Jedro

Vrednost zemljišča je treba v skladu s prvim odstavkom 44. člena ZDen vrednotiti po njegovem stanju v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Stanje ob podržavljenju pomeni dejansko rabo zemljišča ob podržavljenju.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo sedanjih tožnic in AA zoper odločbo Upravne enote A, Izpostava B z dne 9. 1. 2002, ugodila pa je pritožbi Slovenske odškodninske družbe d.d, zoper to odločbo ter jo delno odpravila v 1., 2. in 3. točki izreka, in v tem obsegu zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponoven postopek. Prvostopni organ je s svojo odločbo odločil, da se upravičencema BB in CC za nacionalizirano stavbno zemljišče parc. št. 30/9, stavbišče v izmeri 762 m2 in parc. št. 261/2, travnik v izmeri 73 m2, k.o. C določi odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v skupni višini 55.928,30 DEM, in sicer vsakemu upravičencu v znesku 27.964,15 DEM, ki jih je Slovenska odškodninska družba d.d., dolžna v treh mesecih po pravnomočnosti odločbe izročiti DD kot skrbnici za poseben primer. Zahtevo za denacionalizacijo hiše, ki v času podržavljenja stala na parc. št. 30/9 vl. št. 328 k.o. C, pa je zavrnil. Pritožbo sedanjih tožnic, ki se je nanašala na denacionalizacijo stanovanjske hiše s pomožnimi objekti, je tožena stranka zavrnila, ker je prvostopni organ pravilno ugotovil, da so bili objekti podržavljeni po zakonu o razlastitvi (Uradni list FLRJ, št. 12/57) in na podlagi tega zakona leta 1963 izplačana odškodnina v višini 10.208.266,00 din, ki je po strokovnih ugotovitvah izvedenca predstavljala 61.51 % vrednosti nepremičnin. Zato ni mogoče šteti, da je šlo za neodplačno podržavljenje po drugem odstavku 90. člena zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen), čeprav je šlo za razlastitev po zakonu, ki zapade pod določbo 4. člena ZDen. Kot zmotne je ocenila navedbe, da je treba odškodnino presojati po drugem odstavku 72. člena ZDen in da sta tožnici upravičeni do popolne odškodnine. V tem primeru ni bil izpolnjen za denacionalizacijo predpisan pogoj neodplačnosti. Pritožbi Slovenske odškodninske družbe d.d., ki se je nanašala na odškodnino za zemljišča, pa je ugodila, ker je ocenila, da se je prvostopni organ zmotno oprl na mnenje cenilca, ki je vrednotil tudi površine stavbe, ter na tem temelju tudi preračunal odškodnino, dano ob odvzemu pravice uporabe. Po njenem mnenju bi moral upoštevati površine brez površin stavbe. Po delitvi parc. št. 30/9 zaradi potreb razlastitve, na podlagi naznanilnega lista z dne 2. 2. 1962 je nastala nova parc. št. 614, stavba 292 m2, za katero je tekel postopek razlastitve. Zaradi zmedenega ravnanja tedanjih oblasti je prišlo do odvzema stavbe in odškodnine po zakonu o razlastitvi, hkrati pa je bil izveden odvzem pravice uporabe z več odločbami za celotno površino zemljišč in določena odškodnina za celotno površino. Tožena stranka je nadalje pojasnila, da je podlaga za denacionalizacijo podana v primeru, če je bilo zemljišče ne le podržavljeno, temveč tudi odvzeto iz posesti na podlagi predpisa, ki ga ZDen določa kot podlago za denacionalizacijo. Odvzem pravice uporabe mora biti izveden proti bivšemu lastniku, kateremu je bila odvzeta lastninska pravica, ob izpolnjenih pogojih državljanstva in 3. ter 4. člena ZDen. Meni, da prvostopni organ ne bi mogel zavrniti zahtevek za stavbo, hkrati pa ugoditi zahtevku za denacionalizacijo celotnih parcel, vključno s površino stavbe na parceli ter določiti odškodnino tudi za del površine, ki ga je zajemala predmetna stavba pred porušitvijo. Prvostopnemu organu je naložila, da bo moral zahtevati od izvedenca, da oceni vrednost podržavljenih delov parcel, ki ne predstavljajo stavbe, ter preveriti kolikšen del odškodnine bi zapadel za ta del zemljišč.

