Jedro

Zakonski znaki prekrška morajo biti konkretizirani oziroma opisani v izreku odločbe (ali sodbe) o prekršku.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Ministrstvo za finance, Davčna uprava Republike Slovenije, Posebni davčni urad, je z odločbo o prekršku z dne 8. 5. 2009 pravno osebo E. d. d., spoznal za odgovorno za prekršek po 5. točki prvega odstavka 397. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), za katerega ji je izrekel globo 1.600 EUR, odgovorno osebo pravne osebe M. B. pa za prekršek po drugem odstavku 397. člena ZDavP-2, za katerega ji je izrekel globo 400 EUR. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo zahtevi za sodno varstvo pravne in odgovorne osebe ugodilo in odločbo o prekršku prekrškovnega organa po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper pravno osebo in odgovorno osebo pravne osebe na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ustavilo ter odločilo, da stroški postopka o prekršku bremenijo proračun.

2. Vrhovni državni tožilec je zoper uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 1. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. a členom (pravilno 171. členom) Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ugotovi, da je bil zakon prekršen.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo pravni osebi in odgovorni osebi pravne osebe. Predsednik uprave obdolžene pravne osebe v odgovoru na zahtevo nasprotuje navedbam vrhovnega državnega tožilca.

B.

4. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je po njegovi oceni izrek odločbe o prekršku ustrezen in je dejanski stan dovolj konkretiziran, opisano dejanje pa ima vse znake prekrška. Po določbi tretjega odstavka 56. člena ZP-1 zadostuje le kratek opis dejanja, čemur je prekrškovni organ po vložnikovi oceni zadostil, saj je konkretiziral materialno določbo predpisa, ki je bil kršen, podrobno je opredelil kršitev z navedbo časa, kraja in načina storitve z izrekom, da je kršitelj storil prekršek, ter navedel pravno opredelitev prekrška z navedbo predpisa, ki določa v opisu dejanja konkretiziran prekršek, s številčno označbo člena in s kratico zakona. V izreku odločbe o prekršku so povzeti znaki prekrška, navedeni v prvem odstavku 10. člena in 5. točki prvega odstavka 397. člena ZDavP-2, z navedbo, da obdolženki v davčnem obračunu za leto 2007 nista navedli resničnih, pravilnih in popolnih podatkov. V obrazložitvi odločbe o prekršku je konkretizirano, da je davčni zavezanec neupravičeno uveljavljal zmanjšanje davčne osnove na način pokrivanja davčne izgube iz preteklih davčnih obdobij in posledično izkazal prenizko osnovo za davek v znesku 822.953,87 EUR, kar pa ni dopustno, saj je zmanjšanje davčne osnove iz preteklih davčnih obdobij v celoti izkoristil v davčnem obračunu za leto 2006. Vložnik se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 34/1999 z dne 25. 2. 1999 ter meni, da ni pomembno, kje v odločbi o prekršku so navedeni zakonski znaki prekrška vsebovani, pomembno je, da abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja (pravilno: prekrška) izhajajo iz konkretiziranega opisa obdolženčevega ravnanja, ki pa je v obravnavanem primeru zaradi svoje zapletenosti in večje preglednosti izreka vsebovan v obrazložitvi. Po vložnikovem mnenju tako stališče potrjuje tudi sodna praksa (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 2700/2004 (pravilno: I Ips 270/2004) z dne 26. 5. 2005). V primeru, ko izrek vsebuje tudi abstraktni dejanski stan, abstraktni in konkretni del opisa predstavljata celoto in ni potrebno, da se za razumljivost in konkretizacijo kaznivega dejanja določeni znaki ponavljajo, še posebej, če so ti dovolj konkretizirani v abstraktnem delu.

5. Vrhovno sodišče v zvezi s predlogom vrhovnega državnega tožilca uvodoma opozarja na sodbo IV Ips 7/2006 z dne 1. 6. 2006, s katero je presodilo, da v postopku o prekršku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati kršitve določb ZKP, temveč le kršitve, navedene v prvem odstavku 169. člena ZP-1. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče štelo, da vrhovni državni tožilec pravzaprav uveljavlja kršitev materialnih določb zakona iz 1. točke 156. člena ZP-1. 6. Izrek odločbe o prekršku mora po določbi tretjega odstavka 56. člena ZP-1 obsegati kršiteljeve osebne podatke, kratek opis dejanja, s katerim je storjen prekršek (kraj in čas storitve, način storitve, ter odločilne okoliščine), in izrek, da je kršitelj storil prekršek, pravno opredelitev prekrška z navedbo predpisa, ki določa prekršek s številčno označbo njegovega člena ter znesek globe in rok, v katerem jo je treba plačati, morebitne izrečene stranske sankcije, odločitev o odvzemu premoženjske koristi, ter o plačilu stroškov postopka in opozorila o pravici do plačila globe na obroke, o uklonilnem zaporu, če globa ne bo pravočasno plačana, oziroma da se bodo neplačana globa in stroški postopka prisilno izterjali, ter o možnosti nadomestitve uklonilnega zapora oziroma plačila z opravo določenih nalog. Iz kratkega opisa prekrška morajo biti razvidni zakonski znaki prekrška, način storitve in odločilne okoliščine. Le tak izrek odločbe o prekršku je lahko razumljiv in popoln.

7. V obravnavanem primeru je prekrškovni organ v opisu prekrška v odločbi o prekršku po navedbi podatkov o pravni osebi in osebnih podatkov odgovorne osebe pravne osebe navedel, da sta storili prekršek po 5. točki prvega odstavka 397. člena ZDavP-2, ker je odgovorna oseba pravne osebe opustila dolžno ravnanje, zaradi česar pravna oseba kot zavezanka za davek 28. 3. 2008 v davčnem obračunu za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2007 zaradi neupoštevanja določil 36. člena ZDDPO-2 ni navedla resničnih, pravilnih in popolnih podatkov, s čimer je kršila določbo prvega odstavka 10. člena ZDavP-2. Okrajno sodišče v Ljubljani je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da v izreku odločbe prekrškovnega organa ni konkretno navedeno, katere neresnične, (ali) nepravilne in (ali) nepopolne podatke obdolženki zaradi neupoštevanja 36. člena ZDDPO-2 nista navedli v davčnem obračunu za leto 2007. Ker dejanski stan prekrška ni konkretiziran, je izrek odločbe o prekršku nerazumljiv, zato je sodišče postopek o prekršku na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo.

8. Vrhovno sodišče tako stališče okrajnega sodišča sprejema kot logično in skladno z določbo tretjega odstavka 56. člena ZP-1. Opis prekrška v odločbi o prekršku po presoji Vrhovnega sodišča, razen navedbe datuma storitve očitanega prekrška in časovne opredelitve davčnega obdobja, ne vsebuje konkretnega dejanskega stanu. Golo prepisovanje zakonskega besedila iz 10. člena ZDavP-2 in navajanje, da obdolženki nista upoštevali 36. člena ZDDPO-2 ter da je odgovorna oseba pravne osebe opustila dolžno ravnanje, ne zadosti standardu konkretizacije abstraktnega dejanskega stanu prekrška po 5. točki prvega odstavka 397. člena ZDavP-2 oziroma prekrška po drugem odstavku tega člena. V tem delu izreka odločbe o prekršku namreč manjka konkretna navedba, kateri podatki niso bili resnični in (ali) pravilni in (ali) popolni, prav tako to ni določno razvidno niti iz obrazložitve odločbe prekrškovnega organa.

9. Ob povedanem je tudi pravno zgrešeno stališče vrhovnega državnega tožilca, da ni pomembno, kje v odločbi o prekršku so zakonski znaki prekrška vsebovani. Zakonski znaki prekrška morajo biti konkretizirani oziroma opisani v izreku odločbe (ali sodbe) o prekršku. Sklicevanje vrhovnega državnega tožilca na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 34/1999 z dne 25. 2. 1999 ni utemeljeno. V tej zadevi je druga vložena obtožnica vsebovala enak izrek kot prvotno vložena obtožnica, druga vložena obtožnica pa je vsebovala še dodatne predloge za izvedbo dokazov na glavni obravnavi in dopolnjeno obrazložitev. Vrhovno sodišče je ugotovilo kršitev obdolženkine pravice do obrambe, saj ji ni bila dana možnost izjaviti se o dopolnjenih dokaznih predlogih in obrazložitvi nove obtožnice. Nepravilnosti izreka Vrhovno sodišče v tej odločbi ni presojalo. Opore za stališče vrhovnega državnega tožilca pa ni najti niti v sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 270/2004 z dne 26. 5. 2005. V tej odločbi je Vrhovno sodišče obrazložilo, da mora obtožnica po določbi prvega odstavka 269. člena ZKP med drugim vsebovati opis kaznivega dejanja. Slednji mora vsebovati odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo določeno kaznivo dejanje. V primeru, ko izrek vsebuje tudi abstraktni dejanski stan, abstraktni in konkretni del opisa predstavljata celoto in ni potrebno, da se za razumljivost oziroma konkretizacijo kaznivega dejanja določeni znaki ponavljajo, če so ti dovolj konkretizirani v abstraktnem opisu. Kot rečeno, opis prekrška v obravnavani zadevi ne vsebuje vseh odločilnih dejstev, temveč zgolj navaja številčne označbe členov predpisov, ki so bili po mnenju prekrškovnega organa kršeni, časovno opredelitev prekrška in prepis zakonskega besedila 10. člena ZDavP-2, da obdolženki v davčnem obračunu za leto 2007 nista navedli resničnih, pravilnih in popolnih podatkov.

10. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevane kršitve predpisa o prekršku, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno.