Jedro

Ker tožeča stranka toženki ni zagotovila sklenitve delovnega razmerja skladno s pogodbo o štipendiranju, saj ji po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas (za čas pripravništva) in po opravljenem strokovnem izpitu ni dala v podpis pogodbe o zaposlitvi, iz katere bi izhajal obstoj delovnega razmerja tudi za naprej, tožeča stranka ne more uspešno terjati vračila kadrovske štipendije in stroškov učenja tujega jezika (češ da se je toženka zaposlila pri drugem delodajalcu).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 2.220,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, navedenih v izreku sodbe, od datumov zapadlosti, ki so prav tako razvidni iz izreka, do plačila (1. točka izreka sodbe). Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške tega postopka v višini 1.054,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do plačila, v osmih dneh pod izvršbo (2. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku oz. jo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje je napačno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje v delu, v katerem je ugotovilo, da tožena stranka ni dolžna povrniti sorazmernega dela štipendije oz. zneskov, ki jih je tožeča stranka plačala, ker ji tožeča stranka ni zagotovila delovnega razmerja do izteka obdobja, za katerega je tožena stranka prejemala štipendijo in da je tožena stranka sklenila pogodbo o zaposlitvi pri D. zaradi negotovosti, ki je bila posledica ravnanja tožeče stranke.

V pritožbi navaja, da je tožeča stranka zahtevala vrnitev sorazmernega dela štipendije, ki jo je tožena stranka prejemala za čas študija ter stroškov jezikovnega izobraževanja, ki jih je prejemala na podlagi pogodbe o štipendiranju z dodatki oz. na podlagi pogodbe o izobraževanju. Z navedenima pogodbama se je tožena stranka zavezala po končanem izobraževanju skleniti s tožečo stranko delovno razmerje oz. pri njej ostati v delovnem razmerju najmanj toliko časa, kot znaša doba, za katero je prejemala štipendijo, v nasprotnem primeru pa se je v skladu s točko c/8. člena zavezala vrniti sorazmerni del prejetih štipendij iz 7. člena pogodbe o štipendiranju. Po 7. členu pogodbe je bila kot štipendistka zavezana povrniti tudi potne stroške, stroške jezikovnega izobraževanja in druge stroške izobraževanja. Delovno razmerje bi morala skleniti v letu 2003, vendar sta se z aneksom k pogodbi o štipendiranju stranki dogovorili, da bo delovno razmerje sklenila najkasneje 1. 2. 2005 in se zaposlila v Uradu Republike Slovenije za .... V skladu s 3. členom dodatka k pogodbi se je tožena stranka zavezala prejete zneske štipendije povrniti v primerih, določenih s pogodbo o štipendiranju. Tožeča stranka je svoje obveznosti izpolnila, tožena stranka pa ne. Pri tožeči stranki ni ostala v delovnem razmerju toliko časa, kot je prejemala štipendijo (27 mesecev), temveč se je 13. 1. 2006 zaposlila v D. RS. Pred tem je bila zaposlena pri toženi stranki najprej za določen čas 10 mesecev za čas pripravništva (od 1. 2. 2005 do 31. 11. 2005), ker pa pripravniškega izpita dne 23. 11. 2005 ni uspešno opravila, ji je bila pogodba o zaposlitvi podaljšana za čas do 12. 1. 2006, v katerem naj bi opravila pripravniški izpit. V vmesnem času se je tožena stranka že prijavila na razpis za delovno mesto za nedoločen čas pri D., dne 11. 1. 2006 je opravila pripravniški izpit in še preden ji je Urad za ... po ponovljenem izpitu ponudil v podpis novo pogodbo o zaposlitvi, obvestila urad, da pogodbe ne bo podpisala, ker odhaja drugam. Tožeča stranka toženi stranki po 12. 1. 2006 res ni ponudila v podpis nove pogodbe o zaposlitvi, vendar to ne pomeni, da je zato tožena stranka prosta obveznosti po pogodbi o štipendiranju. Glede na jasno izraženo voljo toženke, da bo po opravljenem pripravniškem izpitu delovno razmerje nadaljevala drugje, je vprašanje, ali bi bila ponudba pogodbe o zaposlitvi sploh smiselna, tega pa sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo. Tožena stranka je bila pripravljena delovno razmerje s toženo stranko podaljšati, vendar volje za sklenitev pogodbe o zaposlitvi s tožečo stranko na strani tožene stranke ni bilo več. Pogodba o zaposlitvi za določen čas je bila sklenjena v skladu z zakonom za čas pripravništva, enako pa tudi aneks, ki je bil sklenjen predvsem v korist tožnice, čeprav sodišče ugotavlja, da naj ne bi predstavljal podlage za ustrezno zaposlitev, ker je toženo stranko puščal v negotovosti glede eksistence, kar pa ne drži. Izpoved toženke je neprepričljiva, zlasti če se upoštevajo listinski dokazi in izpoved A.P., nekdanjega direktorja urada. Toženka, ki je trdila, da je večkrat klicala v kadrovsko službo, se ni spomnila, s katero osebo je govorila, tako da njenih izjav ni mogoče preveriti. Že 6. 1. 2011, ko je poslala tožeči stranki dopis z željo po prekinitvi štipendijskega razmerja, je tožena stranka vedela, da delovnega razmerja pri tožeči stranki ne misli nadaljevati in da njena zaposlitev pri D. (pogodbo o zaposlitvi je sklenila 5. 1. 2006) pred potekom roka pomeni kršitev pogodbe o štipendiranju in pogodbe o izobraževanju. To izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča RS, opr. št. U 1966/2006, s katero je bila tožba toženke pravnomočno zavrnjena, kar pomeni, da toženka ni prosta obveznosti po pogodbi o štipendiranju. Razen trditve toženke, da je pri tožeči stranki prosila za podaljšanje delovnega razmerja, o tem ni nobenega dokaza. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka po 12. 1. 2006 toženki ne bi mogla zagotoviti ustrezne zaposlitve, saj tega izvedeni dokazi ne potrjujejo. Bistveno je, da je pogodbo o štipendiranju kršila tožena stranka v trenutku, ko je sklenila pogodbo o zaposlitvi z D.. Dejansko stanje je napačno ugotovljeno tudi glede ugotovitve, da naj bi toženka pogodbo z D. sklenila zaradi negotovosti, ki je posledica ravnanja tožeče stranke. Glede na ravnanje tožene stranke, ki se je že po preteku šestih mesecev od zaposlitve pri tožeči stranki prijavila na razpis na drugo delovno mesto, potem ko je dosegla odlog nastopa zaposlitve po pogodbi o štipendiranju, je bila tožeča stranka v negotovosti glede izpolnitve pogodbe o štipendiranju. Tožeča stranka tudi ni ravnala protipravno, ker je s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi le za določen čas.

Tožeča stranka se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka, ker je sodišče prve stopnje toženi stranki priznalo stroške za narok dne 10. 3. 2011 v višini 300 točk, čeprav to ni bil prvi narok, nepotrebni pa so bili tudi priznani stroški za tretjo pripravljalno vlogo glede na njeno vsebino. Poleg tega je izrek o stroških neobrazložen.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tožeča stranka ni bila seznanjena s pogajanji tožene stranke za sklenitev delovnega razmerja pri drugem organu RS, s katerim si je tožena stranka poskušala zagotoviti sredstva za preživljanje. Dejstvo pa je, da ji do 12. 1. 2006 ni predložila v podpis pogodbe o zaposlitvi, niti ji za obdobje po tem datumu ni kakorkoli drugače zagotovila obstoja delovnega razmerja. Zato je pogodbo o štipendiranju kršila tožeča stranka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne bistvene kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno, vendar neutemeljeno, uveljavlja tudi pritožba. V okviru tega pritožbenega razloga v bistvu uveljavlja svoje nestrinjanje z zaključki in odločitvijo sodišča prve stopnje, torej druge pritožbene razloge. Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti.

Neutemeljeni so tudi očitki, da naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo tudi bistveno kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je tako izpoved toženke kot izpovedi prič, razvidne iz zapisnikov o njihovem zaslišanju, korektno in pravilno povzelo v razlogih sodbe. Tudi to kršitev tožeča stranka uveljavlja predvsem zaradi nestrinjanja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pomeni, da v bistvu sploh ne gre za očitano bistveno kršitev določb postopka. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo izvedene dokaze, tudi izpoved toženke in priče A.P., tedanjega direktorja Urada Republike Slovenije za ..., utemeljenih razlogov za dvom v verodostojnost izpovedi toženke pa tudi pritožba tožeče stranke ne vsebuje, tako da tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni podan.

Prvostopenjsko sodišče je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in sprejelo pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP poudarja naslednje: Odločilna dejstva, ugotovljena v izpodbijani sodbi, so naslednja: - tožeča in tožena stranka sta 19. 11. 2001 sklenili pogodbo o štipendiranju za čas izobraževanja tožene stranke od 1. 10. 2001 do 30. 9. 2003, tožena stranka pa se je s pogodbo zavezala, da bo po končanem izobraževanju sklenila delovno razmerje v Ministrstvu za ..., Urad za ..., ter da bo ostala v delovnem razmerju najmanj toliko časa, kolikor znaša doba prejemanja štipendije; - dne 4. 2. 2002 sta stranki sklenili tudi pogodbo o dodatnem jezikovnem izobraževanju iz francoskega jezika; - dne 18. 3. 2004 sta stranki sklenili aneks k pogodbi o kadrovski štipendiji, s katerim je bil toženi stranki odobren odlog sklenitve delovnega razmerja zaradi materinstva od 1. 2. 2004 do 31. 1. 2005, s katerim se je tožena stranka med drugim zavezala vrniti prejete zneske štipendije in stroške učenja tujega jezika, če ne bo sklenila delovnega razmerja v organu državne uprave ali če bo pisno sporočila tožeči stranki, da delovnega razmerja ni pripravljena skleniti; - dne 2. 2. 2005 se je tožena stranka zaposlila pri tožeči stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas, za čas pripravništva za obdobje od 1. 2. 2005 do 31. 11. 2005, nato pa sta stranki dne 12. 12. 2005 sklenili še aneks k pogodbi o zaposlitvi za določen čas do 12. 1. 2006, ker tožena stranka strokovnega izpita ni uspešno opravila, z namenom, da se ji omogoči ponavljanje opravljanja izpita; - tožeča stranka vse do izteka pogodbe o zaposlitvi dne 12. 1. 2006 toženi stranki ni ponudila v podpis nove pogodbe o zaposlitvi za nadaljevanje delovnega razmerja pri toženi stranki; - tožena stranka se je po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas po uspešno opravljenem strokovnem izpitu zaposlila pri D. Republike Slovenije, kjer se je na lastno iniciativo prijavila na razpis in bila izbrana ter sprejeta v delovno razmerje za nedoločen čas, pogodbo o zaposlitvi pa je sklenila dne 5. 1. 2006; - dne 6. 1. 2006 je tožena stranka zaprosila tožečo stranko za prekinitev razmerja po pogodbi o kadrovski štipendiji.

Prvostopenjsko sodišče je, ob upoštevanju navedenih odločilnih dejstev, ki jih je pravilno ugotovilo in ocenilo, svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago. Upoštevalo je določbe pogodbe o štipendiranju in aneksa ter pogodbe o dodatnem jezikovnem izobraževanju in pravilno presodilo, da je v obravnavani zadevi prišlo do kršitve pogodbe o štipendiranju s strani tožeče stranke, kot je določeno v 9. členu Pogodbe o kadrovski štipendiji. Po določbi 9. člena, točka c), je štipendist prost vseh pogodbenih obveznosti, če mu štipenditor po opravljenem strokovnem izpitu ne zagotovi zaposlitve v skladu s to pogodbo. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožeča stranka toženi stranki ni zagotovila sklenitve delovnega razmerja skladno s pogodbo do izteka obdobja, za katerega je tožena stranka prejemala štipendijo, saj ji po opravljenem strokovnem izpitu oz. ob izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas dne 12. 1. 2006 ni dala v podpis nobene pogodbe o zaposlitvi, iz katere bi izhajalo, da bo delovno razmerje sklenjeno tudi od 13. 1. 2006 dalje, kar je za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka bistveno. Tožena stranka nedvomno ni kršila pogodbenih obveznosti iz pogodbe o štipendiranju z aneksom že s tem, ko se je ob tem, ko je imela sklenjeno le delovno razmerje le za določen čas brez jasnih zagotovil, kako bo z njeno zaposlitvijo pri tožeči stranki v bodoče, prijavila na razpis na delovno mesto v D., niti s tem, da je v D. sklenila pogodbo o zaposlitvi že 5. 1. 2006 z nastopom dela 13. 1. 2006. Če bi ji tožeča stranka ustrezno zaposlitev za čas po 13. 1. 2006 ponudila, bi jo (kljub podpisani pogodbi o zaposlitvi v D.) morala sprejeti, da bi se izognila obveznosti vračila štipendije, vendar ji nadaljevanje delovnega razmerja pri tožeči stranki ni bilo zagotovljeno. Pri tem ni odločilno, ali bi bila ponudba pogodbe o zaposlitvi s strani tožeče stranke sploh smiselna, če se je tožena stranka odločila delovno razmerje nadaljevati drugje, kot zmotno meni pritožba. Prav tako za odločitev v obravnavani zadevi ni bistveno, da je tožnica dne 6. 1. 2006 zaprosila tožečo stranko za prekinitev razmerja po pogodbi o kadrovski štipendiji, saj iz navedenega dopisa v ničemer ne izhaja, da tožena stranka ne želi nadaljevati delovnega razmerja s tožečo stranko. Pritrditi je potrebno tudi zaključkom sodišča prve stopnje, da je bilo ob dejstvu, da je bilo toženi stranki pojasnjeno, da zanjo v nadaljevanju ni predvideno delovno mesto, razumljivo, da je tožena stranka že v času pripravništva kot mati samohranilka pričela z iskanjem nove zaposlitve. Ne glede na toženkino pisno vlogo z dne 6. 1. 2006 in kljub dejstvu, da je toženka samoiniciativno iskala zaposlitev pri D., je bila dolžnost tožeče stranke, da ji zaposlitev po pogodbi o štipendiranju zagotovi oz. ponudi vsaj v času do izteka pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Ker te svoje obveznosti ni izpolnila, je tožeča stranka kršila pogodbene obveznosti iz pogodbe o kadrovski štipendiji. Zato je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, da je glede na 9. člen pogodbe o kadrovski štipendiji tožena stranka prosta vseh pogodbenih obveznosti. Iz navedenih razlogov so pritožbene navedbe tožeče stranke v zvezi z navedenimi vprašanji neutemeljene.

Tudi odločitev o stroških postopka je ustrezno obrazložena in pravilna. Stroški so odmerjeni v skladu z določbami 154. in 155. člena ZPP in v skladu z veljavno Odvetniško tarifo. Prvi narok je bil sicer res opravljen 21. 4. 2011 in ne 10. 3. 2011, vendar je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo stroške za zastopanje na narokih (enega je štelo za prvi narok in priznalo 300 točk, za ostale pa 150 točk). Tudi pripravljalne vloge tožene stranke je pravilno ovrednotilo in jih štelo za potrebne, zato je tudi pritožba s tem v zvezi neutemeljena.

Ker niso podani niti pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, odgovor na pritožbo pa ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve in ga ni mogoče šteti med potrebne stroške, zato tudi tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (154., 155. člen ZPP).