Jedro

V obravnavanem primeru gre za presojo pravilnosti in zakonitosti odločitve o dodelitvi BPP v upravnem sporu zaradi dodelitve BPP, zato toženki v tem primeru ni bilo treba opraviti preizkusa izpolnjenosti pogojev za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP, temveč bi morala uporabiti določbo pete alineje 8. člena ZBPP in že na tej podlagi tožnikovo prošnjo zavreči. Po peti alineji 8. člena ZBPP se BPP namreč ne dodeli v upravnih sporih zaradi dodelitve brezplačne pravne pomoči. Po presoji sodišča to ne velja le za vložitev tožbe in zastopanje v upravnem sporu zaradi dodelitve BPP (kar je sodišče že večkrat reklo, npr. v sodbah I U 1033/2016 in I U 1026/2016), temveč tudi za vložitev pravnih sredstev v takem upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za vložitev predloga za dopustitev revizije in pritožbe zoper sodbo in sklep Upravnega sodišča RS I U 1129/2018-9 z dne 26. 6. 2018. 2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da naj bi tožnik prosil tako za nujno kot tudi redno BPP, tudi za dodelitev nujne BPP pa morajo biti izpolnjeni pogoji iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), v okviru katerih organ presoja, ali zadeva ni očitno nerazumna oziroma ali ima verjeten izgled za uspeh in jo je razumno sprožati. Ugotavlja, da tožnik teh pogojev ne izpolnjuje in v zvezi dodelitvijo BPP za vložitev predloga za dopustitev revizije navaja, da tožnik ne v svoji prošnji, ne v dopolnitvi prošnje, h kateri ga je pozvala toženka, ni navedel razlogov za dopustitev revizije v smislu pogojev, predpisanih v 367.a členu Zakona v pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), navedbe v smeri kršitev pa ocenjuje kot pavšalne. V zvezi z dodelitvijo BPP za vložitev pritožbe zoper sklep o zavrženju predloga za prenos pristojnosti se organ sklicuje na 11. in 12. člen ZUS-1 in 67. člen ZPP ter navaja, da se je Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 256/2011 že izreklo, da za odločitev o tožbi v upravnem sporu ni drugega stvarno pristojnega sodišča in ga zato tudi Vrhovno sodišče RS ne more določiti. Glede na navedeno meni, da za obe pravni dejanji, ki sta predmet prošnje za dodelitev BPP, ni izkazano, da bi lahko imeli končni uspeh.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga laično tožbo. V njej se sklicuje na namen BPP, predpisan v prvem odstavku 1. člena ZBPP. Navaja, da je do BPP upravičen upoštevajoč splošno znana dejstva, po katerih je ravno zaradi kratenja te pravice že od leta 1996 dalje žrtev vsesplošnega ekonomskega in psihičnega nasilja. Trdi, da je procesno in pravdno nesposoben, brez prihodkov po nemoralnih in celo prirejenih tožbah izvorne družine in posledičnih izvršbah. V postopkih pred sodišči naj bi izgubil vse pošteno zasluženo premoženje, zdravje, obrt, dediščino in opravilno sposobnost, zaradi česar naj bi bil od 29. 5. 2017 v osebnem stečaju. Meni, da je iz navedenega jasno, da že od leta 1995 dalje ne more uresničiti pravice do sodnega varstva brez škode za svoje preživljanje, saj je bil do leta 2001 brez prihodkov, po letu 2002 pa se rubijo njegovi prihodki ZPIZ-a. Navaja, da toženka kljub navedenemu splošno znanemu dejanskemu stanju zavrača prošnje, po vloženih tožbah pa jo zastopa in sodi naslovno sodišče, zato meni, da je izpodbijana odločitev neutemeljena. V sodni praksi Vrhovnega sodišča RS namreč ni našel nobene odločitve, po kateri lahko sodišče zastopa toženo stranko in hkrati sodi. Vrhovno sodišče se tudi še ni izreklo o 6. alineji drugega odstavka 22. člena ZBPP, ki je očitno neskladna s 14. členom Ustave RS. Prav na podlagi navedene določbe ZBPP pa mu naslovno sodišče krivično in žaljivo krati pravico do izjemne BPP, saj meni, da mu je bila opravilna sposobnost delno odvzeta zato, da bi bil pred organi in sodišči strokovno zastopan, ne pa zaradi vlaganja očitno nerazumnih vlog. Dodaja tudi, da se je po odvzemu poslovne sposobnosti izkazalo, da mu je bila odvzeta nezakonito in z zlorabo psihiatrov. Meni, da naslovno sodišče njegove navedbe o sodnih krivicah šteje za „pavšalne in blodnjave“ ter ga krivično obravnava kot kverulanta oziroma vloge, ki jih je podajal v duševni in socialni stiski, šteje za prekomerno vlaganje očitno nerazumnih vlog, zato tožbi prilaga ugotovitve in raziskave novinarja ..., objavljene v Nedeljskem dnevniku 31. 1. 2018, da nikoli ni bil blodnjav in da vse njegove vloge temeljijo na resnici, le da niso strokovno oblikovane. Njegova največja želja pa je prav to, da pod strokovnim vodstvom čim prej popravi storjene krivice, zaključi vse odprte zadeve in zaživi normalno življenje brez pritiska in tožb izvorne družine.

