Jedro

Sodišče prve stopnje je zaključke o dokazanosti odločilnih dejstev gradilo izključno na mnenju izvedenca dr. C, katerega ugotovitve pa se po sodbi pritožbenega sodišča bistveno razlikujejo od ugotovitev izvedenca dr. Č., ki ga je sodišče prve stopnje v načelu štelo za nepristranskega, a se do njegovih ugotovitev iz nepojasnjenih razlogov ni opredelilo.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolžena S. S. in R. H. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena, v zvezi z 22. in 25. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo jima je pogojni obsodbi, v okviru katerih je vsakemu obdolžencu določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Obdolženca sta bila obsojena na plačilo stroškov kazenskega postopka, vključno s sodno takso, ki bo odmerjena naknadno.

2. Proti sodbi so se pritožili zagovorniki obeh obdolžencev. Vsi pritožniki uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 370. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ko sodbo sodišča prve stopnje izpodbijajo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločb o kazenskih sankcijah in o stroških kazenskega postopka. Zagovornik obdolženega H. predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se obdolženca oprosti obtožbe, podredno pa predlaga spremembo sodbe v odločbi o kazenski sankciji in v odločbi o stroških kazenskega postopka tako, da se v okviru pogojne obsodbe določena kazen zniža na 15 dni zapora in da se obdolženca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka, oziroma da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovorniki obdolžene S. S. ne dajejo predloga v smislu določila 4. točke prvega odstavka 369. člena ZKP.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Višji državni tožilec svétnik … je predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbi zavrne kot neutemeljeni in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. V odgovoru na ta predlog zagovorniki obdolženec S. S. vztrajajo pri pritožbenih navedbah in predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe, oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah ZKP sodba ne sme opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Za pritožbeno sodišče so v celoti sprejemljivi razlogi, iz katerih je sodišče prve stopnje zavrnilo zagovornikovo zahtevo po izločitvi poročila na glavni obravnavi zaslišane priče P. ter mnenja izvedenca T. (list. št. 317 ter stran 5 sodbe). Sicer pa se sodba neposredno niti ne opira na ta dva dokaza. Nasprotnega tudi pritožnik ne zatrjuje. Pritožba pa tudi ne zatrjuje, da bi bilo iz ocene drugih dokazov razvidno, da sta ta dva dokaza, ki sicer nimata značaja nedovoljenih dokazov, očitno vplivala na odločitev sodišča prve stopnje. Tako pritožba v uveljavljanju procesne kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko iz spisa ni izločilo citiranih dokazov, ne more biti utemeljena.

7. Na strani 4 sodbe je sodišče prve stopnje nanizalo povsem zadostne in razumne razloge za zavrnitev predloga obrambe po pribavi spisa Okrajnega sodišča v Celju z opr. št. K 94/2009. Na naslednji strani sodbe pa je sodišče prve stopnje, čeravno je sicer v nasprotju z zapisom v zapisniku o glavni obravnavi na list. št. 177 o izrecnem predlogu zagovornika po izločitvi izvedenca dr. Č. v smislu določila 6. točke 39. člena ZKP, navedlo, da obramba takšnega predloga ni podala, pojasnilo, zakaj ni utemeljena zahteva po izločitvi izvedenca dr. Č.. Ti razlogi pa tudi po sodbi pritožbenega sodišča niso nujno brezpogojno sprejemljivi, predvsem ob dejstvu, da se je sodišče prve stopnje na eni strani izreklo, da se sodišču ni porajal nikakršen dvom v nepristranskost izvedenca dr. Č., po drugi strani pa se sodišče do njegovih ugotovitev v smislu sprejemljivosti ni opredelilo in sodbe na njih ni opiralo, razen na strani 11 sodbe, pri vsem tem pa je na strani 6 sodbe podalo povsem protispisen zaključek, da je izvedenec dr. C. v bistvenem delu potrdil zaključke prvega postavljenega izvedenca (torej očitno dr. Č.), da vodilne poškodbe na sprednjem delu vozila obdolženih niso mogle nastati v posledici dogodka z dne 14. 12. 2006 in da je bilo torej vozilo poškodovano že pred tem.

8. Kot rečeno je sodišče prve stopnje zaključke o dokazanosti odločilnih dejstev gradilo izključno na mnenju izvedenca dr. C., katerega ugotovitve pa se po sodbi pritožbenega sodišča bistveno razlikujejo od ugotovitev izvedenca dr. Č., ki ga je sodišče prve stopnje v načelu štelo za nepristranskega, a se do njegovih ugotovitev iz nepojasnjenih razlogov ni opredelilo.

