Jedro

Zaključek, da hitrost vozil v konkretnem primeru ni bila pomembna, saj je revident prečil sredinsko črto, kar v skrajnem primeru pomeni, da bi do prometne nesreče prišlo tudi, če bi Renault Clio stal, je razumljiv in logičen.

Izrek

Revizija proti pravnomočni sodbi se v delu za izpodbijani znesek 701,05 EUR zavrže. V ostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec zaradi prevelike stopnje alkoholiziranosti povzročil prometno nesrečo dne 26. 11. 2001 s tem, da je prečil sredinsko črto za 1 meter, zaradi česar je posledično izgubil zavarovalne pravice. Odločilo je, da je toženec tožnici dolžan plačati 14.943,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega dela obveznosti dalje ter ji povrniti nastale pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka. Slednja je podana, ker sodišče kljub toženčevim konkretnim ugovorom ni postavilo novega izvedenca cestnoprometne stroke. Kolikor bi moral biti takšen predlog bolj določno obrazložen, bi moralo sodišče revidenta v okviru materialnoprocesnega vodstva na to opozoriti. Materialno pravo pa je sodišče zmotno uporabilo zato, ker ni ugotovilo s kakšno hitrostjo je vozil osebni avtomobil Renault Clio. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo le, da je do prometne nesreče prišlo na voznem pasu oškodovancev, je sodišče druge stopnje prekoračilo svoja pooblastila, ko je zapisalo, da je toženec povzročil prometno nesrečo zaradi prevelike stopnje alkoholiziranosti. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Glede zavrženja revizije:

5. V tej pravdi vtoževani znesek je po notranji strukturi vsota oškodovancema izplačane odškodnine za nepremoženjsko škodo, stroškov odvetniškega zastopanja ter odškodnine za premoženjsko škodo. Tožnica je dne 31. 12. 2001 za nastalo škodo na vozilu izplačala odškodnino v znesku 4.227,3 EUR, oškodovancu P. K. dne 17. 3. 2003 odškodnino za nematerialno škodo v višini 3.755,6 EUR ter stroške odvetniškega zastopanja v višini 300,45 EUR, oškodovancu P. M. pa 13. 12. 2002 6.259,38 EUR za nepremoženjsko škodo in 400,6 EUR za stroške odvetniškega zastopanja. Ker imajo torej s tožbo v tej pravdi uveljavljani denarni zneski tožnice, ki jim je bilo s pravnomočno sodbo ugodeno, različno dejansko in pravno podlago, je bilo treba glede na določbo drugega odstavka 41. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 367. člena ZPP toženčevo revizijo v delu, s katerim izpodbija pravnomočno odločitev glede oškodovancema izplačanega zneska za stroške odvetniškega zastopanja v znesku 701,05 EUR zavreči (377. člen ZPP).

Glede zavrnitve revizije:

6. Tožeča stranka se je na podlagi splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-97 zavezala povrniti škodo, ki je posledica uveljavljanja odškodninskih zahtevkov na podlagi civilnega prava, če je pri uporabi v polici navedenega vozila prišlo do osebne škode ali škode na stvareh. V obravnavanem škodnem dogodku so oškodovanci utrpeli tako osebno škodo kot škodo na stvareh, zato jim je tožeča stranka izplačala uveljavljano odškodnino. Splošni pogoji nadalje v tretjem odstavku 3. člena določajo, da zavarovanec izgubi svoje zavarovalne pravice, če je v času prometne nesreče kot voznik zavarovanega vozila pod vplivom alkohola, mamil ali drugih narkotikov. Splošni pogoji nadalje določajo, kdaj se šteje, da je voznik pod vplivom alkohola.

Sodišče prve stopnje je v drugem odstavku obrazložitve sodbe na strani 5 zapisalo, da ugotavlja, da iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom dne 26. 11. 2001 izhaja, da je toženec vozil pod vplivom alkohola, saj je alkotest pokazal 1,41 g/kg. Neutemeljen je tako revizijski očitek, da sodišče prve stopnje alkoholiziranosti revidenta ni ugotovilo.

7. Revident je že tekom postopka zatrjeval, da prisotnost alkohola ni bila v vzročni zvezi z nastankom prometne nezgode. Za razjasnitev nastanka prometne nesreče je sodišče zaslišalo predlagane priče in postavilo izvedenca cestnoprometne stroke. Iz izvedeniškega mnenja N. Č. izhaja, da je do nesreče prišlo na voznem pasu vožnje Renault Clio. Izvedenec je do takšne ugotovitve prišel na podlagi poškodb vozil ter nadaljnjega gibanja vozila tožene stranke. Povsem logično je, da je izvedensko mnenje temeljilo na policijskem zapisniku in skici policije, pri čemer je imel revident možnost ugotovitve iz omenjenih listin izpodbijati. Sodišče je zaslišalo tudi vse predlagane priče in napravilo dokazno oceno, katere na revizijski stopnji (na podlagi tretjega odstavka 370. člena ZPP) ni več dovoljeno izpodbijati. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da bi nesrečo lahko preprečil le toženec, če bi vozil le 20 cm bolj desno v smeri svoje vožnje. Izvedenec še ugotovi, da sama hitrost vozil ni v vzročni zvezi z nastankom prometne nesreče, zato tudi ni pomembna natančna hitrost vozil. 8. Sodišči prve in druge stopnje sta izvedensko mnenje ocenili za natančno, popolno, razumljivo in jasno, s čimer se Vrhovno sodišče strinja. Postavitev novega izvedenca je namreč utemeljena takrat, kadar izvedensko mnenje ni sintetično, kadar ne pojasnjuje vseh pravno relevantnih okoliščin škodnega dogodka, kadar ni razumljivo ali logično. V konkretnem primeru je izvedenec odgovoril na očitke revidenta. Zaključek, da hitrost vozil v konkretnem primeru ni bila pomembna, saj je revident prečil sredinsko črto, kar v skrajnem primeru pomeni, da bi do prometne nesreče prišlo tudi, če bi Renault Clio stal, pa je razumljiv in logičen. Le vsebinsko nestrinjanje z ugotovitvami v izvedenskem mnenju pa ni razlog za postavitev novega izvedenca, zato so neutemeljeni revizijski očitki o kršitvah določb pravdnega postopka.

9. Ker je materialno pravo pravilno uporabljeno in ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je bilo treba toženčevo revizijo v dovoljenem delu na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.