Jedro

Tožnik ni dokazal, da obstaja vzročna zveza med zdrsom s stopnic gradbenega stroja in nastalo škodo, zato odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Okrožno sodišče v Ljubljani je v izpodbijani tožbi zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini 32.550,00 EUR in povrnitev pravdnih stroškov. Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti nastale pravdne stroške v višini 112,85 EUR.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil tožnik ter pritožbenemu sodišču predlagal, da sodbo spremeni in zahtevku po temelju ugodi, podredno pa, da prvostopenjsko sodno odločbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Navedel je, da splošnih pogojev za zavarovanje tožene stranke ni možno razumeti na način, kot ga opiše prvostopenjsko sodišče. V kolikor bi namreč obveljala razlaga, da delodajalec drugače kot zavestno sploh ne more ravnati, potem je vsakršna oblika zavarovanja povsem nesmiselna. Vedno delodajalec ravna zavestno, nobena delovna nesreča se ne zgodi v posledici nezavestnega ravnanja zavarovanca. Če bi delodajalec ravnal z naklepom, bi to pomenilo, da bi moral že pri odreditvi nadurnega dela imeti v zavesti, da se bo tožnik zaradi tega poškodoval. Splošni pogoji so v tem delu nejasni in jih ni mogoče razlagati v škodo šibkejše stranke, to je tožene stranke. Splošni pogoji so materialno pravo in bi jih sodišče moralo tudi ustrezno uporabiti, naklep zavarovanca pa tudi ustrezno obrazložiti. Sodba je v tem delu pomanjkljivo obrazložena in se zaključka sodišča niti ne da preizkusiti. Tožnik je v zvezi z navedbami tožene stranke tudi podal pravočasen ugovor.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odstavka 344. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki odgovora na pritožbo ni podala.

Pritožba ni utemeljena, saj je po presoji pritožbenega sodišča odločitev pravilna, vendar iz drugih razlogov kot jih je navedlo sodišče prve stopnje.

Sodišče druge stopnje se strinja s pritožbenimi očitki, da predstavljajo Splošni pogoji tožene stranke materialno pravo. Zato so pravne in ne dejanske narave trditve tožene stranke, da zavarovalnica po 1. odstavku 3. člena Splošnih pogojev ne jamči in ne povrne škode, če zavarovanec nesrečo povzroči z naklepom, pri čemer se za naklep šteje tudi zavestno ravnanje proti veljavnim predpisom. Za pravne trditve ne velja prekluzija, ki se po 6. odstavku 286. člena ZPP nanaša na navajanje dejstev v pravdi. Prav tako se nezanikane pravne trditve ne štejejo za priznane v smislu 214. člena ZPP. Zato je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik na toženkine navedbe o izključitvi zavarovalnega kritja podal prepozen ugovor.

Sodišče mora določbe Splošnih pogojev, ki predstavljajo del zavarovalne pogodbe, uporabiti in razlagati po uradni dolžnosti. Ker so splošni pogoji zavarovanja postavljeni s strani zavarovalnice – toženke, jih je potrebno razlagati v korist zavarovanca – tožnikovega delodajalca, ter ob upoštevanju skupnega namena pogodbenih strank. Iz zavarovalne pogodbe, sklenjene med toženo stranko in tožnikovim delodajalcem po polici št. AAA, je razvidno, da je predmet pogodbe zavarovanje splošne civilnopravne odškodninske odgovornosti delodajalca. Med predpostavkami splošne odškodninske odgovornosti po 131. členu OZ je tudi protipravnost, ki se vedno odraža v kršenju veljavnih predpisov. Krivdna odškodninska odgovornost delodajalca torej drugače kot s kršenjem veljavnih predpisov sploh ne more biti podana. Poleg tega se pri dokazanih ostalih predpostavkah odškodninske odgovornosti krivda delodajalca vedno domneva, s tem pa se domneva tudi določena stopnja zavestnosti delodajalca pri kršenju predpisov. Tožena stranka tako v primeru nekritične razlage obravnavanih Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti nikoli ne bi jamčila za krivdno odškodninsko odgovornost delodajalca, kar bi bilo v nasprotju z namenom zavarovalne pogodbe. Zato je treba izključitve odškodninske odgovornosti po Splošnih pogojih zavarovanja ozko razlagati, pri čemer vsakršno zavestno ravnanje delodajalca proti veljavnim predpisom ne zadostuje. Za izključitev odgovornosti tožene stranke bi moral delodajalec naklepno kršiti predpise ter hoteti oz. vsaj privoliti v nastanek škode. Trditveno in dokazno breme v zvezi z izključitvenimi razlogi nosi tožena stranka, pri čemer ne zadostuje pavšalno navajanje, da delodajalec ni mogel ravnati drugače kot zavestno. Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da iz izvedenega dokaznega postopka ni razvidno, da bi delodajalec pri prerazporeditvi delovnega časa tožnika ravnal z naklepom, ki bi bil zadosten razlog za izključitev odgovornosti tožene stranke.