Tožeči stranki v tožbi grajata razlago prvostopnega organa in tožene stranke glede 4. člena ZDen. Iz določbe drugega odstavka 16. člena ZDen in iz drugih določb po njunem mnenju izhaja, da ZDen predpisuje popolno odškodnino. V obravnavnem primeru je bilo zemljišče podržavljeno na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju: ZNNZ), objekti pa na podlagi zakona o razlastitvi iz leta 1957. Ni pa zanemariti, da je bila zgradba najprej predmet zaplembe, po odpravi odločbe o zaplembi predmet nacionalizacije, nato pa ugotovitve, da stanovanjska hiša ni nacionalizirana, kljub temu pa je Občinski ljudski odbor B štel, da je stanovanjska stavba nacionalizirana in določil najemnino za stanovanja, BB in CC pa kot nosilca stanovanjske pravice. Iz tega izhaja, da je bila hiša dejansko podržavljena na podlagi zakona o zaplembi in ZNNZ, čeprav se je spreminjal temelj podržavljenja, ter je bil nazadnje uporabljen še zakon o razlastitvi. Glede na prvi odstavek 72. člena ZDen se izplačane odškodnine upoštevajo in poračunavajo pri restituciji, če so presegle 30 % vrednosti podržavljenega premoženja, in je treba plačati razliko odškodnine do 100 % vrednosti podržavljenega premoženja. Tak je tudi obravnavani primer. Zato menita, da je odškodnini, ki jo je prvostopni organ določil za podržavljeno zemljišče, treba prišteti tudi odškodnino, ki predstavlja razliko med plačano odškodnino za stavbo, in odškodnino, ki bi šla za stavbo po predpisih o denacionalizaciji. Ta razlika glede na cenitev znaša 160.297,85 DEM, oziroma je skupna odškodnina 216.226,15 DEM. Tožnici predlagata, da sodišče odpravi odločbo tožene stranke ter odloči, da pripada upravičencema BB in CC za podržavljene nepremičnine, zgradbo z zemljiščem parc. št. 30/9 in 261/2 k.o. C, odškodnino v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v tolarski protivrednosti 216.262,15 DEM, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene trditve in se sklicevala na obrazložitev izpodbijane odločbe.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno presodila, da ni pogojev za denacionalizacijo stavb, ob podržavljenju stoječih na parc. št. 30/9 vl. št. 328 k.o. C. Oba upravna organa sta glede na listine v predloženih upravnih spisih kot temelj podržavljenja navedenih objektov utemeljeno štela zakon o razlastitvi (Uradni list FLRJ, št. 12/57). Ker so bili akti, izdani za objekte v okviru zaplembe in nacionalizacije, odpravljeni, je mogoče kot akt, s katerim je lastninska pravica prenehala, upoštevati le odločbo Okrajnega ljudskega odbora A, oddelka za finance z dne 27. 3. 1962, o popolni razlastitvi objektov na parc. št. 30/9 vl. št. 328 k.o. C, ki je bila tudi izvršena. Drugačnega stališča ni mogoče zavzeti niti, če je bilo za stanovanjsko stavbo neupravičeno naloženo plačilo stanarine, saj to ni moglo vplivati na njen lastninski status, ampak je bilo mogoče obratno to obveznost izpodbijati glede na takratno lastninsko stanje.

Zakon o razlastitvi iz leta 1957 ni naštet v 3. členu ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odločba US in 54-I/2-odločba US), ki daje položaj upravičenca do denacionalizacije osebam, ki so bile lastniki premoženja, podržavljenega po v tem členu naštetih predpisih. Kot je pravilno pojasnila tožena stranka, je vračanje premoženja, razlaščenega po njegovih določbah, treba obravnavati po 4. členu ZDen. Določba 4. člena ZDen ureja denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno na podlagi predpisa, izdanega do uveljavitve ustave SFRJ iz leta 1963, ki ni naveden v 3. členu ZDen, torej tudi zakona o razlastitvi, sprejetega leta 1957 (Uradni list FLRJ, št. 12/57). Vendar je v teh primerih denacionalizacija dopustna le, če je bilo premoženje podržavljeno neodplačno. Za neodplačno podržavljeno premoženje pa se šteje premoženje, za katero je bila ob podržavljenju dana odškodnina, ki ni presegla 30% njegove vrednosti (drugi odstavek 90. člena ZDen). Neodplačnost je torej pogoj za denacionalizacijo. Pogojevanje denacionalizacije z neodplačnostjo, če je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisa, ki ni naštet v 3. členu ZDen, je že presojalo Ustavno sodišče Republike Slovenije (odločba št. U-I-34/98 z dne 2. 4. 1998, Uradni list RS, št. 31/98), in ugotovilo, da ni v nasprotju z ustavnim načelom enakosti. Zmotno je zato sklicevanje tožečih strank na prvi odstavek 72. člena ZDen. Ta namreč določa le merila za vštevanje oziroma nevštevanje odškodnine, če so sicer podane predpostavke za denacionalizacijo. V obravnavanem primeru pa je glede na podlago podržavljenja, zakon o razlastitvi iz leta 1957, treba ugotoviti, ali je sploh podan temelj za denacionalizacijo. Ker je po ugotovitvah izvedenca odškodnina za razlaščene stavbe presegla 30 % njihove vrednosti, čemur tožeči stranki niti ne ugovarjata, je tožena stranka pravilno uporabila 4. člena ZDen, ko je potrdila prvostopno odločbo, da ni podlage za denacionalizacijo stavb, ker niso bile v smislu te določbe razlaščene neodplačno.

Zemljišče, parc. št. 30/9 vl. št. 328 k.o. C in parc. št. 261/2 vl. št. 479 k.o. C, je bilo podržavljeno na podlagi ZNNZ, z uveljavitvijo tega zakona dne 26. 12. 1958. Navedeni zakon je kot podlaga za denacionalizacijo naveden v 9. točki 3. člena ZDen. Glede na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 54-I/02) je upravičenec do denacionalizacije zemljišč, podržavljenih po ZNNZ, njihov prejšnji lastnik, pa tudi osebe, ki jim je bila le odvzeta pravica uporabe na teh zemljiščih, upravičenost do denacionalizacije pa tudi ni odvisna od časa njihovega odvzema iz posesti.

Sodišče nima pomislekov, da je bilo mogoče zemljišče in stavbe različno obravnavati, saj je bil temelj za njihov prehod iz zasebne v državno oziroma družbeno lastnino različen. Razlastitev stavb v letu 1962 ni mogla izrecno zajeti tudi zemljišč, saj so bila ta že leta 1958 nacionalizirana. Zemljiški parceli sta torej lahko predmet denacionalizacije, ki se zaradi nemožnosti vrnitve v naravi izvrši v obliki odškodnine. Sodišče se ne strinja s toženo stranko, da se odškodnino za zemljišče določi tako, da se izračuna "vrednost podržavljenih delov parc. št. 30/9 in 261/2, ki ne predstavljajo stavbe", iz česar niti ni jasno, ali je tožena stranka s tem mislila, da se odšteje le fundus, ali fundus in funkcionalno zemljišče, kar je v pritožbi uveljavljala Slovenska odškodninska družba. Iz listin in dokazov v upravnih spisih namreč ne izhaja, da bi bila vrednost parcel že vključena v vrednosti razlaščenih objektov. V odločbi z dne 7. 7. 1962, s katero je odškodnino za stavbe najprej določila OLO A, Komisija za določitev odškodnine za razlaščene nepremičnine, je bilo izrecno določeno, da bo odškodnino za zemljišča, na katerem so stali objekti, v izmeri 835 m2, odmeril pristojen organ po določilih ZNNZ (VI. točka izreka odločbe). Ta odločba je bila sicer preverjana v sodnem postopku, vendar iz sklepa Občinskega sodišča I v A z dne 25. 7. 1963, ne izhaja, da bi bila določena višja odškodnina, ker bi se upoštevala tudi odškodnina za zemljišče, temveč je bila prisojena višja odškodnina, ker so bile korigirane prejšnje cenitve.

Vrednost zemljišča je treba v skladu s prvim odstavkom 44. člena ZDen vrednotiti po njegovem stanju v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Stanje ob podržavljenju pomeni dejansko rabo zemljišča ob podržavljenju. Iz odločb Oddelka za finance OLO B z dne 3. 6. 1960 in zemljiškoknjižnih vpisov izhaja, da je bila ob nacionalizaciji parc. št. 30/9 v izmeri 762 m2 stavbišče (v zemljiški knjigi stavbni prostor), parc. št. 261/2 v izmeri 73 m2 pa travnik. Glede na to, da so na parc. št. 30/9 stali objekti, je to parcelo šteti za zazidano stavbno zemljišče, pri čemer ni pomembno, da sami objekti niso predmet denacionalizacije (takšno stališče je v zadevi z podobnim dejanskim stanjem potrdilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, sodba opr. št. I Up 405/2001-2 z dne 7. 2. 2002). Po mnenju sodišča pa kot zazidano stavbno zemljišče ni mogoče vrednotiti tudi parc. št. 261/2, ki je bila v zemljiški knjigi vpisana z drugačnim lastninskim stanjem in drugo katastrsko kulturo. V tem primeru ni mogoče uporabiti 12. člena navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92 in 26/00) in po teh merilih ugotavljati obseg funkcionalnega zemljišča, ki bi bil celo večji kot površina obeh parcel skupaj, temveč je šteti, da je bilo s parc. št. 30/9, kakor je bila vpisana v zemljiški knjigi, določeno tudi funkcionalno zemljišče. Ker je prvostopni organ pri določitvi odškodnine upošteval izvedensko mnenje, v katerem sta obe parceli v skupni izmeri 835 m2 vrednoteni kot zazidano stavbno zemljišče (po 13. členu navodila), je zato njegova odločitev napačna, in mora v tej smeri ponovno preveriti vrednost zemljišč. Odločitev tožene stranke o odpravi prvostopne odločbe v obsegu, kolikor se odškodnina določa za zemljišča, je torej pravilna, čeprav ne iz razlogov, ki jih je zanjo dala tožena stranka. Prvostopni organ mora v ponovnem postopku, v katerega je tožena stranka utemeljeno vrnila zadevo, dopolnitvi ugotovitve v skladu z mnenjem sodišča v tej sodbi.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi drugega odstavka 59. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), ker je presodilo, da je izpodbijana odločba po zakonu utemeljena, čeprav deloma iz drugih razlogov, kot jih je v njej navedla tožena stranka. Pravilne razloge je podalo sodišče v tej sodbi.