Jedro

Zadevna odločba, s katero je oče toženk oproščen plačila stroškov institucionalnega varstva v določeni višini in s katero je ugotovljena višina prispevka toženk, ni upravno izvršilni naslov, na podlagi katerega bi tožnik od toženk lahko terjal plačilo. Če bi bila, bi bila pričujoča tožba odveč in zato nedopustna. Predmet odločbe CSD je odločitev o zahtevi upravičenca (očeta toženk, ki ga je tožnik sprejel v oskrbo) do delne oprostitve plačila socialnovarstvene storitve, oziroma, gledano z druge strani, zahteve, naj se del oskrbnine plača iz javnih sredstev. Ker je višina oprostitve oziroma prispevka iz javnih sredstev odvisna od premoženjskega položaja oskrbovane osebe in drugih oseb, ki so zavezane prispevati k preživljanju te osebe, je v odločbi CSD ugotovljeno tudi, kolikšen je prispevek drugih zavezancev (v našem primeru toženk). Toda odločba CSD toženkama ne nalaga, da morata tožniku kot izvajalcu institucionalnega varstva plačati določen znesek in ni izvršilni naslov, na podlagi katere bi lahko zavod, ki izvaja institucionalno varstvo, terjal plačilo od oseb, ki jih je CSD upošteval pri odločanju o višini prispevka iz javnih sredstev. Odločba CSD sama zase namreč ne vzpostavlja pravnega razmerja med zavodom in osebo, ki je dolžna prispevati k preživljanju oskrbovanca.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh od prejema te odločbe povrniti 830,82 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da: (1) Okrožno sodišče v Ljubljani ni stvarno pristojno za odločanje o zahtevku zoper prvo toženko, (2) sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločanje v sporu zoper drugo toženko in (3) se tožba zavrže v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek zoper drugo toženko.

2.Tožnik zoper sklep vlaga pritožbo in uveljavlja pritožbene razloge po 1. in 2. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 . Predlaga razveljavitev sklepa. Navaja, da je slovensko sodišče mednarodno pristojno, ker se zahtevka zoper toženki opirata na isto dejansko in pravno podlago. Edina dejanska podlaga je po tožnikovem mnenju odločba Centra za socialno delo2 A., na podlagi katere tožnik izdaja mesečne račune, ki jih toženki ne plačujeta. Ker gre za isto odločbo, ki za toženki ustvarja enako obveznost v isti višini, se njuna obveznost opira na isto dejansko in pravno podlago. V zvezi z odločitvijo o pristojnosti naj tožnik tudi ne bi imel možnosti izjave, ker mu sodišče ni dalo vedeti, da bo odločilo o tem vprašanju.

3.Toženki v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnik kot izvajalec socialnovarstvenih storitev institucionalnega varstva (dom starejših občanov) zahteva od toženk plačilo storitev institucionalnega varstva, ki jih opravlja za njunega očeta. Sklicuje se na 185. člen Družinskega zakonika3 in odločbo CSD, izdano v postopku odločanja o oprostitvi plačila institucionalnega varstva, iz katere izhaja, da prispevek vsake izmed toženk znaša 249,21 EUR. Trdi, da se zahtevka zoper obe toženki opirata na isto dejansko in pravno podlago, zato z isto tožbo zajema obe (prvi odstavek 191. člena ZPP).

6.Odločitev o stvarni nepristojnosti za odločanje o tožbi zoper prvo toženko temelji na ugotovitvi, da je vrednost tega zahtevka nižja od 20.000 EUR (prvi odstavek 30. člena ZPP, prvi odstavek 32. člena ZPP in drugi odstavek 41. člena ZPP). Odločitev o umanjkanju mednarodne pristojnosti slovenskega sodišča za sojenje o tožbi zoper drugo toženko temelji na naslednji kompleksni argumentaciji. Druga toženka v Republiki Sloveniji nima niti stalnega niti začasnega prebivališča (prvi in drugi odstavek 48. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku4 ), tožnik pa ne navaja naveznih okoliščin iz 58. člena ZMZPP (tj. obstoja toženkinega premoženja v Republiki Sloveniji). Posebej je sodišče še pojasnilo, da ne gre za preživninski spor (drugi odstavek 74. člena ZMZPP) in da se zahtevka zoper obe toženki tudi ne opirata na isto dejansko in pravno podlago, tako da bi se glede na prvi odstavek 49. člena ZMZPP zaradi mednarodne pristojnosti slovenskega sodišča zoper prvo toženko ta raztegnila še na drugo toženko. Ta presoja je pravilna.

7.Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne drži namreč, da se tožnik o vprašanju pristojnosti ni imel možnosti izjaviti. Mednarodni pristojnosti sodišč, na katero sodišče skladno z jasno zakonsko zapovedjo pazi po uradni dolžnosti, sta toženki ugovarjali v odgovoru na tožbo. Ta je bil tožniku vročen 6. 2. 2025, izpodbijani sklep pa je bil izdan šele 28. 3. 2025. Tožnik je bil torej seznanjen z vsem procesnim gradivom, tudi s toženkinim ugovorom o nepristojnosti, in je imel realno možnost, da bi se o njem izjavil še pred odločitvijo sodišča prve stopnje. Njegovi pravici do izjavljanja je bilo s tem zadoščeno.

8.Neutemeljeno je tudi pritožbeno prepričanje, da se zahtevka zoper obe toženki opirata na isto pravno in dejansko podlago in je zaradi tega slovensko sodišče mednarodno pristojno. Pravna podlaga obeh zahtevkov je res ista, to je v 199. členu v zvezi s 185. členom DZ predpisana dolžnost preživljanja staršev. Toda njuni dejanski podlagi sta različni. Prispevek k preživljanju staršev se namreč glede na 185. člen DZ določi posebej za vsakega izmed otrok.⁵ Tudi višina preživninske obveznosti se presoja po zmožnostih posameznega otroka, kadar je k preživljanju zavezanih več otrok, tudi po tem, koliko je bil kdo od njih deležen starševske skrbi in pomoči (186. DZ).⁶ Toženki v tej zadevi torej nista materialni sospornici, zato pristojnosti sodišča ni mogoče utemeljevati na pravilih, ki določajo pristojnost za materialne sospornike.

9.Nasprotno, da gre za materialno sosporništvo, skuša tožnik utemeljiti z odločbo CSD in tezo, da je ta upravno izvršilni naslov. Zadevna odločba, s katero je oče toženk oproščen plačila stroškov institucionalnega varstva v določeni višini in s katero je ugotovljena višina prispevka toženk, ni upravno izvršilni naslov, na podlagi katerega bi tožnik od toženk lahko terjal plačilo. Če bi bila, bi bila pričujoča tožba odveč in zato nedopustna. Predmet odločbe CSD je odločitev o zahtevi upravičenca (očeta toženk, ki ga je tožnik sprejel v oskrbo) do delne oprostitve plačila socialnovarstvene storitve, oziroma, gledano z druge strani, zahteve, naj se del oskrbnine plača iz javnih sredstev. Ker je višina oprostitve oziroma prispevka iz javnih sredstev odvisna od premoženjskega položaja oskrbovane osebe in drugih oseb, ki so zavezane prispevati k preživljanju te osebe, je v odločbi CSD ugotovljeno tudi, kolikšen je prispevek drugih zavezancev (v našem primeru toženk). Toda odločba CSD toženkama ne nalaga, da morata tožniku kot izvajalcu institucionalnega varstva plačati določen znesek in ni izvršilni naslov, na podlagi katere bi lahko zavod, ki izvaja institucionalno varstvo, terjal plačilo od oseb, ki jih je CSD upošteval pri odločanju o višini prispevka iz javnih sredstev. Odločba CSD sama zase namreč ne vzpostavlja pravnega razmerja med zavodom in osebo, ki je dolžna prispevati k preživljanju oskrbovanca.7

10.Drugih pravnih sklepanj, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje presodilo, da ni pristojno, pritožba ne izpodbija obrazloženo. Višje sodišče jih je preizkusilo le z vidikov, na katere mora biti pozorno po uradni dolžnosti. Kršitev ni našlo.

11.Ker niso podani niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

12.Tožnik ni uspel s pritožbo, toženki pa sta nanjo vsebinsko odgovorili. Zato jima mora tožnik povrniti stroške odgovora na pritožbo (154. in 165. člen ZPP). Ti obsegajo strošek storitve za sestavo odgovora po tarifni številki 22/1 Odvetniške tarife8 v zvezi s 7. členom OT (1.100 odvetniških točk9 ali 660 EUR), pavšal za odvetnikove izdatke (2 % od 1000 točk, 1 % nad 1000 točk ali skupno 21 EUR) in 22 % DDV (149,82 EUR). Stroške, ki skupaj znašajo 830,82 EUR, mora tožnik toženkama povrniti v 15 dneh (313. člen ZPP). V primeru zamude bo moral plačati še zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena OZ).

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP.

2V nadaljevanju: CSD.

3Ur. l. RS, št. 15/17 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju DZ.

4Ur. l. RS, št. 56/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZMZPP.

5B. Novak (red.), Komentar Družinskega zakonika, Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije, 2019, str. 626.

6B. Novak (red.), prav tam, str. 628.

7Tako denimo VSL sklep I Cp 1675/2017 z dne 31. 1. 2018, VSL sodba III Cp 693/2020 z dne 28. 8. 2020 in VSL sodba II Cp 93/2019 z dne 26. 6. 2019.

8Ur. l. RS, št. 24/2015, s spremembami in dopolnitvami; OT.

9Ob upoštevanju drugega odstavka 41. člena ZPP.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 185, 186, 199 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 30, 30/1, 32, 32/1, 41, 41/2 Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (1999) - ZMZPP - člen 48, 48/1, 48/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.