Jedro

Tožnik je obstoj toženkine odškodninske odgovornosti utemeljeval s trditvami o nedopustnem ravnanju sodišča, ki je zavrglo predlog za obnovo postopka zaradi zamude roka oziroma zaradi pomanjkanja postulacijske sposobnosti. Ker pristojno delovno sodišče iz razlogov na strani tožnika ni presojalo, ali je podan uveljavljeni obnovitveni razlog (tj. kaznivo dejanje izvedenke in sodnice), morebitne pomanjkljivosti v ravnanju tožilstva niso mogle vplivati na pravilnost sodne odločitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dopustilo spremembo tožbe, zavrnilo zahtevek, po katerem je toženka dolžna tožniku plačati 43.163,17 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in tožniku naložilo povrnitev toženkinih stroškov postopka.

2. Tožnik v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz tožbe z dne 17. 4. 2015 in spremembe tožbe z dne 20. 6. 2016 izhaja, da se vse vrti okrog tožilskega spisa Okrožnega državnega tožilstva v Kopru Ktr 793/08. Ključni dogodek se je zgodil 3. 10. 2016 na glavni obravnavi na Okrožnem sodišču v Ljubljani, ko je sodnica ponaredila stvarno vsebino dopisa državnega tožilstva Ktr 3061/2016 z dne 29. 8. 2016. Vsebina dopisa je drugačna od te, ki je zapisana v zapisniku. Sodnica je zahtevala predložitev tožilskega spisa Ktr 793/08, nato pa si je na podlagi dopisa z dne 31. 8. 2016 premislila. Navedeno ravnanje predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Tožilski spis je ključna listina, na podlagi katerega bi lahko predlagal nova dejstva. Napačen je zato zaključek sodbe, da gre za informativni dokaz.

3. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V izpodbijani sodbi je celovito, jasno in argumentirano odgovorjeno na vse tožnikove navedbe, ki bi mogle biti povezane z zatrjevanim nedopustnim ravnanjem sodišča in tožilstva v zvezi z odločanjem o predlogu za obnovo postopka. Niti k ugotovitvam sodbe niti k njenim pravnim stališčem ni treba ničesar pomembnega dodati. Tožnik je obstoj toženkine odškodninske odgovornosti utemeljeval s trditvami o nedopustnem ravnanjem sodišča, ki je zavrglo predlog za obnovo postopka zaradi zamude roka oziroma zaradi pomanjkanja postulacijske sposobnosti. Ker pristojno delovno sodišče iz razlogov na strani tožnika ni presojalo, ali je podan uveljavljeni obnovitveni razlog (tj. kaznivo dejanje izvedenke in sodnice), morebitne pomanjkljivosti v ravnanju tožilstva niso mogle vplivati na pravilnost sodne odločitve. Nepomembne so zato tudi pritožbene navedbe o domnevnih napakah, ki naj bi jih bilo storilo sodišče prve stopnje pri pridobivanju dokazov v obravnavani zadevi.

6. Pritožbene trditve o kršitvah v zvezi s pridobivanjem tožilskega spisa niso pomembne niti za odločitev o zavrnitvi dela zahtevka, ki ga je tožnik zvišal med postopkom pred sodiščem prve stopnje in ga utemeljeval s trditvami o protipravnosti ravnanja državnega tožilstva. Pravilno je namreč stališče izpodbijane sodbe, da tožnik ni opredelil okoliščin, ki bi utemeljevale vzročno zvezo med zatrjevanim nedopustnim ravnanjem in uveljavljeno škodo.

7. Ker niti uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).