9. Izvedenca sta povsem različno dognala hitrost, pri kateri je obdolžena S. S. zapeljala s ceste in hitrost, s katero je vozilo trčilo v drevo. Posledično temu sta povsem različno opredelila tudi obseg poškodb, ki so pri tem trčenju nastale, oziroma poškodb, ki so bile na vozilu že pred obravnavanim dogodkom. Izvedenec dr. Č. je pri podaji mnenja izhajal tudi iz poškodb na lubju ter iz izgleda in položaja najdbe posameznih poškodovanih avtomobilskih delov, medtem ko iz izvedeniškega mnenja dr. C. na prvi pogled ne izhaja, da bi izvedenec kot relevanten podatek upošteval tudi te okoliščine. Na podlagi podatkov v izvedeniškem mnenju dr. C. vsaj pritožbeno sodišče ne more preveriti izvedenčevega izračuna hitrosti osebnega avtomobila pred trčenjem in ob trčenju, ko se utegne kot vprašljivo izkazati tudi izvedenčevo izhodišče, podano pod točko 3.3.1 izvedeniškega mnenja. Izvedenec je zgolj dopustil možnost, da je obdolženka pred trčenjem vozila s hitrostjo 44 km/h, ob samem trčenju pa, da je hitrost lahko znašala 23 km/h. Temu zaključku je sodišče druge stopnje v celoti sledilo in nato sledeč nadaljnjemu mnenju izvedenca ugotovilo, da je ob trčenju vozila v drevo s takšno hitrostjo gotovo prišlo do poškodb, opredeljenih v točki 2.1 izvedeniškega mnenja pod zaporednimi številkami 1-11, 25-29 ter 18-19 in 21-22, delno pa tudi pod zaporedno številko 20. V nasprotju z mnenjem izvedenca dr. C., da ni mogoče izključiti možnosti izpada žarometov, je sodišče prve stopnje, sklicujoče se na fotografije, ki da izpada žarometov ne potrjujejo, zaključilo, da do te poškodbe ni prišlo in da je glede poškodb pod zaporedno številko 12-15 možno le, da je prišlo le do premaknitve plastičnih vložkov na levi in desni strani, poškodbe blatnikov pa iz fotografij niso razvidne in so tudi v zapisniku zavarovalnice premalo natančno opisane, da bi jih bilo mogoče obravnavati na tehnični način. O tem, ali sta bila blatnika poškodovana v obravnavanem dogodku se torej sodišče prve stopnje ni opredelilo. Enako velja tudi glede poškodbe, opisane pod zaporedno številko 23, medtem ko za poškodbo, opisano pod zap. št. 24 (če je šlo za poškodbo barve na spodnjem delu A stebrička na levi strani) sodišče ugotavlja, da je lahko nastala v obravnavanjem trčenju v drevo. Izkaže se tako, da je izvedenec, kateremu je sodišče prve stopnje v pretežni meri sledilo (neprepričljivo mu ni sledilo le glede izpadlih žarometov), kot poškodbo, ki ni nastala v obravnavanem trčenju, izločil le določen del poškodb na pokrovu motorja, ki jih je z rdečo barvo označil na list. št. 288. Izvedenec je pojasnil, da pri opredeljeni hitrosti ni nujno, da bi vozilo zapuščalo vidne sledi, da ni mogoče izključiti možnosti, da je voznica v desno zavila, ker se je želela izogniti neki oviri, ki bi lahko bila tudi žival, ki se giblje v smeri na vozišče. Kljub tem dognanjem izvedenca je sodišče prve stopnje zaključilo, da je obdolženka namerno zapeljala v drevo. V utemeljitev tega zaključka je izpostavilo številne nelogičnosti in neskladnosti v zagovorih obeh obdolžencev in tudi v izpovedbi priče A. kot neposrednega dokaza. A kljub tem nedoslednostim in nelogičnostim v zagovorih in v citirani izpovedbi, ki gotovo niso zanemarljive, se ob izvedenčevi ugotovitvi, da ob trčenju v drevo gotovo niso nastale zgolj določene poškodbe pokrova motorja (list. št. 288), ki so glede na cenitev stroškov popravila na list. št. 9 v primerjavi z ostalimi poškodbami zanemarljive, saj njihovo popravilo ne dosega niti 10 % vrednosti popravila vseh poškodb, tudi pritožbenemu sodišču poraja resen dvom v utemeljenost očitka, da je obdolženka namerno zapeljala s ceste, še posebej ob tem, ko je izvedenec dr. C. dopustil, da je hitrost vožnje pred trčenjem znašala kar 44 km/h, oziroma kar 23 km/h ob trčenju. Pri tem pa ne gre spregledati, da tudi ni povsem jasno, ali je sodišče prve stopnje ti dve hitrosti štelo za dokazani, pač glede na obrazložitev v prvem odstavku na strani 11 sodbe, ko se je sodišče prve stopnje v utemeljitev zaključka, da A. v prometni nesreči ni mogel utrpeti zatrjevanih poškodb, sklicevalo na nižjo, po izvedencu dr. Č. hitrost, s katero da je vozilo trčilo v drevo.

