bi morala izkazati, da te listine ni mogla pridobiti. Šele v tem primeru bi bilo prvo sodišče dolžno pridobiti to listino (tretji odstavek 226. člena ZPP). Zato velja, da tožena stranka ni izkazala te spremembe, predvsem pa ni izkazala okoliščine, da bi o tem seznanila tožečo stranko.

8. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka izpolnila svojo dolžnost v zvezi z vročanjem svojih izjav toženi stranki. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v tem delu sklicuje na razloge izpodbijane sodbe v 23. točki obrazložitve. Glede na to določbe 1025. člena OZ v tej zadevi ne pridejo v poštev. Ker je tožeča stranka pravilno ravnala glede pošiljanja oziroma vročanja pozivov za plačilo tožencema na pravi naslov, je zmotno stališče tožencev, da nista prišla v zamudo že pred začetkom sodnega spora.

9. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo, ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani (353. člen ZPP). Toženca krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).