Jedro

Čeprav je v abstraktnem delu opisa kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena Kz-1 uvodoma res navedeno, da je obdolženec dejanje storil proti uradni osebi, ko je ta opravljala naloge javne varnosti (in ne naloge policije), je iz nadaljevanja konkretnega dela opisa povsem jasno razvidno, da je uporaba pojma javne varnosti podrobneje konkretizirana z izrecno navedbo določbe 2. alineje prvega odstavka 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol), ki opredeljuje izključno naloge policije, ter opisom, da je obdolženec kaznivo dejanje izvršil proti policistu, ki je na terasi lokala interveniral zaradi pretepa, v katerem je obdolženec poškodoval mladoletnega A. A.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega B. B. se zavrne kot neutemeljena in pod točkami I/1, III, V, VI in VII izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi B. B. je dolžan plačati sodno takso v znesku 300,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je z izpodbijano sodbo pod točko I/1 izreka obdolženega B. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto in tri mesece zapora in preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, in sicer sodno takso v višini 192,00 EUR. Odločilo je še, da je obdolženec po prvem odstavku 97. člena ZKP dolžan plačati nagrado in potrebne izdatke svojega zagovornika ter po prvem odstavku 94. člena ZKP stroške vročitve v višini 175,80 EUR (točke III, V, VI in VII izreka). Pod točko II/2 izreka sodbe je obdolženo C. C. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1. Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen pet mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta ter odločilo o stroških tega dela postopka (točka IV izreka). Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanca Č. Č. s premoženjskopravnim zahtevkom zoper oba obdolženca napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo, v delu, ki se nanaša na obdolženca, se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe in stroške kazenskega postopka naloži v breme proračuna, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik uveljavlja z očitkom sodišču prve stopnje, da je v obrazložitvi izpodbijane sodbe izostala dokazna ocena izpovedb oškodovanca ter prič D. D. in E. E. v zvezi z (ne)obstojem groženj. Vendar nima prav. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo konkretne in obširne razloge o tem, zakaj je izpovedbam navedenih policistov o izrečenih grožnjah verjelo in jih ocenilo kot verodostojne. Iz izpodbijane sodbe, katero je treba brati in razumeti kot celoto, je razvidno, da je sodišče prve stopnje izpovedbe oškodovanca in obeh prič na več mestih vsebinsko pretehtalo, medsebojno analiziralo ter presodilo v luči vseh ključnih vidikov obdolženčevega zagovora in drugih izvedenih dokazov, ob tem pa podalo jasno utemeljitev svojih dejanskih in pravnih ugotovitev. Svoje končne zaključke je strnilo predvsem v točkah 44-45 obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je z jasnimi razlogi navedlo, kako presoja dokazno vrednost v pritožbi izpostavljenih izpovedb v zvezi z izrečenimi grožnjami, zato očitana kršitev ni podana.

5. Enako velja za nadaljnji očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, da izpodbijana sodba nima nobenih razlogov o obdolžencu očitanih grožnjah oškodovancu – da naj ga spusti, da bo „najebal“. Tudi v tem delu pritožbenih trditev se z zagovornikom ni mogoče strinjati, saj se je do tega odločilnega dejstva sodišče prve stopnje izrecno opredelilo v točki 44 obrazložitve izpodbijane sodbe.

6. Istovrstno kršitev zagovornik uveljavlja še z netočnimi navedbami, da je izpodbijana sodba popolnoma neargumentirana v delu, ki se nanaša na ugotavljanje subjektivnega elementa očitanega dejanja, to je direktnega naklepa. Sodišče prve stopnje je v točki 47 obrazložitve izpodbijane sodbe jasno navedlo razloge o subjektivnem odnosu obdolženca do kaznivega dejanja ter ugotovilo tako zavestno kot voljno sestavino njegovega direktnega naklepa. Na subjektivni odnos obdolženca je pravilno sklepalo na podlagi celotne presoje njegovega ravnanja, pri čemer je to presojo napravilo na temelju ocene njegovega zagovora, presoje izpovedb prič, videoposnetka in dokumentacije v spisu. S tem je ugotovilo odločilno dejstvo, da je obdolženec ravnal z direktnim naklepom, zato zagovornikova trditev, da izpodbijana sodba o tem nima razlogov, ni utemeljena.

7. Preostalih pritožbenih navedb, da so razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi povečini nejasni in v nasprotju z vsebino dokazov (predvsem videoposnetkom), s čimer prav tako zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zagovornik konkretizirano ne obrazloži, zato jih višje sodišče ni moglo preizkusiti.

8. Zaradi zavrnitve dokaznih predlogov obrambe po zaslišanju prič F. F. in G. G., zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve obdolženčeve pravice do obrambe in izvajanja dokazov v njegovo korist po 3. alineji 29. člena Ustave Republike Slovenije ter zaradi kršitve 16. člena ZKP. Po oceni zagovornika bi navedeni priči, ki sta bili neposredno prisotni ob dogajanju na parkirišču, lahko potrdili zagovor obdolženca, da oškodovancu ni grozil z ubojem. Gre namreč za ključna pravno relevantna dokaza obrambe, ki bi morala biti izvedena iz razloga, ker so bile izpovedbe policistov v tem delu nasprotujoče zagovoru obdolženca in izpovedbam prič, ter iz razloga, ker groženj na videoposnetku ni bilo slišati.

9. Povzete pritožbene navedbe glede zavrnjenih dokazih predlogov temeljijo na zagovoru obdolženca, da oškodovancu ni izrekel očitanih groženj. Vendar je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitev dokaznega postopka takšen zagovor obdolženca v celoti ovrglo, te ugotovitve pa končno prepričljivo utemeljilo v točkah 41-46 obrazložitve izpodbijane sodbe. V povezavi s temi izčrpnimi razlogi je utemeljitev zavrnitve dokaznih predlogov v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe povsem pravilna. O vseh izrečenih grožnjah je prepričljivo izpovedal oškodovani policist, kakor tudi kot priči zaslišana policista D. D. in E. E. Čeprav se ostale priče niso spomnile konkretno izrečenih groženj, so v posameznih segmentih bodisi potrdile izpovedbe zaslišanih policistov in ovrgle zagovor obdolženca, bodisi o dogajanju niso (več) vedele izpovedati ali pa je sodišče prve stopnje njihovo izpovedbo tehtno ocenilo kot neverodostojno, kot bo to še pojasnjeno. O obdolženčevih grožnjah je pričal tudi videoposnetek, iz katerega sicer ni bilo slišati besed obdolženca, da bo oškodovanca ubil, je pa bilo slišati druge obdolženčeve žaljivke in očitane grožnje. Prav tako je obdolženec v preiskavi sam povedal, da se spomni, da je „šrajal“, da ga bo ubil (točka 7 obrazložitve izpodbijane sodbe). Nenazadnje pa ne gre prezreti, da je bil oškodovancu del groženj izrečen med prevozom v prostore za pridržanje, ko predlagani priči niti nista bili prisotni. Tako višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bila nadaljnja izvedba dokazov z zaslišanjem obeh predlaganih prič nepotrebna. Pri svoji presoji je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo ustaljena merila odločanja o dokaznih predlogih, v skladu s katerimi sme sodišče zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano, ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.1 Zato zagovornik ne more uspeti s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, ki z okoliščinami obravnavane zadeve ni primerljiva, in netočnimi trditvami, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vodila do oprostilne sodbe. Zatrjevana kršitev torej ni podana.

10. Zagovornik uveljavlja še kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP z očitkom, da opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1. Navaja, da se obdolžencu presplošno in nekonkretizirano očita, da naj bi storil kaznivo dejanje proti uradni osebi, ko je ta opravljala naloge javne varnosti. Tako očitano dejanje pa ne more biti kaznivo, saj je zakonodajalec v navedeni določbi natančno določil, da gre za kaznivo dejanje le, če je storjeno proti uradni osebi, ko ta opravlja naloge policije ali državne varnosti. Javna varnost je namreč precej širši pojem od nalog policije in državne varnosti, saj ima širši ustavnopravni pomen in ni omejena le na policijsko varnostno dejavnost, temveč zadeva tudi druga področja varnosti, za katera so pristojni različni organi in službe.

11. Zagovornik nima prav. Dejanje, opisano v točki I/1 izreka izpodbijane sodbe, ima vse zakonske znake kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1 (vključno z zakonskim znakom opravljanja nalog policije), zato o očitani kršitvi ni mogoče govoriti. Čeprav je v abstraktnem delu opisa kaznivega dejanja uvodoma res navedeno, da je obdolženec dejanje storil proti uradni osebi, ko je ta opravljala naloge javne varnosti (in ne naloge policije), je iz nadaljevanja konkretnega dela opisa povsem jasno razvidno, da je uporaba pojma javne varnosti podrobneje konkretizirana z izrecno navedbo določbe 2. alineje prvega odstavka 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol), ki opredeljuje izključno naloge policije, ter opisom, da je obdolženec kaznivo dejanje izvršil proti policistu, ki je na terasi lokala interveniral zaradi pretepa, v katerem je obdolženec poškodoval mladoletnega A. A. (torej je oškodovanec ravnal na podlagi 3. alineje 6. člena ZNPPol). V posledici obdolženčevega ravnanja, pa je opisano tudi policistovo nadaljnjo postopanje v okviru nalog policije, ko je obdolženca seznanil s prekrškom zaradi nedostojnega vedenja, in nato zoper njega odredil pridržanje do iztreznitve po drugem odstavku 109. člena Zakona o prekrških, ga opozoril na uporabo prisilnih sredstev, če ne bo ubogal zakonitih ukazov, ter končno še vklepanje obdolženca in prevoz v prostore za pridržanje. Nenazadnje pa dejstvo, da je oškodovani policist opravljal naloge policije, izhaja iz opisane vsebine obdolženčevih žaljivk glede njegove uniforme (prvi odstavek 21. člena ZNPPol). Višje sodišče tako pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v točkah 39 in 40 obrazložitve izpodbijane sodbe, da je pojem javne varnosti v obravnavanem opisu kaznivega dejanja, ki ga je treba brati kot celoto, ustrezno zožen na policijske naloge. Zato zagovornik ne more uspeti s polemiziranjem o pomenu nalog javne varnosti, državne varnosti in policije ter zmotnim prepričanjem, da bi opisano dejanje lahko storile tudi druge osebe, ki opravljajo naloge javne varnosti.

12. Neutemeljena je tudi pritožbena graja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Bistvo pritožbenih navedb je v ponavljanju obdolženčevega zagovora, da oškodovancu ni grozil z ubojem in se pri vklepanju ni upiral. Takšen zagovor obdolženca pa je utemeljeno zavrnilo sodišče prve stopnje, ki je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo tehtne in prepričljive razloge o tem, zakaj zagovoru obdolženca v tej smeri ni mogoče verjeti (zlasti točke 41-46). Njegov zagovor je namreč sodišče prve stopnje utemeljeno ovrglo na podlagi izpovedbe oškodovanega policista Č. Č., ki je prepričljivo izpovedal o vseh izrečenih grožnjah, med drugim o večkrat izrečenih besedah „Č. Č., ubil te bom“, kakor tudi o obdolženčevem upiranju tekom postopka vklepanja. Táko izpovedbo oškodovanca sta v odločilnih delih potrdila kot priči zaslišana policista D. D. in E. E., ki sta izpovedala o obdolženčevem ravnanju pred lokalom in nato še med prevozom v prostore za pridržanje, zaradi njihove skladnosti pa jih je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot verodostojne. Toliko bolj, ker je izpovedbe policistov nadalje podrobno analiziralo v povezavi z vsemi pričami, ki jih v pritožbi izpostavlja zagovornik (H. H., I. I., J. J., K. K., L. L. in M. M.). Čeprav se priče niso spomnile konkretno izrečenih groženj, pa je zlasti neposredno navzoča priča H. H. v posameznih segmentih potrdila izpovedbe zaslišanih policistov o razlogih za njihov prihod na kraj dogodka, nasilnem in nedostojnem vedenju obdolženca, neupoštevanju zakonitih ukazov, obdolženčevem upiranju pri vklepanju in na drugi strani korektnem postopanju policistov. V nekoliko manj podrobnostih pa sta to potrdili tudi priči K. K. (ki je med drugim izpovedal, da se je obdolženec prepiral s policisti in jim „ni pustil, da ga aretirajo“) in L. L. (ki je opisal razloge za intervencijo policistov, njihovo strpnost in nasilno obnašanje obdolženca), medtem ko se priča J. J. podrobnosti dogajanja ni spomnila, kot je vse to zelo podrobno pojasnilo sodišče prve stopnje, upoštevaje časovno oddaljenost dogodka ter nahajanje in polje vidljivosti posameznih prič. Na drugi strani pa je sodišče prve stopnje tehtno pojasnilo, zakaj ni sledilo izpovedbi priče I. I., pri čemer je utemeljeno izpostavilo tako neskladnosti v njegovi izpovedbi glede na izpovedbe ostalih prič, kakor tudi njegovo prijateljstvo z obdolžencem (točka 31 obrazložitve izpodbijane sodbe). Tako zagovornik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je enostavno verjelo policistom in selektivno uporabilo le tiste dokaze, ki so obdolžencu v škodo, še zlasti, ker zagovornik hkrati zanemari zagovor obdolženca, ki je v preiskavi sam povedal, da se spomni, da je „šrajal“, da bo Č. Č. ubil, kakor tudi zagovor obdolžene C. C., ki je potrdila izpovedbe policistov glede obdolženčevega ravnanja in nedostojnega vedenja, izrekanja groženj in neupoštevanja zakonitih ukazov policistov (točki 7 in 8 obrazložitve izpodbijane sodbe).

13. Zmotno pa je tudi prepričanje zagovornika glede dokazne vrednosti in interpretacije videoposnetka, ki ga je v spis vložila obdolžena C. C. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno pojasnilo, da je s strani obdolženca iz posnetka med drugim slišati večkrat ponovljene grožnje Č. Č., „prasec, boš najebal“, zato je nerazumno sklepanje zagovornika, da je navedeni videoposnetek za obdolženca razbremenilen zgolj zato, ker iz njega ni slišati (tudi) obdolženčevih groženj z ubojem in ker ni videti obdolženčevega aktivnega in intenzivnega upiranja. Višje sodišče pritrjuje razlogom sodišča v točki 44 obrazložitve izpodbijane sodbe, da videoposnetek očitno prikazuje le končni del vklepanja in upiranja obdolženca, ko je bil slednji s strani policistov že skoraj obvladan in vklenjen. V nasprotju s prepričanjem zagovornika, pa dejstvo, da so morali pri vklepanju obdolženca sodelovati kar trije policisti, vsekakor priča o tem, da je bilo predhodno upiranje obdolženca res takšno, kot so ga jasno opisali vsi trije zaslišani policisti in priča H. H. Zagovornik zato neutemeljeno skuša prepričati, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zaključek, da se je obdolženec upiral, kar si prav tako neutemeljeno prizadeva utemeljiti z netočnim sklicevanjem na izpovedbi prič M. M. in H. H. Kot že pojasnjeno, je namreč ravno slednja o tem jasno in prepričljivo izpovedala (točki 28 in 46 obrazložitve izpodbijane sodbe), vsi navedeni dokazi pa z njo tvorijo zaključeno celoto. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje na podlagi navedenega videoposnetka zgolj sklepalo o predhodnem dogajanju, so zato neutemeljene, kakor je neutemeljeno tudi zagovornikovo lastno tolmačenje navedenega videoposnetka, ki v izvedenem dokaznem postopku nima podlage. Dvoma v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja pa ne morejo vzbuditi niti pritožbene navedbe o obstoju morebitnih drugih videoposnetkov, saj je glede na izpovedbe prič v tej zvezi sodišče prve stopnje zgolj logično pojasnilo, da obdolženec v spis ne bo vlagal zase obremenjujočih dokazov.

14. Višje sodišče je glede na uveljavljane pritožbene razloge izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v odločbi o izrečeni kazenski sankciji (386. člen ZKP) in pri tem ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za njeno spremembo v korist obdolženca. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, kot sankcija opozorilne narave, v okviru te pa je sodišče prve stopnje, ob upoštevanju splošnih pravil za odmero kazni in ugotovljene obteževalne okoliščine, obdolžencu določilo ustrezno višino kazni zapora in tudi trajanje preizkusne dobe. Višje sodišče pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da je takšna kazenska sankcija za obdolženca primerna in bo dosegla namen kaznovanja.

15. Zagovornik le v uvodu pritožbe navaja, da se pritožuje tudi zoper odločbo o stroških postopka, česar pa v njenem nadaljevanju z ničemer ne obrazloži, zato se višje sodišče do tako uveljavljane kršitve ni moglo (argumentirano) opredeliti.

16. Po obrazloženem, in ker zagovornik glede odločilnih dejstev in okoliščin ne navaja ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor višjega sodišča, prav tako pa slednje pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in pod točkami I/1, III, V, VI in VII izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

17. Odločitev o plačilu sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka, je posledica neuspešne pritožbe in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, višina sodne takse pa je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in tar. št. 7113, 71113 in 7122 Taksne tarife ter ob upoštevanju premoženjskih razmer obdolženca.

1 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 44024/2018 z dne 10. 6. 2022, tč. 24.