Jedro

Neobstoj dovoljenja za prenos delnic vpliva zgolj na možnost uresničevanja pravic iz delnic, ne pa tudi na pravni promet z delnicami. Realizirani (zavezovalni in razpolagalni) posel, s.p. prenos imetništva delnic s prvotožene stranke kot prodajalke na novega imetnika t.j. na drugotoženo stranko, tako ni neveljaven, temveč le brez učinka do tožeče stranke kot izdajateljice delnic.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zoper drugotoženo stranko s katero je tožeča stranka predlagala, da se drugotoženi stranki prepove odtujiti, obremeniti ali kako drugače razpolagati s 704 delnicami z oznako E. izdajatelja E. – F. I. družba pooblaščenka d.d. I. z vpisom te prepovedi v delniški knjigi tožeče stranke, ki jo vodi K. C. k. d. d. d.d. L. (1.); da se drugotoženi stranki odvzame njene glasovalne pravice na podlagi imetništva teh delnic na vsakokratni skupščini delničarjev tožeče stranke (2.); da se v primeru kršitve te začasne odredbe drugotoženi stranki naloži denarna kazen 21.000,00 EUR (3.); da ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve (4.) in da velja začasna odredba do izteka 30 dni od dneva izvršljivosti sodbe v tem pravdnem postopku (5.).

Tožeča stranka je zoper sklep sodišča prve stopnje vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), še posebej pa zaradi napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe. V pritožbi je tožeča stranka navajala, da po mnenju prvostopnega sodišča ni sporno, da se je drugotožena stranka vpisala v register KDD kot imetnica delnic nezakonito, sporno pa je to, na kakšen način lahko tožeča stranka takšno stanje sedaj sanira. S tem, ko je prvostopenjsko sodišče že ugotovilo nezakonitost prenosa delnic na drugotoženo stranko, je po mnenju tožeče stranke, v bistvu logično pritrdilo tožbenemu zahtevku pod tč. 1, v katerem tožeča stranka od sodišča zahteva ravno to – ugotovitev ničnosti oz. neveljavnosti prenosa delnic na drugotoženo stranko. Na tem mestu tožeča stranka opozarja, da tožeča stranka konkretno dobesedno v tožbi zatrjuje, da sta nična prenos delnic in vknjižba delnic oz. se naj bi razveljavila prenos in vknjižba delnic, ne pa sklenjen pravni posel med toženima strankama o prodaji in nakupu delnic, kot da to v obrazložitvi izpodbijane sodbe smiselno napeljuje sodišče. Tožeča stranka navaja, da je zahtevek pod tč. 1 tako v bistvu neke vrste predhodno vprašanje v predmetni pravdi, o katerem bi sodišče moralo v vsakem primeru razsojati pri odločanju o tožbenih zahtevkih pod tč. 2 in 3. Pomembno pa da je, da je v konkretnem primeru neveljaven prenos delnic oz. preknjižba v Centralnem registru KDD navkljub vpisani omejitvi prenosljivosti delnic. Tožeča stranka vztraja, da ima aktivno legitimacijo, da od drugotožene stranke kot pridobiteljice nematerializiranih vrednostnih papirjev, zahteva opravo ustreznih dejanj oz. ravnanj (izdaja naloga za preknjižbo in izvršitev povratnega prenosa delnic), na temelju katerih bo v delniški knjigi tožeče stranke ponovno vzpostavljeno prejšnje stanje. Navaja, da je pri svoji odločitvi sodišče prve stopnje tudi povsem zanemarilo posledice dejstva, katerega je sicer pravilno ugotovilo, da je na podlagi sklenjenega pravnega posla med prvo in drugotoženo stranko bil v KDD nezakonito in v nasprotju z določili Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih (ZNVP) opravljen tudi prenos oz. preknjižba delnic na drugotoženo stranko. ZNVP ima v 36. členu varovalko, ki določa, da če je pri nematerializiranem vrednostnem papirju vpisana omejitev prenosljivosti iz 30. oz. 31. čl. zakona, se nematerializirani vrednosti papir lahko prenese na račun novega imetnika samo, če dosedanji imetnik k nalogu priloži dovoljenje pristojnega organa izdajatelja za prenos na novega imetnika. To pa v konkretnem primeru ni bilo storjeno in gre zato za grobo kršenje določil ZNVP in uporabo samovolje s strani toženih strank in GBD Gorenjske borzno posredniške družbe d.d., ki so z nezakonitim oz. celo kaznivim dejanjem na takšen način opravile preknjižbe delnic v KDD. Drugotožena stranka je tako kljub zgoraj citiranim določilom ZNVP glede vpisa omejitve prenosljivosti delnic, že vpisana v delniški knjigi kot imetnica delnic in svoje upravljavske pravice, to je glasovalno pravico, utemeljuje na dol. čl. 6 in 16 a ZNVP, ki določata, da pravice imetnika iz nematerializiranega vrednostnega papirja nastanejo z vpisom nematerializiranega vrednostnega papirja na račun tega imetnika v Centralnem registru KDD in se prenesejo s prenosom nematerializiranega vrednostnega papirja na račun novega imetnika v centralnem registru. Na tej pravni podlagi pa je drugotožena stranka utemeljevala svojo glasovalno pravico tudi z zahtevo za sklic skupščine in na sami skupščini, tožeča stranka pa je prepričana, da se bo drugotožena stranka sklicevala na dejstvo vpisa v Centralnem registru KDD tudi v pravdnih postopkih, ki jih je na skupščini dne 07.03.2007 tudi napovedala v obliki vložitve izpodbojnih tožb zoper večino sklepov, ki so jih ostali delničarji tožeče stranke sprejeli na tej skupščini. Izključno zaradi tako nastale situacije, je po mnenju tožeče stranke, izrednega pomena za tožečo stranko tudi izdaja predlagane začasne odredbe v delu v katerem zahteva odvzem glasovalnih pravic drugotoženi stranki.

Tožeča stranka je priglasila pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je predlagala izdajo začasne odredbe v zgoraj navedeni vsebini v zavarovanje svoje nedenarne terjatve po vloženi tožbi na ugotovitev, da je prenos delnic po nalogu za preknjižbo izdanem s strani prvotožene stranke na drugotoženo stranko ničen oz. podredno, da se ta prenos razveljavi in da mora drugotožena stranka K. – C. k. d. d. d.d. izdati nalog za preknjižbo in izvršiti prenos navedenih delnic s svojega računa na račun prvotožene stranke v 8 dneh, sicer bo tak nalog nadomestila sodba in je tožeča stranka upravičena predlagati prenos na podlagi te sodbe.

Po določbi I. odst. 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstaja ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik pa mora verjetno izkazati tudi eno izmed v II. odstavku istega člena navedenih predpostavk in sicer: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku ali da upnik izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka verjetnosti nastanka terjatve ni izkazala in je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Čeprav je, po zatrjevanju tožeče stranke, drugotožena stranka pridobila delnice za katere je v statutu tožeče stranke določeno, da se pridobijo ali prenašajo le s predhodnim pisnim soglasjem nadzornega sveta, brez tega soglasja, pa kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, zaradi tega sam posel prodaje in prenosa delnic ni neveljaven, ni ničen niti izpodbojen. Neobstoj dovoljenja za prenos delnic vpliva zgolj na možnost uresničevanja pravic iz delnic, ne pa tudi na pravni promet z delnicami, kakor je to določeno v Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD-1) v čl. 238 in 240 in je to v izpodbijani odločbi obrazložilo že sodišče prve stopnje. Realizirani (zavezovalni in razpolagalni) posel, to je prenos imetništva delnic s prvotožene stranke kot prodajalke na novega imetnika, torej na drugotoženo stranko, tako ni neveljaven, temveč le brez učinka do tožeče stranke kot izdajateljice delnic. Verjetnost obstoja s tožbo uveljavljene terjatve tožeče stranke iz naslova ničnosti oz. izpodbojnosti prenosa omenjenih delnic s prvotožene stranke na drugotoženo stranko tako res ni podana.

Tožeča stranka pa očitno istoveti prenos delnic s preknjižbo (vnosom naloga za prenos nematerializiranega vrednostnega papirja) v centralnem registru klirinško depotne družbe, kar pa ni isto. Preknjižbo izvaja klirinško depotna družba po pravilih Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih (ZNVP) in ona sama nosi odgovornost za zakonitost in pravilnost izvršenega vpisa. Tudi če je drugotožena stranka na podlagi naloga prvotožene stranke za prenos omenjenih delnic že vpisana kot imetnica teh delnic v centralnem registru klirinško depotne družbe, pa je tak vpis (brez soglasja nadzornega sveta za prenos delnic) izvršila klirinško depotna družba oz. njena članica G. b. p. h. (čl. 22 ZNVP). Kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje pa bo tožeča stranka posledice takšnega dokončnega vpisa lahko preprečila le z razveljavitvijo tega vpisa. Če tožeča stranka torej meni, da je preknjižba v centralnem registru klirinške depotne družbe nezakonita oz. neveljavna, kakor to izhaja iz njenih pritožbenih navedb, bo morala to uveljaviti v upravnem sodnem postopku. Le tako bo lahko dosegla vzpostavitev stanja pred izvršeno vknjižbo.

Po presoji pritožbenega sodišča tako s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani in ker sodišče prve stopnje v postopku na prvi stopnji ni storilo katere od po uradni dolžnosti upoštevane kršitve določb pravdnega postopka iz II. odst. 339. čl. ZPP v zvezi 366. čl. ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (čl. 365 tč. 2 v zvezi s čl. 15 ZIZ).

V skladu z določbami čl. 154/I v zvezi s čl. 165/I ZPP in 15 ZIZ mora tožeča stranka sama nositi svoje pritožbene stroške.