4. Toženka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Iz izpodbijane odločbe in podatkov v upravnem spisu izhaja, da je v obravnavani zadevi izpodbijana odločitev organa o tožnikovi prošnji za dodelitev BPP za vložitev revizije in pritožbe v upravnem sporu, v katerem tožnik želi izpodbijati odločbo o zavrnitvi BPP.

7. Toženka je tožnikovo prošnjo zavrnila iz vsebinskih razlogov, ker je ocenila, da za dodelitev BPP niso izpolnjeni pogoji iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, ki skladno s prvim odstavkom 36. člena ZBPP pridejo v poštev tudi pri odločanju o dodelitvi nujne BPP. Da v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen navedeni, v prvi alineji prvega odstavka 24. člena ZBPP predpisani objektivni pogoj z dodelitev BPP, se strinja tudi sodišče. Tožnik prosi za BPP v zvezi s pritožbo zoper sklep o zavrženju njegovega predloga za delegacijo pristojnosti in v zvezi z revizijo zoper sodbo o zavrnitvi njegove tožbe zoper odločbo o zavrnitvi prošnje za dodelitev BPP. Sodišče pa se strinja s toženko, da ne iz tožnikovih navedb ne iz drugih podatkov v spisu ne izhaja, da bi imel tožnik v navedeni zadevi verjeten izgled za uspeh in bi bilo zato razumno sprožati pravna sredstva. Glede nemožnosti delegacije pristojnosti za odločanje o tožbi v upravnem sporu namreč obstoji sodna praksa Vrhovnega sodišča (sklep I Up 256/2017 z dne 17. 1. 2018), Ustavno sodišče pa je presodilo, da ureditev, v kateri o pravnem sredstvu zoper odločitev predsednika Upravnega sodišča odločajo sodniki tega sodišča, ni v neskladju s pravico do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave (odločba U-I-125/10 z dne 31. 5. 2012). Glede izgledov za uspeh revizije je toženka pravilno upoštevala pravilo 367.a člena ZPP, po katerem Vrhovno sodišče revizijo dopusti le, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, ter v zvezi s tem presodila, da iz tožnikovih navedb obstoj takšnega pravnega vprašanja v tožnikovi zadevi ni razviden.

8. Ker pa gre v obravnavanem primeru za presojo pravilnosti in zakonitosti odločitve o dodelitvi BPP v upravnem sporu zaradi dodelitve BPP, pa sodišče vendarle še dodaja, da toženki v tem primeru ni bilo treba opraviti preizkusa izpolnjenosti pogojev za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP, temveč bi morala uporabiti določbo pete alineje 8. člena ZBPP in že na tej podlagi tožnikovo prošnjo zavreči (čeprav je sodišče odločitev v takšni situaciji, kakršna je obravnavana že presojalo po vsebini, ne da bi se opredelilo do navedene določbe 8. člena ZBPP, npr. sodba I U 1034/2015).

