Jedro

Tožnik je v spornem obdobju od januarja 2011 do junija 2011, ko je bil pri toženi stranki zaposlen kot voznik tovornega vozila, opravil 1378 nadur, ki mu jih tožena stranka ni plačala. Poleg tega mu tožena stranka v spornem obdobju ni izplačala stroškov za prevoz na delo in z dela. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna mesečne razlike plače iz naslova opravljenih nadur za obdobje od januarja 2011 do junija 2012 v bruto zneskih, kakršni so navedeni v izreku, plača od tako obračunanih zneskov predpisane dajatve in tožniku izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača razliko stroškov za prevoz na delo in z dela za obdobje od januarja 2011 do junija 2012 v zneskih, ki so navedeni v izreku, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec (točka II izreka). Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več, to je plačilo razlike med vtoževanimi in prisojenimi zneski glavnic ter zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec in prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 1.093,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve (točka IV izreka).

2. Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zapisalo, da naj bi tožnik dokazal, da je v spornem obdobju dejansko opravil nadure v obsegu, kot ga je ugotovil izvedenec. Vendar izvedenec A.A. ni ugotavljal obsega opravljenih nadur, temveč jih je zgolj ovrednotil. Pri tem izvedenec ni upošteval določb Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev (ZDCOPMD, Ur. l. RS, št. 76/2005 s spremembami). Sodišče prve stopnje je v nasprotju z določbo 286. člena ZPP na naroku 23. 10. 2014 zaslišalo priči B.B. in C.C., čeprav tožnik njunega zaslišanja ni pravočasno predlagal, temveč ju je preprosto pripeljal s seboj na tretji narok za glavno obravnavo. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, tudi ker je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na izpiske družbe D. d.d., ki jih je tožnik v spis vložil šele na naroku 23. 10. 2014. Zmotna je odločitev, da je tožnik upravičen do povračila potnih stroškov. Tožniku je bilo zagotovljeno prenočevanje v kabini tovornega vozila, zato ni obstajala potreba, da bi se vsakodnevno vozil iz kraja svojega stalnega prebivališča. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožnikov zahtevek zavrne, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Z navedbo o tem, da tožnik ni pravočasno predlagal izvedbe dokaza z zaslišanjem prič B.B. in C.C. ter, da je prepozno predložil izpiske družbe D. d.d., pritožbo smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 286. člena ZPP. Res je, da tožnik izvedbe dokaza z zaslišanjem priče B.B. ni predlagal najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, temveč je navedeno pričo pripeljal s seboj na tretji narok za glavno obravnavo, vendar pa kljub temu ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tožena stranka je spregledala, da je sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe izrecno navedlo, da je dokaz z zaslišanjem prič C.C. in B.B. izvedlo tako na predlog tožnika kot po uradni dolžnosti. V skladu s 1. odstavkom 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) v individualnih delovnih sporih sodišče lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Ravno za takšen primer gre tudi v tem primeru. Sodišče je v določbi 1. odstavka 34. člena ZDSS-1 imelo podlago, da dokaz z zaslišanjem prič izvede po uradni dolžnosti, zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Izvedbo dokaza z zaslišanjem priče C.C. pa je tožnik predlagal že na prvem naroku za glavno obravnavo, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj prekluzije.

6. Izpodbijana sodba tudi ni nezakonita zgolj zaradi tega, ker je tožnik šele na naroku za glavno obravnavo 23. 10. 2014 sodišču predložil izpiske družbe D. d.d. (priloga A5). Tožnik je na navedenem naroku prepričljivo pojasnil, da je to storil šele sedaj, ker je direktor tožene stranke na prejšnjem naroku povedal, da naj bi tožnik med tednom živel v Avstriji. Glede na to, da tožena stranka niti ni pravočasno postavila trditev v zvezi s tem, tožnik niti ni bil dolžan predlagati dokazov v zvezi s tem, da je v spornem obdobju med tednom bival v Sloveniji. Ne glede na navedeno pa je potrebno šteti, da tožnik s tem dokazom ni prekludiran, saj gre za primer iz 4. odstavka 286. člena ZPP. Ta določa, da stranke lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Glede na to, da tožena stranka pred zaslišanjem direktorja ni navajala, da bi tožnik prebival v Avstriji in da se na delo ni vozil od doma, tožniku ni možno očitati, da ni že pred tem predložil navedenih dokazov. Sicer pa zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ne more biti podana že zaradi tega, ker sodišče prve stopnje svoje odločitve o utemeljenosti zahtevka za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela sploh ni oprlo na izpiske družbe D. d.d., temveč na izpovedi tožnika in prič B.B. in C.C..

7. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe sicer res nekoliko nerodno zapisalo, da je tožnik dokazal, da je v spornem obdobju dejansko opravil nadure v obsegu, kot ga je ugotovil sodni izvedenec in da je sodni izvedenec ugotovil, da je tožnik v spornem obdobju opravil 1387 nadur. Vendar je iz celotne obrazložitve razvidno, da gre pri tem le za izračun razlike med številom dejansko opravljenih ur in številom mesečnega fonda delovnega časa. Glede samega dejstva, da je tožnik dejansko opravljal nadure pa je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na predložene listine, izpovedbo strank ter izpovedbo priče B.B.. Navedeno pomeni, da izvedenec ni ugotavljal dejstev, ki bi jih moralo ugotoviti sodišče samo, temveč je le opravil izračun. Sicer pa tudi pritožba pravilno opozarja, da izvedenec ni ugotavljal obsega nadur, temveč jih je le ovrednotil. 8. Neutemeljena je pritožbena navedba, da izvedenec ni upošteval določb ZDCOPMD. Izvedenec je v zvezi s tem prepričljivo pojasnil, da bi moral imeti na voljo tahografe in vse potne naloge, če bi hotel napraviti izračun ob upoštevanju določb navedenega zakona, vendar te evidence tožena stranka ni imela, zato se je izvedenec pravilno oprl na tožnikovo evidenco opravljenih ur (priloga A3).

9. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen kot voznik tovornega vozila; - sedež tožene stranke je bil v E., tožnik pa je bil v spornem obdobju napoten na delo na delovišči v Avstriji; - v spornem obdobju od januarja 2011 do junija 2011 je tožnik opravil 1378 nadur; - vrednost opravljenih nadur znaša 7.634,10 EUR, vrednost nadur v posameznem mesecu spornega obdobja pa je razvidna iz izračuna izvedenca; - tožnik se je v spornem obdobju vsak delovni dan od doma vozil na delovišče v Avstrijo in se po opravljenem delu domov tudi vračal; - tožena stranka tožniku ni povrnila stroškov prevoza na delo in z dela.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku za ugotovljeno število nadur dosodilo plačilo ob upoštevanju urne postavke v posameznem mesecu, povečane za dodatek 30 %. Sodišče prve stopnje sicer ni navedlo pravne podlage za takšno odločitev, vendar je pravna podlaga zanjo lahko le določba 1. odstavka 128. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) o tem, da delavcu pripada dodatek za nadurno delo.

10. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku dosodilo razliko v povračilu stroškov prevoza na delo in z dela. V skladu s 1. odstavkom 130. člena ZDR mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela. Pri tem se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na izračun izvedenca, ki je ugotovil, da bi bil tožnik v spornem obdobju upravičen do prevoznih stroškov v znesku 7.981,20 EUR, da pa je pri tem potrebno upoštevati, da so bile tožniku izplačane dnevnice v višini 18.798,00 EUR, pripadajo pa mu dnevnice v znesku 14.135,00 EUR, kar pomeni, da je tožena stranka tožniku iz naslova povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela še vedno dolžna 3.318,20 EUR, kolikor mu je sodišče prve stopnje tudi dosodilo.

11. Neresna je pritožbena navedba, da tožnik ni upravičen do stroškov prevoza na delo in z dela, ker mu je tožena stranka zagotovila možnost prenočevanja v kabini tovornega vozila, zaradi česar ni obstajala potreba, da bi se vsakodnevno vozil v kraj svojega stalnega prebivališča. 12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.