Jedro

Četudi meje parcele, ki je vpisana v zemljiški knjigi, (še) niso določene, to ne more vplivati na obveznost tožencev, da vrnejo v posest parcelo, ki pripada tožnikom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženca dolžna izročiti tožnikom v njihovo neposredno posest del parcele št. 713/1, ki je vpisana pri vl.št. 939 k.o. ..., v skladu z njihovimi solastninskimi deleži: F. K. do 1/3, S. K. ml. do 1/16 in T. K. do 1/16, pri čemer sta toženca dolžna opustiti vsa nadaljnja poseganja v njihov solastninski del nepremičnine. Sodišče je nadalje odločilo, da sta toženca solidarno dolžna plačati prvemu tožniku odškodnino v znesku 294.679,00 SIT in zakonite zamudne obresti od zneska 252.582,00 od 18.12.1998 do plačila in od zneska 42.079,00 SIT od 23.9.1999 do plačila, vse v roku 15 dni. Tožencema je solidarno naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnikov v znesku 141.148,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.3.2000 do plačila. Proti sodbi sta toženca vložila laično pritožbo brez navedbe pritožbenih razlogov. Navajata, da sta lastnika kmetije v Z. 10, ki obsega 8 hektarov obdelovalnega zemljišča, v sredini tega kompleksa pa leži parcela št.713/1 k.o. ...., ki so jo tožniki dobili vrnjeno v denacionalizacijskem postopku. Sklicujeta se na mejni ugotovitveni postopek in navajata, da meja ni določena, saj je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom razveljavilo prvostopno odločbo, s katero je bila določena meja po izvedenskem mnenju z dne 11.11.1993, denacionalizacijski upravičenci (tožniki) pa so bili napoteni, da sprožijo nov postopek za določitev meje. Po mnenju pritožnikov brez določitve meje v kompleksu 80.000 m2 ni mogoča vrnitev parcele tožnikov v izmeri 890 m2 v posest. Predlagata razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožba ni utemeljena. Z vindikacijsko tožbo zahteva lastnik po določbi prvega odstavka 37. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) od posestnika naj mu posestnik vrne (v posest) individualno določeno stvar, pri čemer mora dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca. Na delu parc. št. 713/1 k.o. ..., katere izročitev v posest zahtevajo tožniki, toženca priznavata lastninsko pravico tožnikom, ki jo sicer izkazujejo s priloženim zemljiškoknjižnim izpiskom (list.št. 26), iz katerega so razvidni njihovi solastniški deleži, vrsta rabe parcele (travnik) in njena kvadratura (3525 m2). In ker po ugotovitvi sodišča prve stopnje toženca del parcele 713/1 k.o. .. tudi dejansko posedujeta s tem, da jo nezakonito uporabljata, je sodišče prve stopnje z sodbo pravilno zavezalo oba toženca na izročitev parcele (v neovirano) posest tožnikov. Pri tem sodišče druge stopnje soglaša z razlogi prvostopne sodbe, da je mejo na parceli 713/1 k.o. .. mogoče določiti (naknadno) v upravnem ali izvršilnem postopku. V tej zvezi se toženca v pritožbi neutemeljeno sklicujeta na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani, ki je bila izdana v nepravdnem postopku opr. št. N 1/95, saj je iz samega poteka slednjega postopka razvidno (priloga nepravdni spis), da ga predlagatelji niso nadaljevali (niso založili predujma za izvedenca) in je zato postopek bil ustavljen s sklepom o (domnevnem) umiku predloga za sodno določitev meje. To pa ne predstavlja ovire za naknadno ureditev meje tudi v ev. sodnem postopku. Dejstvo je, da je parcela tožnikov z zemljiškoknjižnimi podatki določno opredeljena in četudi meje parcele (še) niso določene, je parcela v naravi tožencem znana in po katastrskem načrtu določljiva, zato so v tem postopku trditve tožencev o nemožnosti vrnitve nezamejničene parcele brezpredmetne in ne morejo vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče prve stopnje je materialnopravno in dejansko pravilno ugodilo tudi zahtevku tožnikov na povrnitev odškodnine v znesku 294.679,00 SIT s pripadajočimi obrestmi, potem ko je ugotovilo nastalo škodo za obdobje enega leta neupravičene uporabe parcele tožnikov tako, da je glede na hektarski donos parcele upoštevalo izgubo oz. zmanjšanje premoženja tožnikov v vrednosti letnega pridelka pšenice, slame in ajde po njihovih prodajnih cenah. Po navedenem se izkaže, da obrazloženo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker velja enako tudi glede po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), je sodišče druge stopnje na podlagi določbe 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo tožencev kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.