9. Po peti alineji 8. člena ZBPP se BPP ne dodeli v upravnih sporih zaradi dodelitve brezplačne pravne pomoči. Po presoji sodišča to ne velja le za vložitev tožbe in zastopanje v upravnem sporu zaradi dodelitve BPP (kar je sodišče že večkrat reklo, npr. v sodbah I U 1033/2016 in I U 1026/2016), temveč tudi za vložitev pravnih sredstev v takem upravnem sporu. Na to kaže že samo besedilo zakona, ki izključitev dodelitve BPP ne omejuje le na postopek upravnega spora na prvi stopnji brez pravnih sredstev, temveč na upravni spor kot celoto, ki pojmovno zajema tudi pravna sredstva. Če bi zakonodajalec iz navedene ureditve po ZBPP želel izključiti pravna sredstva v upravnem sporu, bi po presoji sodišča to izrecno zapisal, pa tega ni storil. Zato sodišče sodi, da zakonodajalčevega namena po izključitvi pravnih sredstev iz določbe pete alineje 8. člena ZBPP ni mogoče razbrati.

10. Drugačna razlaga navedene določbe ZBPP po mnenju sodišča ni logična, niti ni v skladu z ureditvijo upravnega spora v ZUS-1. Temeljno sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih organov se namreč uresničuje s tožbo v upravnem sporu, pravna sredstva zoper odločitev sodišča pa je mogoče vložiti le ob izpolnjenih predpostavkah iz 6. poglavja ZUS-1. Glede na naravo upravnega spora in obseg razlogov, ki jih tožnik lahko uveljavlja v tožbi, sodno varstvo v upravnem sporu na prvi stopnji opravlja funkcijo „drugega pravnega sredstva“, s čimer se z njim glede na pooblastila sodišča v okviru sodnega nadzora zagotavlja instančna kontrola. Zato ni logično niti s sistemskega vidika dopustno, da bi zakonodajalec z izključitvijo možnosti dodelitve BPP dostop do sodnega varstva v upravnem sporu na prvi stopnji omejeval v večji meri kot za pravna sredstva zoper odločbe sodišča. 11. Navedeno še posebej velja za revizijo, ki je izredno pravno sredstvo, katerega cilj je zagotavljanje pravne varnosti, enotne uporabe prava ali razvoj prava preko sodne prakse (prim. prvi odstavek 367. a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Revizija zato ni dopustna v vsakem primeru, temveč le takrat, ko je intervencija Vrhovnega sodišča potrebna iz razlogov, ki niso vezani na interes posameznika, ki ga prizadevajo posledice izdane sodne odločbe v posamičnem konkretnem primeru, temveč zaradi zagotavljanje prej navedenih ciljev usmerjanja in poenotenja sodne prakse (prim. Kerševan, Androjna, Upravno procesno pravo, Pravna obzorja, Ljubljana 2017, str. 610).

12. Glede na navedeno na drugačno presojo sodišča ne vpliva niti to, da je v drugem odstavku 22. člena ZUS-1 drugače kot za tožbo za pravna sredstva v upravnem sporu predpisano zastopanje po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški izpit, in da zato tožnik sam, ki nima opravljenega pravniškega izpita, teh pravnih sredstev ne more vložiti. Sodišče je v dosedanji sodni praksi v zadevah v zvezi s tožbo zaradi dodelitve BPP pri presoji ustavoskladnosti ureditve izhajalo iz podmene, da se s tako ureditvijo preprečuje veriženje prošenj za brezplačno pravno pomoč in presodilo, da zato ta ureditev ni v nasprotju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena in pravico do dostopa do sodišča iz 23. člena Ustave RS. Glede na prej pojasnjen položaj pravnih sredstev v upravnem sporu, zlasti revizije, pa navedena določba 8. člen ZBPP iz enakih razlogov tudi ni v nasprotju s pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave RS.

13. Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 63. ZUS-1.