Vendar je sodišče prve stopnje tudi pri ugotavljanju drugih predpostavk odškodninske odgovornosti napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje se ne more strinjati s tem, da gre pri trditvah tožnika, da ni dal soglasja k prerazporeditvi delovnega časa, za negativna dejstva, ki jih ni mogoče dokazovati. Tožnik bi lahko najmanj v svoji izpovedbi pred sodiščem potrdil, da takega soglasja ni dal, oz. bi lahko v zvezi s tem predlagal zaslišanje prič. Trditveno in dokazno breme glede neobstoja soglasja je tako ostalo na tožniku. Vendar niti tožnik, niti kakšna od predlaganih prič ni izpovedala, da tožnik ni dal soglasja oz. da delodajalec takšnega soglasja ni zahteval. Priča D.T. je celo izpovedala, da se je pri delodajalcu moral starejši delavec strinjati, da lahko opravlja nadurno delo, privilegijev pa starejšim delavcem niso dajali. Iz dokaznega postopka ni razvidno, da bi delodajalec v tožnikovem primeru ravnal kako drugače. Tožnik tako ni zadostil dokaznemu bremenu glede neobstoja soglasja k prerazporeditvi delovnega časa.

Sodišče druge stopnje ne sprejema tudi ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z obstojem vzročne zveze med protipravnim ravnanjem delodajalca in nastankom škode. Sodišče prve stopnje je popolnoma spregledalo, da je tožnik na zaslišanju kot vzrok za nesrečo navedel blato na stopnici za sestopanje iz bagra. Izpovedal je tudi, da bi stopnica za sestopanje lahko bila bolj nazobčana, na kar so delavci delodajalca tudi opozorili. V tožbi in pripravljalnih vlogah pa tožnik blatne in nenazobčane stopnice kot vzroka za nastanek poškodbe sploh ni navajal. Ker tako še sam tožnik ni povedal, da bi bil vzrok nesreče delodajalčevo nespoštovanje predpisov o varstvu starejših delavcev, obstoj vzročne zveze med kršitvami Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) in nastankom nesreče ni dokazan.

Nepravilne so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da imajo določbe ZDR o varstvu starejših delavcev naravo varnostnih predpisov. Namen teh določb ni zmanjševati verjetnost nastanka delovnih poškodb, temveč varovanje socialnega položaja starejših delavcev (glej Komentar ZDR k 201. členu). To izhaja tudi iz pričanja S.O. vodje službe za varstvo pri delu pri tožnikovem delodajalcu. O. je izpovedal, da služba za varstvo pri delu ni nadzorovala, ali so starejši delavci delali v skladu z zakonodajo, temveč le, ali so se izvajali predpisi o varstvu pri delu. Samo na podlagi okoliščine, da je določena oseba ravnala v nasprotju z nekim prisilnim predpisom, ki nima značilnosti varnostnega predpisa, pa ne moremo sklepati, da je ravnanje te osebe v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Zato se je treba vprašati, ali bi do škodnega dogodka (nesreče) prišlo tudi, če očitanega dejanja (nespoštovanja predpisov o varstvu starejših delavcev) ne bi bilo. Glede na izpoved tožnika o tem, da je bil vzrok za škodni dogodek blatna nenazobčana stopnica, pa je popolnoma jasno, da o obstoju vzročne zveze med nesrečo tožnika in nespoštovanjem predpisov o varstvu starejših delavcev ni mogoče govoriti.

Glede na navedene razloge sledi zaključek, da v obravnavanem škodnem dogodku ni dokazana niti protipravnost ravnanja zavarovanca tožene stranke, niti obstoj vzročne zveze med zatrjevanim ravnanjem in nastalo škodo. Ker morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti po 1. odstavku 131. člena OZ izkazane vse štiri predpostavke, odsotnost dveh predstavlja podlago za presojo, da krivdna odškodninska odgovornost ni podana. Odločitev prvostopnega sodišča o zavrnitvi zahtevka je zato pravilna.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje na podlagi 358. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve pritožnika za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Te stroške nosi pritožnik sam, saj s pritožbo ni uspel (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP).