Jedro

S sporazumom o prenehanju delovnega razmerja dogovorjena odškodnina zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi zapade pod dohodninsko obdavčitev, poleg tega je treba od takšne odškodnine obračunati in plačati še prispevke za socialno varnost. Davki in prispevki se v konkretnem primeru glede na vsebino sporazuma, iz katerega izhaja jasna volja strank, da tožnik prejme dogovorjeni znesek v celoti, obračunajo tako, da se dogovorjeni znesek šteje za neto znesek, ki ga tožnik prejme, poleg tega pa je dolžna tožena stranka plačati še davke in prispevke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (prvi in tretji odstavek izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača znesek 5.271,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2008 do plačila (prvi odstavek izreka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska 1.203,69 EUR, je zavrnilo (drugi odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku v roku 15 dni povrne stroške postopka v višini 668,67 EUR, od poteka paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (tretji odstavek izreka).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da sodišče prve stopnje prihaja samo s seboj v nasprotje, saj v istem stavku ugotavlja, da gre pri sporazumu o prenehanju delovnega razmerja z dne 14. 3. 2008 za veljavni sporazum po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007), v nadaljevanju pa, da ga je potrebno tolmačiti v skladu s pravili Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007). Načeloma je sicer res, da je do neke mere OZ lex generalis in ZDR lex specialis, vendar le v kolikor se ne prekrivata. Že iz naslova sporazuma je razvidno, da se z njim ureja prenehanje delovnega razmerja ter pravice in obveznosti v zvezi s tem. Gre za enoten sporazum, zato nekaterih določb ni mogoče tolmačiti po enem, drugih pa po drugem zakonu. Ne glede na to, kako je prejemek v sporazumu opredeljen, gre še vedno za prejemek iz plače na podlagi prenehanja delovnega razmerja oziroma prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Zakon o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. l. RS, št. 5/96, 34/96, 3/98, 81/2000, 97/2001) odškodnine zaradi prenehanja delovnega razmerja opredeljuje kot drug prejemek iz delovnega razmerja, od katerega se plačujejo prispevki za socialno varnost. Ta zakon tudi določa, da je potrebno tudi od odpravnin, ki niso izplačane po ZDR, v celoti plačati prispevke za socialno varnost. Tožena stranka zato plačila ni mogla izvršiti drugače kot tako, da je obračunala prispevke za socialno varnost. Tožena stranka je tudi ravnala v skladu s sodno prakso, kakršna je razvidna iz sodbe Upravnega sodišča RS, opr. št. U 2226/2000 z dne 11. 4. 2002. Nujno je uporabiti tudi pojasnilo DURS, opr. št. 42401-10108/2005 z dne 13. 4. 2008, ki razlaga, kaj vključuje dohodek iz delovnega razmerja v skladu z določilom 25. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-1 UPB3, Ur. l. RS, št. 21/2006 s spremembami). V skladu s 6. točko prvega odstavka 25. člena ZDoh-1 UPB3 dohodek iz delovnega razmerja vključuje vsako izplačilo delodajalca v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi oziroma vsako izplačilo zaradi prenehanja zaposlitve in podobne prejemke. Pri vseh izplačilih ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi je potrebno analogno uporabiti tudi določilo 109. člena ZDR, ki določa, da se za osnovo za izračun odpravnine uporabi povprečje mesečnih bruto plač delavca. Navedeno pomeni, da je vsaka odpravnina ali odškodnina določena v bruto znesku in tako je tudi v tem primeru. Obveznosti pri izplačilih iz tega naslova so z zakonom natančno opredeljene, zato tudi tožena stranka ni mogla prosto razpolagati z izplačilom, ne glede na dikcijo v sporazumu. Tožnik ob podpisu sporazuma ni bil prepuščen samemu sebi, saj je pri njegovi sklenitvi sodelovala njegova pooblaščenka. Tožena stranka se je na podlagi sporazuma odpovedala izrednemu pravnemu sredstvu, saj je šlo za neke vrste poravnavo na podlagi sodbe pritožbenega sodišča, dejstva vložene revizije in ob upoštevanju določil ZDR. Tako gre v tem delu pritožbe tudi za uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožnikov zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo navedel, da ZDR na večih mestih predpostavlja smiselno uporabo splošnih pravil obligacijskega prava, zato pritožba neutemeljeno navaja, da naj bi sodišče v zvezi s tem prihajalo v nasprotje samo s seboj. Glede na to, da je v sporazumu o prenehanju delovnega razmerja izrecno navedeno, da gre za odškodnino, ki se šteje kot odškodninski prejemek v skladu s splošnimi obligacijskimi pravili, ne more biti nikakršnega dvoma, kaj predstavlja zahtevek za plačilo zneska 5.271,01 EUR. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na določbe ZPSV, saj iz 7. člena sporazuma jasno izhaja, da gre za odškodnino in ne za odpravnino. Tožena stranka med postopkom in v pritožbi ni pojasnila, zakaj meni, da gre v konkretnem primeru za bruto in ne neto znesek odškodnine. Iz sporazuma nedvomno izhaja, da je bil dogovorjen neto znesek 15.250,00 EUR. Glede na izrecna in jasna določila sporazuma ne pride v poštev analogna uporaba 109. člena ZDR. Sicer pa naj bi bila pritožbena izvajanja v tej smeri tudi nejasna. Brezpredmetne so pritožbene navedbe o tem, da je bil tožnik zastopan po pooblaščenki, saj tožnik ne uveljavlja napak volje, temveč izpolnitev jasno določene obveznosti tožene stranke. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pa tega očitka ne konkretizira, saj ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno. Pritožbene navedbe o tem, da sodišče prve stopnje prihaja samo s seboj v nasprotje, pa je smiselno možno razumeti kot uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče sicer pazi tudi po uradni dolžnosti. Vendar pa med ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ZDR predvideva sporazum, kakršnega sta sklenili stranki in uporabo temeljnega načela OZ, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo, ni nobenega nasprotja. Tudi za pogodbe, sklenjene na podlagi ZDR, veljajo splošne določbe OZ o razlagi pogodb, njihovi ničnosti in izpodbojnosti.

Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva v zvezi z zahtevkom za plačilo razlike med odškodnino, ki je bila dogovorjena v sporazumu in dejansko izplačano odškodnino ter se pritožbeno sodišče s temi ugotovitvami v celoti strinja. Ta dejstva pa so naslednja: - s pravnomočno sodbo opr. št. Pd 834/2006 z dne 6. 12. 2006, potrjeno s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 348/2007 z dne 16. 11. 2007 je tožnik uspel v sporu za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s tem pridobil naslov za reintegracijo k toženi stranki, - po vloženi reviziji tožene stranke sta stranki sklenili sporazum o prenehanju delovnega razmerja, - s tem sporazumom sta se stranki dogovorili, da bo tožena stranka tožniku zaradi neupravičene odpovedi pogodbe o zaposlitvi izplačala odškodnino v višini 15.250,00 EUR, ki se šteje kot odškodninski prejemek v skladu s splošnimi obligacijskimi pravili, ne pa kot prejemek po ZDR in ki kot tak ne zapade pod dohodninsko obdavčitev, - na podlagi takšne določbe je tožena stranka tožniku izplačala znesek 9.978,99 EUR, potem ko je od zneska 15.250,00 EUR odvedla prispevke in davke.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožnikovemu zahtevku za plačilo razlike med s sporazumom dogovorjenim zneskom odškodnine zaradi neupravičene odpovedi in dejansko izplačanim zneskom. Vsebine 7. člena sporazuma o prenehanju delovnega razmerja ni mogoče tolmačiti drugače kot tako, da sta se stranki dogovorili, da je tožnik upravičen do odškodnine v neto znesku 15.250,00 EUR. S citirano določbo je bilo namreč izrecno dogovorjeno, da se tožena stranka zavezuje, da bo tožniku izplačala odškodnino v višini 15.250,00 EUR. Da se je tožena stranka v resnici zavezala, da bo tožniku izplačala takšen znesek, dodatno dokazuje dostavek, da se ta znesek šteje kot odškodninski prejemek v skladu s splošnimi obligacijskimi pravili, ne pa kot prejemek po ZDR in da kot tak ne zapade pod dohodninsko obdavčitev. Iz tega dostavka povsem jasno izhaja, da je bila volja obeh strank, da tožnik brez odbitkov prejme celoten znesek 15.250,00 EUR.

Glede na navedeno niti ni bistveno, da sodišče prve stopnje zmotno razloguje, da tovrstna odškodnina ne zapade obveznosti plačila akontacije dohodnine in prispevkov za socialno varnost. Ne glede na to, ali je potrebno obračunati dohodnino in prispevke, je tožnik upravičen do zneska 15.250,00 EUR, saj je tako bilo dogovorjeno v citiranem sporazumu o prenehanju delovnega razmerja.

Na pravilnost izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe zato ne vpliva materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da s sporazumom o prenehanju delovnega razmerja dogovorjena odškodnina zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne zapade pod dohodninsko obdavčitev in da zanjo tudi ni potrebno obračunati in plačati prispevkov za socialno varnost. Vendar pa se davki in prispevki v konkretnem primeru, glede na vsebino sporazuma, ne morejo obračunati, tako da se dogovorjeni znesek šteje za bruto, temveč gre za neto znesek in je davke in prispevke potrebno obračunati tako, da se tožniku na koncu še vedno izplača neto prejemek v višini 15.250,00 EUR.

Obveznost plačila prispevkov za socialno varnost izhaja iz določbe 3. člena ZPSV, ki določa, da zavezanci plačujejo prispevke za socialno varnost tudi od vseh drugih prejemkov iz delovnega razmerja, vključno s stimulacijami in bonitetami ter povračili stroškov v zvezi z delom, izplačilih v denarju, bonih ali v naravi, razen od odpravnin, izplačanih zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov po predpisih o delovnih razmerjih in premij prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, od katerih se po 2. odstavku 368. člena ZPIZ ne plačujejo prispevki za socialno varnost. Odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi ni med prejemki iz delovnega razmerja, ki bi bili oproščeni plačila prispevkov za socialno varnost, zato jih je potrebno obračunati tudi od s sporazumom dogovorjene odškodnine, vendar na način, kot je to storila tožena stranka. Iz vsebine sporazuma namreč nedvomno izhaja, da je dogovorjen neto znesek odpravnine. Stranki sta sicer želeli obiti kongentna zakonska določila, s tem, ko sta v sporazum zapisali, da gre za odškodninski prejemek v skladu s splošnimi obligacijskimi pravili in ne za prejemek po ZDR, vendar to ne vpliva na obveznost, da se tudi od tega prejemka plačajo prispevki za socialno varnost in obračuna akontacija dohodnine. S sporazumom o prenehanju delovnega razmerja dogovorjena odškodnina zaradi neupravičene odpovedi pogodbe o zaposlitvi je prav gotovo prejemek iz delovnega razmerja v smislu določbe tretjega odstavka 3. člena ZPSV, zato zanjo velja obveznost plačila prispevkov za socialno varnost. Glede na vsebino sporazuma pa je prispevke potrebno obračunati tako, da se dogovorjena odpravnina šteje za neto znesek.

Podobno velja tudi glede obveznosti plačila dohodnine. Pritožba se sicer sklicuje na določbe ZDoh-1, kar pa ni bistveno, saj se ustrezne določbe ZDoh-2, ki jih je potrebno uporabiti, ne razlikujejo od tistih v ZDoh-1. Tako so v 27. členu ZDoh-2 naštete odškodnine, od katerih se dohodnina ne plača, med njimi pa ni odškodnine, kakršna je bila dogovorjena s sporazumom o prenehanju delovnega razmerja in tudi ne odškodnine, kakršna je s kolektivnimi pogodbami predvidena za primer nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Takšna odškodnina tudi ni našteta med drugimi dohodki iz delovnega razmerja, ki se ne vštevajo v davčno osnovo (44. člen ZDoh-2). Tožena stranka se utemeljeno sklicuje na pojasnilo DURS, ki se sicer nanaša na 6. točko prvega odstavka 25. člena ZDoh-1, ki pa je v delu, ki se tiče odškodnine, kakršna je bila izplačana tožniku, povsem identična določbi 5. točke prvega odstavka 37. člena v spornem obdobju veljavnega ZDoh-2. Obe določbi namreč predpisujeta, da se za dohodek iz delovnega razmerja šteje vsako izplačilo delodajalca v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, vsako izplačilo zaradi prenehanja zaposlitve in podobni prejemki. Pojasnilo DURS k ZDoh-1 tako velja tudi za ZDoh-2. Na podlagi citirane določbe 38. člena ZDoh-2 je s sporazumom dogovorjeno odškodnino potrebno šteti med odškodnine, ki jih delodajalec plača delavcu zaradi prenehanja zaposlitve. Seveda pa tudi za obračun dohodnine v konkretnem primeru velja, da jo je potrebno obračunati ob upoštevanju dejstva, da je bil v sporazumu o prenehanju delovnega razmerja dogovorjen neto znesek odškodnine.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičen niti tožnik, saj odgovor na pritožbo ni bil potreben za pravilno odločitev v tem sporu in zato ni mogoče šteti, da so bili stroški povezani s tem odgovorom potrebni za ta spor v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP.