Jedro

Sklep o zavrženju vloge za podaljšanje roka za izpolnitev obveznosti iz inšpekcijske odločbe, je sicer eden izmed sklepov po drugem odstavku 5. člena ZUS-1. Vendar tak sklep, glede na to, da se nanaša na tožnikov predlog za podaljšanje roka, ki ni procesni rok, ampak materialni rok, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto korist. Sodišče prve stopnje bi zato moralo tožbo zavreči na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 in ne na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo zoper sklep gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Maribor, Inšpekcijske pisarne Slovenska Bistrica, št. 06122-751/2009/34 z dne 31. 5. 2011, s katerim je ta zavrgel tožnikovo vlogo za podaljšanje roka za izvršitev obveznosti po 2. točki izreka odločbe istega upravnega organa, št. 06122-351/2009/2-5201 z dne 15. 4. 2009, v zadevi nelegalne gradnje zidanega gospodarskega objekta na tam navedenem zemljišču. Vloga je bila zavržena na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker je bilo o roku za izpolnitev obveznosti že pravnomočno odločeno z inšpekcijsko odločbo, izdano na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Tožena stranka je z odločbo, št. 0612-162/2009-6 z dne 10. 10. 2011, tožnikovo pritožbo zavrnila.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da navedeni akt ni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1, saj ne vsebuje vsebinske odločitve o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. To odločitev je vsebovala inšpekcijska odločba, ki predstavlja izvršilni naslov in v kateri je tudi določen rok za izvršitev obveznosti. Izpodbijani sklep tudi ni sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1. 3. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Z odločitvijo sodišča prve stopnje se ne strinja. Meni, da je z izpodbijanim upravnim aktom poseženo v njegov pravni položaj, saj je z njim njegova vloga zavržena. Glede na to, da je bilo pred tem njegovi vsebinsko enaki vlogi že dvakrat ugodeno, je utemeljeno pričakoval, da se bo tudi ta vloga vsebinsko presojala, glede na pogoje za podaljšanje roka po 99. členu ZUP. Tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča, na katero se prvostopenjski upravni organ sklicuje, izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo zoper sklep inšpektorice za okolje, s katerim je bila zahteva za podaljšanje roka za izpolnitev obveznosti zavrnjena. Zato bi tudi v tej zadevi moral prvostopenjski upravni organ njegovo vlogo vsebinsko obravnavati. Ker upravni organ njegove vloge ni vsebinsko presojal, je kršil pravila postopka in napačno uporabil materialno pravo, zato bi moralo sodišče prve stopnje njegovo tožbo vsebinsko obravnavati. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v odločanje prvostopenjskemu upravnemu organu. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

K I. točki izreka:

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe pravilna, vendar iz drugih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje.

6. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da sklep, s katerim je bila tožnikova vloga zavržena, ni upravni akt po drugem odstavku 2. člena ZUS-1, saj ne vsebuje vsebinske določitve o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. Tak sklep tudi po presoji Vrhovnega sodišča predstavlja le procesno odločitev. Ni pa pravilna presoja sodišča prve stopnje, da sklep o zavrženju vloge v upravnem postopku ni sklep, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu po drugem odstavku 5. člena ZUS-1. 7. Drugi odstavek 5. člena ZUS-1 določa, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. S sklepom o zavrženju vloge v upravnem postopku, je postopek odločanja o izdaji upravnega akta končan, zato tak sklep predstavlja enega izmed sklepov po drugem odstavku 5. člena ZUS-1. 8. Toda po presoji Vrhovnega sodišča sklep o zavrženju vloge v upravnem postopku glede na vsebino te zadeve očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. 9. Z vlogo, ki je bila v upravnem postopku zavržena, je namreč tožnik predlagal podaljšanje roka za izpolnitev z inšpekcijsko odločbo naložene obveznosti, ki tožniku nalaga, da odstrani nelegalno zgrajen objekt. Toda ta rok ni procesni rok v smislu 99. člena ZUP, torej rok, ki se lahko, če so za to izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 99. člena ZUP, na vlogo stranke podaljša. Rok za izpolnitev obveznosti inšpekcijske odločbe se namreč ne nanaša na opravljanje posameznih dejanj v postopku, temveč je predmet meritornega odločanja v upravnem postopku in se nanaša na samo pravico oziroma obveznost, o kateri je odločeno z odločbo. Gre torej za materialni rok, katerega trajanje je v inšpekcijski zadevi nelegalne gradnje v okviru meritornega odločanja o zadevi na podlagi določbe 152. člena ZGO-1 določil za izdajo odločbe pristojni inšpekcijski organ. Pravilnost in zakonitost določitve tega roka, ki je sestavni del odločbe, je zato mogoče izpodbijati le v okviru pravnih sredstev zoper odločbo. Tako stališče, da je rok za izpolnitev obveznosti, določen v upravni odločbi, materialni rok in ne procesni rok in ga zato ni mogoče podaljšati, je Vrhovno sodišče že zavzelo tudi v svoji odločbi I Up 455/2008 z dne 1. 10. 2009. 10. Ker je tožnik z vlogo zahteval podaljšanje materialnega roka, določenega v inšpekcijski odločbi, ki pa glede na obrazloženo ni podaljšljiv, zavrženje take vloge v upravnem postopku niti pojmovno ne more poseči v tožnikove pravice ali njegove neposredno, na zakon oprte osebne koristi. Tega ne spremeni niti tožnikovo sklicevanje na to, da naj bi upravni organ v predhodnih postopkih dve njegovi vlogi za podaljšanje roka vsebinsko obravnaval in jima ugodil. V pritožbi pa tožnik tudi ni določno navedel, v katere njegove pravice ali pravne koristi naj bi bilo z zavrženjem vloge poseženo.

11. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje sicer pravilno odločilo, ko je tožbo zavrglo, vendar bi jo moralo zavreči iz razloga po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. 12. Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).