Jedro

Merila in pogoji iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 za ugotavljanje pripadajočega zemljišča k stavbam, ki so bila zgrajena pred 1. 1. 2003, so navedeni primeroma. Za ugotovitev obsega zemljišča, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe (prvi odstavek 42. člena ZVEtL-1) jih je potrebno upoštevati celovito. Podanost posameznega avtomatsko še ne pomeni pripadajočega zemljišča. Za redno rabo stavbe morajo biti potrebni in pomembni, da izpodbijejo zakonsko domnevo iz drugega odstavka 43. člena ZVEtL-1 o pripadajočem zemljišču v obsegu, določenem z upravno odločbo o funkcionalnem zemljišču ali gradbeni parceli. Pritožbene navedbe te domneve, ki jo je uporabilo tudi sodišče prve stopnje, ne morejo uspešno izpodbiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Predlagateljica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog etažne lastnice M.B., ki je predlagala, da se kot pripadajoče zemljišče k večstanovanjski stavbi z naslovom x ulica 37 in 39, M., št. stavbe 1489, stoječi na parc. št. 1519 k.o. A., določi tudi parc. št. 1522 k.o. A.. Hkrati je zemljiški knjigi odredilo izbris zaznambe postopka določanja pripadajočega zemljišča. Odločitev je oprlo na gradbeno in uporabno dovoljenje iz leta 1936 in 1937, po katerih sta bili za navedeno zgradbo namenjeni stavbna parcela *2 in zemljiška parcela št. 42/2 k.o. B., kar ustreza današnji parc. št. 1519 A. Slednja je s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru N 28/2010 z dne 1. 8. 2014 že določena kot splošni skupni del stavbe.

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje se je pritožila predlagateljica, iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb nepravdnega postopka. Navaja, da v gradbenem in uporabnem dovoljenju ni bilo navedeno funkcionalno - pripadajoče zemljišče, zaradi česar je ta upravna akta treba obravnavati skupaj s projektno dokumentacijo zunanje ureditve. Po načrtu projektanta se ob jugovzhodni strani stavbe nahaja portal s kovinskimi vrati, ki so vodila na južno stran sedanje parc. št. 1519, od tam pa se je vstopalo na sedanjo parc. št. 1522. Parceli sta bili že tedaj po višini ločeni z zidom, vendar so severni del parc. št. 1522 koristili stanovalci x 37 in 39. Brez upoštevanja projektne dokumentacije je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Lastnika celotnega kompleksa zemljišč sta bila zakonca R. in M.S., ki nista potrebovala dovoljenja, da bi svoji stavbi dodelila v uporabo ustrezen del zemljišča. Predlagateljici se zdi nelogično, da bi največji stavbi v tem kompleksu, hiši v x ulici 37 in 39, pripadal najmanjši del pripadajočega zemljišča, kar ni bila volja graditeljev, niti dejanska uporaba do danes. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanske uporabe parcele, ni zaslišalo nobenih prič in sploh ni izvedlo naroka, s čemer je predlagateljici odvzelo možnost dokazovanja ter je kršilo načelo kontradiktornosti. Storjena je bila kršitev iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v zvezi s 7. členom ZPP ter kršitev iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlagateljica je predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v reševanje sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je v skladu z določbami prvega odstavka 366. člena ZPP, v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov iz obravnavane pritožbe, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Uveljavljane procesne kršitve niso podane. Po določbi prvega odstavka 7. člena ZNP sodišče opravi narok, če je to predpisano z zakonom, ali če oceni, da je to za postopek potrebno. Sodišče prve stopnje je glede postopka moralo upoštevati takrat veljavni Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju ZVEtL-a), ki je za določanje pripadajočega zemljišča predvideval nepravdni postopek (drugi odstavek 26. člena) in opravo naroka, kadar je to po mnenju sodišča smotrno (prvi odstavek 18. člena). Prvo sodišče je izpodbijano odločitev sprejelo na podlagi listinskih dokazov, ki so bili vročeni obema stranema, ki sta se o njih in o navedbah nasprotne strani lahko izrekli ter razpravljali o rezultatih celotnega postopka (prvi odstavek 4. člena ZNP). Nikakor ne drži pritožbeni očitek o nekontradiktornem postopku in o odvzeti možnosti dokazovanja. Zaradi odločanja na podlagi listinskih dokazov narok ni bil potreben. Predlagateljica ni imenovala nobene priče, na katere se tudi v pritožbi nedoločeno sklicuje. Glede na naravo obravnavanega nepravdnega postopka ni bilo razlogov za uporabo preiskovalnega načela iz 6. člena ZNP ali iz drugega odstavka 7. člena ZPP.

6. Stavba v x ulici 37 in 39 v M. je bila nesporno zgrajena v letih 1936 - 37, do uveljavitve ZVEtL-a pa za njeno uporabo ni bila izdana upravna odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča. Sodišče prve stopnje je uporabilo gradbeno dovoljenje in uporabno dovoljenje, z grafičnim prikazom stavbne parcele *2 in zemljiške parc. št. 42/2, ki sta bili namenjeni za to stavbo (današnja parc. št. 1519 k.o. A.. Pripadajoče zemljišče je v skladu s šestim odstavkom 30. člena in četrtim odstavkom 7. člena ZVEtL-a pravilno določilo na podlagi upravnih dovoljenj, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena (v vsebinsko enaki zadevi je tako odločilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom II Ips 86/2014).

7. Po izdaji izpodbijanega sklepa, s katerim se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, je začel veljati Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (v nadaljevanju ZVEtL-1), ki v prehodni določbi iz tretjega odstavka 57. člena za nadaljnje postopke določa uporabo tega zakona, razen 4., 6., 9., 10. člena in drugega odstavka 57. člena. Po določbi 41. člena ZVEtL-1 se postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča lahko začne, če je bila stavba, h kateri se ugotavlja pripadajoče zemljišče, zgrajena pred 1. januarjem 2003, in če lastnik stavbe v zemljiški knjigi še nima vpisane lastninske pravice na njenem pripadajočem zemljišču. Nepravdni postopek, v katerem je sodišče prve stopnje odločalo o predlogu, da je pripadajoče zemljišče k stavbi v M., x ulica 37 in 39 tudi parc. št. 1522 A., je nadaljevanje nepravdnega postopka N 28/2010, v katerem je sodišče prve stopnje izdalo sklep o vzpostavitvi etažne lastnine in o pripadajočem zemljišču parc. št. 1519 k.o. A.. Parc. št. 1522 je bila za pripadajoče zemljišče predlagana že v postopku za vzpostavitev etažne lastnine, zato (delna) odločba o pripadajočem zemljišču ni ovira za nadaljevanje postopka.

8. Pripadajoče zemljišče je po določbi prvega odstavka 42. člena ZVEtL-1 tisto, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali predpisi, ki so urejali pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi. Za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča zakon v drugem odstavku 43. člena šteje tisto zemljišče, ki je bilo z upravno odločbo določeno kot funkcionalno zemljišče ali gradbena parcela stavbe, če se z uporabo meril iz prvega odstavka istega člena ne dokaže drugače. 9. Po določbi 1. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 se za dokazovanje nasprotnega od predvidevanega v drugem odstavku 43. člena, upošteva zlasti zemljišče, ki je bilo kot neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali opredeljeno v posamičnih pravnih aktih, na podlagi katerih je potekal pravni promet s stavbo ali njenimi deli, skupaj s spremljajočo dokumentacijo, kot na primer projektne rešitve, investicijska dokumentacija, obračuni pogodbene cene, zapisniki o ugotovitvi vrednosti stanovanj in podobno. Ta merila v obravnavani zadevi ne dokazujejo nasprotnega od predpostavljenega, oziroma ne podpirajo predloga predlagateljice, saj je bila v gradbenem in uporabnem dovoljenju določena samo parc. št. 1519, ki je upoštevana tudi v kupnih pogodbah, s katerimi so sedanji etažni lastniki oziroma njihovi pravni predniki stanovanja v x ulici 37 in 39 odkupili po privatizacijskih določbah Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) iz leta 1991. Sodišče prve stopnje je pri urejanju etažne lastnine obravnavalo pogodbe o prodajah stanovanj v stavbi na parc. št. 1519. Takratni SZ je v tretjem odstavku 12. člena že določal, da so skupni prostori, deli, objekti in naprave ter funkcionalno zemljišče v solastnini vseh etažnih lastnikov, pri čemer je kot funkcionalno zemljišče stavbe v prvem odstavku 9. člena določal tisto, ki je neposredno namenjeno njeni rabi in brez katerega ne more funkcionirati. Takšni kriteriji ne govorijo za to, da funkcionalno zemljišče stavbe z 12 stanovanji (sklep Okrajnega sodišča v Mariboru N 28/2010) poleg parc. št. 1519 v velikosti 644 m2 (zemljišče pod stavbo 390 m2) predstavlja tudi ločena sosednja parc. št. 1522 velikosti 603 m2. 10. Po 2. točki prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 sodišče pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča upošteva tudi, katero zemljišče je v razmerju do stavbe predstavljalo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atriji in podobno, po 3. točki prvega odstavka 43. člena pa tudi preteklo rabo zemljišča. Od tega je predlagateljica zatrjevala na parc. št. 1522 vrt oziroma zelenico in prostor za igro otrok, kar da hasnujejo etažni lastniki x 37, 39. Sodišče prve stopnje ji je odgovorilo, da se smiselno na priposestvovanje ne more sklicevati. Uporabila je tudi fotografije, ki prikazujejo parc. št. 1922, ki je s približno 1 m visokim zidom ločena od parc. št. 1519, poraščena z drevesi, grmovjem, praprotjo in brez urejenih poti ali igral. Predlagateljica je priznavala, da je parcela zaraščena, kar naj ne bi bila posledica opustitve etažnih lastnikov, česar pa ni obrazložila. Nasprotna udeleženka naj ne bi za parcelo skrbela in na njej izvrševala posesti. Vendar skrb lastnika za svojo last ni argument pri določanju pripadajočega zemljišča. S fotografijami predlagateljica ni izkazala niti skrbi ali uporabe etažnih lastnikov oziroma stanovalcev.

11. Pritožbene navedbe o projektni dokumentaciji niso prepričljive. Portal s kovinskimi vrati, na katerega se sklicuje pritožba, je po načrtu vodil ob stavbi na sedanjo parc. št. 1519, zato ni dokaz, da je po gradbenem dovoljenju funkcionalno zemljišče predstavljala tudi sedanja sosednja parc. št. 1522. Prav tako ne dejstvo, da sta bili obe parceli že leta 1920 po višini ločeni fizično z zidom, ki še danes obstaja. Parc. št. 1519 in stavba za dostop z ulice nista potrebovali parc. št. 1522. Za funkcioniranje stavbe ni pomembno ali so prvotni lastniki uporabljali sosednjo parcelo kot vrt. 12. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da tedanje lastniško stanje ni pomembno za današnje odločanje o pripadajočem zemljišču. V kolikor bi bil lastnik parc. št. 1522 nekdo drug od lastnika parc. št. 1519, bi se očitno tudi pritožnica strinjala, da parc. št. 1522 ne predstavlja funkcionalnega zemljišča stavbe na parc. št. 1519. Predlagateljica je neutemeljeno poudarjala, da sta bila R.S. in M.S. lastnika parc. št. 1519, R.S. pa tudi lastnik parc. št. 1521 in 1522, kar neutemeljeno ponavlja v pritožbi, ko navaja, da kot lastnika in graditelja nista potrebovala dovoljenja, da bi stavbi v x ulici 37 in 39 dodelila v uporabo ustrezen del svojega zemljišča. Tudi, če bi bilo njuno mnenje upoštevno, lastninsko stanje na parc. št. 1519 in št. 1522 vendarle ni bilo enako. Prav tako ni pomembno, da sta bila zakonca S. (so) lastnika celotnega kompleksa zemljišč in da stavbi v x ulici 37 in 39 pripada manjši del. Ne gre namreč za zapuščinski postopek ali denacionalizacijski postopek po navedenih bivših lastnikih. Parc. št. 1522 (še) niti delno ni pripadajoče zemljišče h kateri drugi stavbi, njen lastnik pa je nasprotna udeleženka, ki lahko z njo gospodari.

13. Glede na predlagane dokaze sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni moglo ugotavljati še z zaslišanji, saj priče niso bile predlagane. Zaslišanje stanovalcev x 37 in 39, ki jih prav tako ni imenovala, je predlagateljica predlagala v dokaz trditvam, da se nasprotna udeleženka za sporno parcelo nikoli ni brigala, kar pa, kot že povedano, ni pomembno. S presojo vseh listinskih dokazov, obravnavanje katerih je bilo strankam pred sodiščem prve stopnje omogočeno, je pritožbeno sodišče ob smiselni uporabi 3. alineje 358. člena ZPP lahko preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje tudi z upoštevanjem novih materialnopravnih določb ZVEtL-1. 14. 4. točka prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 za ugotavljanje pripadajočega zemljišča določa še merila in pogoje iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe pa do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču. Predlagateljica svojega predloga s tem ni utemeljevala.

15. Merila in pogoji iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 za ugotavljanje pripadajočega zemljišča k stavbam, ki so bila zgrajena pred 1. 1. 2003, so navedeni primeroma. Za ugotovitev obsega zemljišča, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe (prvi odstavek 42. člena ZVEtL-1) jih je potrebno upoštevati celovito. Podanost posameznega avtomatsko še ne pomeni pripadajočega zemljišča. Za redno rabo stavbe morajo biti potrebni in pomembni, da izpodbijejo zakonsko domnevo iz drugega odstavka 43. člena ZVEtL-1 o pripadajočem zemljišču v obsegu, določenem z upravno odločbo o funkcionalnem zemljišču ali gradbeni parceli. Pritožbene navedbe te domneve, ki jo je uporabilo tudi sodišče prve stopnje, ne morejo uspešno izpodbiti.

16. V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je po 2. točki 365. člena ZPP, v zvezi s 37. členom ZNP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

17. Predlagateljica, ki s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.