Jedro

Ali določen poseg, določena kršitev moralnih avtorskih pravic lahko privede do težko nadomestljive škode, je odvisno tako od načina in intenzivnosti posega, od popravljivosti ali nepopravljivosti posega, unikatnosti in stopnje ustvarjalnosti dela in v zvezi in v povezavi s tem, ali je bil s posegom tako kršen ugled avtorja oziroma prizadeta njegova osebnost, da mu je (bi mu) s tem (lahko) nastala težko popravljiva škoda.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožečih strank za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se : - dolžniku (toženi stranki) prepovedala uporaba tridimenzionalnega plakatnega panoja, katerega imetnika avtorskih pravic sta upnika V.P. in X d.o.o., ki je izveden kot pravokotna po vertikalni osi izbočena plošča širine 1400 mm in višine 2000 mm z zgornjim in spodnjim kovinskim zaključkom, bočna robova plošče sta pod kotom zaobljena in se prilagajata stojkam ovalnega preseka, ki je lahko izveden kot stenski pano, samostojni enojni pano, dvojni ali trojni pano, pri čemer sta pri dvojnem panoju plošči spojeni s svojimi hrbtnimi stranmi, stojki sta skupni, pri trojnem panoju pa gre za kombinacijo treh ploskev ali plošč, ki imajo skupne stojke, ki omogoča nameščanje reklamnih sporočil v obliki plakatov standardnih B formatov 70x50 cm, ali 70 x 100 cm ali 140 x 200 cm, kot je razvidno iz risbe "Tehnična individualizacija TAM-TAM plakatnih panojev - izvedbeni načrt, november 1996", ki naj bi bila kot priloga sestavni del začasne odredbe:

- dolžniku zaseglo in bi bil dolžan tudi na lastne stroške izključiti iz kakršnegakoli prometa vse tridimenzionalne plakatne panoje, navedene v 1. točki tega izreka in jih izročiti v hrambo upniku.

Predlagana začasna odredba naj bi veljala še 30 dni po pravnomočnosti odločbe, izdane v pravdnem postopku, dolžnik pa naj bi bil dolžan povrniti upniku stroške tega postopka.

Tožeči stranki sta zoper sklep pravočasno vložili pritožbo, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, dolžniku pa naloži povrnitev njunih stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da jo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi izpodbijani sklep.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da tožeči stranki predlagata izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarnega zahtevka, v skladu z določbami 170. čl. Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS 94/04, sprememba Uradni list RS, št. 17/06; v nadaljevanju ZASP-C). Ocenilo je, da sta tožeči stranki za verjetno izkazali: - da je tridimenzionalni plakatni pano, ki je delo prvotožeče stranke, avtorsko delo, - da sta tožeči stranki imetnici avtorskih pravic na tem panoju (prvotožeča stranka moralnih avtorskih pravic, drugotožeča stranka materialnih avtorskih pravic; 1. točka 1. odst. 170. čl. ZASP-C), - da so bile njune pravice kršene (2. točka 1. odst. 170. čl. ZASP-C),

da pa nista za verjetno izkazali katere od predpostavk iz 2. odst. 170. čl. ZASP-C, to je:

1.) nevarnosti, da bo uveljavitev zahtevka onemogočena ali precej otežena,

2.) da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, ali

3.) da domnevni kršilec z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upravičencu.

Pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopnega sodišča, da je izpolnjen pogoj za izdajo začasne odredbe po 1. odst. 170. čl. ZASP-C, da pa tožečima strankama ni uspelo za verjetno izkazati katere od predpostavk, ki so navedene v 2. odst. 170. čl. ZASP-C. Pravilna je ocena prvostopnega sodišča, da tožeči stranki nista izkazali nevarnosti, da bo uveljavitev zahtevkov onemogočena ali precej otežena, saj v tej smeri nista podali niti konkretnih trditev.

Trdili sta le, da "ni dvoma, da bo uveljavitev nedenarne terjatve za nazaj popolnoma onemogočena". ZASP-C ne določa, da bi morala biti uveljavitev zahtevkov onemogočena "za nazaj", temveč, da mora biti (bo) uveljavitev onemogočena oziroma otežena nasploh. S tem torej ne zasleduje časovnega momenta odprave protipravnega stanja, temveč samo možnost odprave tega oziroma možnost realizacije (uveljavitve) zahtevka.

Prvostopno sodišče tudi pravilno ugotavlja, da tožeči stranki nista konkretizirali zatrjevane nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode, zaradi preprečitve katere naj bi bila začasna odredba potrebna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvotožeča stranka utemeljevala predlog za izdajo začasne odredbe s trditvami, da je (V.P.) priznan in uveljavljeni strokovnjak za področje industrijskega oblikovanja, profesor na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, nekdanji predstojnik oddelka za industrijsko oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost, s trditvami, da je kot vrhunski strokovnjak na področju industrijskega oblikovanja na svoje avtorsko delo še posebej ponosen, saj je vanj vložil ogromno svojega dela, energije, kreativnosti in predvsem znanja, njegov plakatni pano, ki je predmet kršitve avtorskih pravic, pa je tudi prejel Delovo mednarodno nagrado za industrijsko oblikovanje DiDa. Zato naj bi bilo še zlasti pomembno, kdo, kdaj in kje bo njegovo delo objavljeno. Trdila je, da vedno dela za znanega naročnika, da dovoli uporabo njenih (njegovih) del le naročniku, za katerega je oblikovanje izvedla. Nadalje je trdila, da je zaradi kršitve njenih moralnih avtorskih pravic utrpela duševne bolečine, ki so posledica protipravnega posega v njeno avtorsko delo, trdila, da je tožena stranka grobo posegla v njeno delo, da ga je popačila in s tem razvrednotila delo, ki ga je oblikovala kot enkratno stvaritev ter kot plod lastne intelektualne stvaritve. Trdila je, da je s tem tožena stranka zavajala splošno in strokovno jasnost in na naklepen način protipravno pridobivala dohodek, ko je tržila objekte za oglaševanje, za katere so bili naročniki prepričani, da so avtorsko delo prvotožeče stranke. V predlogu za izdajo začasne odredbe je trdila, da bi nadaljnja uporaba tridimenzionalnega plakatnega panoja tožene stranke zagotovo povzročila prvotožeči stranki nadaljnjo izgubo zaupanja komitentov v njen pano, ki je ni mogoče nadomestiti z denarno odškodnino, saj ne gre za izgubo naročnikov in s tem avtorskih honorarjev, temveč za izgubo ugleda in dobrega imena avtorja, ki pa je ni mogoče denarno nadomestiti. Ob dopuščanju takšnega nadaljnjega protipravnega ravnanja tožene stranke pa bi nastala nepopravljiva in nenadomestljiva škoda, ne samo prvotožeči stranki, temveč bi to pomenilo posredno tudi izgubo ugleda za celotno stroko na področju industrijskega oblikovanja.

Poseg v avtorjevo (avtorsko) delo, ki je plod avtorjeve ustvarjalnosti, odraz, emanacija človekove osebnosti, del avtorjeve sfere in osebnost sama ali najmanj trajno povezana z njo (tako Trstenjak, Akademija in varstvo moralnih avtorskih pravic, SAZU, Ljubljana 88, stran 13), nedvomno predstavlja poseg v njegovo osebnost samo, škoda, ki avtorju nastane zaradi takšnega posega in ki se lahko odraža tudi v izgubi ugleda in dobrega imena avtorja (ki jo zatrjuje tožeča stranka), pa lahko predstavlja zanj nenadomestljivo oziroma težko nadomestljivo škodo, ki je ni mogoče denarno nadomestiti, saj bi denarno nadomestilo za avtorja predstavljalo zgolj neke vrste zadoščenja. Vendar pa navedeno ne velja za vsak poseg v vsako avtorsko delo. Ali določen poseg, določena kršitev moralnih avtorskih pravic lahko privede do težko nadomestljive škode, je odvisno tako od načina in intenzivnosti posega, od popravljivosti ali nepopravljivosti posega, unikatnosti in stopnje ustvarjalnosti dela in v zvezi in v povezavi s tem, ali je bil s posegom tako kršen ugled avtorja oziroma prizadeta njegova osebnost, da mu je (bi mu) s tem (lahko) nastala težko popravljiva škoda. Konkretnih trditev v tej smeri tožeča stranka ni podala. Zlasti ni zatrjevala konkretnih dejstev in okoliščin, ki bi potrjevale njeno trditev, da zatrjevana kršitev avtorske pravice tako krši njen ugled in dobro ime, da ji bo s tem nastala težko popravljiva škoda. Nekonkretizirane so tudi trditve o izgubi zaupanja komitentov, ki pa z vidika zatrjevanega varstva niti niso odločilne, kar velja tudi za izgubo ugleda za celotno stroko. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v pritožbi podala nekaj novih trditev o duševnih bolečinah, ki so posledica okrnitve njene celostne osebnosti in ugleda kot človeka, ki pa so nedopustne pritožbene novote. Zato jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati (1. odst. 337. čl. ZPP v zvezi z 239. čl. in 15 .čl. ZIZ ter 7. odst. 170. čl. ZASP-C), saj tožeča stranka ni trdila, da navedenega ni mogla navesti v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z oceno prvostopnega sodišča, da so prepavšalne trditve drugotožeče stranke (kot imetnice materialnih avtorskih pravic), da bi ji ob nadaljnjih kršitvah nastala težko nadomestljiva škoda. Prvostopno sodišče pravilno kot odločilno izpostavlja, da tožeča stranka ni podkrepila trditev o nevarnosti izgube kupcev, o tem, da bo pano tožene stranke izpodrinil iz trga ali vsaj močno omejil uporabo panoja tožeče stranke, o tem, da bi bila ob nadaljevanju kršitev ogrožena eksistenca gospodarske družbe (drugotožeče stranke) in trditev v zvezi s prepoznavnostjo medijev.

Res je sicer, kot to pravi pritožnik, da je škoda, ki nastaja zaradi izgube trga, komitentov, njihovega zaupanja, načelno težko nadomestljiva. Vendar pa sodišče lahko nudi varstvo imetniku avtorskih pravic po 170. čl. ZASP-C le, če z verjetnostjo izkaže obstoj dejstev in okoliščin, ki kažejo na možnost nastanka težko nadomestljive škode. Tožeča stranka pa takšnih dejstev in okoliščin ni niti dovolj konkretno zatrjevala, saj ni zatrjevala dejstev, ki bi kazala, da tožena stranka izpodriva tožečo stranko s trga, da zaradi nje izgublja komitente (kupce) in njihovo zaupanje ter, da je zaradi tega ogrožena njena eksistenca.

Prvostopno sodišče je ob povedanem, ob ugotovitvi, da je že trditvena podlaga tožečih strank prepavšalna, pravilno zaključilo, da tožeči stranki nista izkazali nobene od zatrjevanih predpostavk iz 2. odst. 170. čl. ZASP-C (predpostavke iz 3. točke 2. odst. 170. čl. ZASP-C nista niti zatrjevali). Zato je predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnilo.

Prvostopno sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP, v zvezi s 366. čl. ZPP in 239. čl. ter 15. čl. ZIZ ter 7. odst. 170. čl. ZASP-C).

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožečih strank zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. čl. ZPP v zvezi z 239. čl. in 15. čl. ZIZ ter 7. odst. 170. čl. ZASP-C).