Jedro

Ne gre za prepustitev dokončnega posla tretjemu (610. člen ZOR), kadar tretji kot prevzemnik z naročnikom v dokončanju posla sklene (čeprav v navzočnosti prvega prevzemnika) samostojen dogovor.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in tožencu V. Š. naložilo, da mora tožnikoma plačati 124.826,20 SIT odškodnine s pripadki. Tožbeni zahtevek, da morajo tožnikoma enak znesek s pripadki solidarno plačati tudi toženci M. Ž., T. Ž. in B. Ž. je zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in v zavrnilnem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Pritožbi toženca V. Š. pa je ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na tega toženca, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka vlaga revizijo proti sodbi sodišča druge stopnje, s katero je postala pravnomočna zavrnitev tožbenega zahtevka proti tožencem M., T. in B. Ž. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določil postopka in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da bo ugodeno tudi tožbenemu zahtevku, po katerem so toženci M. Ž., B. Ž. in T. Ž. dolžni nerazdelno s toženim V. Š. tožnikoma plačati vtoževano odškodnino. Tožnik U. B. se nikoli ni dogovoril z V. Š. za ličarska dela, saj ga ni niti poznal. Pogodba o delu med tožnikom in toženim B. Ž. ni prenehala in je še vedno veljala tedaj, ko je V. Š. vozilo poškodoval. V tem obsegu revizija obširno, s podrobnimi navedbami izpovedb prič in strank, izpodbija pravno sklepanje sodbe sodišča prve stopnje, da je pogodba o delu, sklenjena med tožnikom U.B. in toženim B. Ž., prenehala. Toženi B. Ž. je bil prevzemnik popravila vozila v celoti, V. Š. pa je mogoče smatrati le kot podizvajalca. Opozarja tudi na izjavo toženega Š., da sta se s toženim B. Ž.

dogovorila, da bosta škodo, prizadejano tožniku, skupaj trpela.

Izpodbijana sodba je torej deloma neobrazložena, posebej pa ni zavzeto stališče do izjav, ki jih je v nasprotju z dokaznimi sklepanji, podal sam toženi B. Ž.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V reviziji citirana izjava toženega B. Ž. je, v nasprotju s trditvijo o njeni neobrazloženosti, v sodbi sodišča druge stopnje v kontekstu njenih razlogov v celoti upoštevana. V okviru dokazne ocene je že sodišče prve stopnje upoštevalo tudi izjave prizadetih v kazenski zadevi, vodeni proti toženemu V. Š. Sprejeta dokazna ocena je torej kompleksna, zadevala pa je opredelitev do nasprotujočih si trditev: na eni strani tožnikovih, da je tudi lakiranje avta prevzel toženi B. Ž., na drugi strani pa predvsem do izpovedi toženega V. Š., ki je navedbe odgovora na tožbo, da glede lakiranja avta pogodba med tožnikom U. B. in toženim B. Ž. ni več veljala, potrdil. Uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP torej ni podana.

Ob sprejetih dejanskih ugotovitvah pa sta sodišči nižje stopnje pravilno uporabili materialno pravo. Pogodbeno razmerje med tožnikom U.B. in toženim B. Ž. je sicer veljavno nastalo in se je B. Ž.

zavezal tožniku karambolirano vozilo popraviti. Vendar pa je izvršil le kleparska dela. Po določbi 610. člena ZOR prevzemnik ni dolžan osebno opraviti posla in bi ga lahko prepustil tretjemu ter bi bil zanj še naprej odgovoren naročniku. Vendar pa za to v obravnavanem primeru ne gre. Iz dejanskih ugotovitev sledi, da se je tožnik U.B. o barvanju vozila dogovoril s toženim V. Š. Čeprav je dogovor bil opravljen v navzočnosti toženega B. Ž., je v sodbah sprejeta dejanska ugotovitev taka, da "je tretji toženec opravil le kleparska dela, tožnik je tako popravljen avto pred trgovino v Ž. prevzel in ga preizkusil, lakiranje avta pa je prevzel četrti toženec V. Š.". Ni šlo torej za prepustitev dokončanja posla tretjemu v skladu z določbo 610. člena ZOR, temveč za prenehanje pogodbenega razmerja med tožnikom U. B. in toženim B. Ž. ter za prepustitev vozila v nadaljnje delo toženemu V. Š., s tem pa tudi za prenos odgovornosti. Drugačni revizijski pogledi dejanskim ugotovitvam nasprotujejo. Kolikor pa revizija obširno ponuja svoj pogled na oceno izvedenih dokazov, ki bi po njenih stališčih omogočil drugačne dejanske ugotovitve in s tem drugačno pravno presojo, pa jo zadeva prepoved graje dejanskega stanja na revizijski stopnji (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevanih nepravilnosti, niti napak, na katere mora po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).