10. Izkaže se tako, da glede na dokaze, na katere je sodišče prve stopnje oprlo zaključke o odločilnih dejstvih, utegne biti dokazano le, da je bilo vozilo pred obravnavanim dogodkom le delno poškodovano po pokrovu motorja. Odprava vseh poškodb na pokrovu motorja in ne le prej nastalih poškodb na pokrovu motorja je bila ovrednotena na znesek 66.849,00 SIT. Zasledovanje takšne koristi je mogoče pravno opredeliti le v smislu določila tretjega odstavka 217. člena ZKP (seveda le v primeru, če bi bilo kaznivo dejanje dokončano). Zaključek o utemeljenosti očitka zasledovanja premoženjske koristi v zvezi z namerno povzročenimi poškodbami pa se glede na dokaze, na katerih je sodišče prve stopnje gradilo zaključke o odločilnih dejstvih, izkaže vsaj kot preuranjeno. Ker so tako utemeljeni pritožbeni očitki o nepravilno in tudi o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, je pritožbeno sodišče sledeč obema pritožbama sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

11. V novem sojenju se bo moralo sodišče prve stopnje v prvi vrsti argumentirano izreči o določni zahtevi po izločitvi izvedenca dr. Č.. V kolikor bo zahtevi ugodilo, na dognanje tega izvedenca ne bo smelo opirati svojih zaključkov. V kolikor pa bo zahtevo zavrnilo, pa bo moralo v dokaznem postopku izhajati iz dejstva, da se dognanja izvedencev dr. C. in dr. Č. vendarle bistveno razlikujejo in temu ustrezno dokazni postopek dopolniti, v prvi vrsti z neposrednim zaslišanjem izvedencev, nato pa s tem, da bo vsakega izvedenca soočilo z drugačnimi ugotovitvami drugega izvedenca oziroma, da bo izvedenca po potrebni soočilo, če pa se stališča izvedencev tudi potem ne bodo zbližala, pa bo moralo postopati v smislu nadaljnjih določil o dokazovanju z izvedenci (257. in 258. člen ZKP).

12. V okviru zaslišanja izvedenca C. bo sodišče prve stopnje moralo preveriti, ali je izvedenec pri podaji mnenja o tem, katere poškodbe so v obravnavanem trčenju gotovo lahko nastale, izhajal tudi iz izgleda in položaja z osebnega avtomobila odpadlih delcev ter iz dejstva, da so bile na drevesu evidentirane poškodbe praktično le na koreninah, ne pa tudi v višini odbijača ter od izvedenca zahtevati določnejšo opredelitev hitrosti ob trčenju in pred trčenjem ter tudi obrazložitev metode dognanja teh hitrosti.

13. Glede na dognanja tako dopolnjenega dokaznega postopka, ko bo sodišče nedvomno dognalo trčno hitrost in obseg ob trčenju nastalih poškodb, se bo moralo določno opredeliti o utemeljenosti očitka o namernem trčenju v drevo. Pri tem zaključku bo moralo izhajati iz vseh že zgoraj izpostavljenih okoliščin obravnavanega trčenja (sledovi, hitrost, položaj in izgled z osebnega avtomobila odpadlih delcev …), v določeni meri tudi iz v izpodbijani sodbi že izpostavljenih nelogičnosti v zagovorih in razhajanj med zagovori in izpovedbami prič (ki same zase tudi po sodbi pritožbenega sodišča niso nujno odločilne) ter iz razmerja med v trčenju gotovo nastalih in že predhodno nastalih poškodb na avtomobilu, saj utegne biti ob dognanju zanemarljive poškodovanosti osebnega avtomobila pred trčenjem vprašljiv očitek namerne povzročitve tako obsežnih poškodb na osebnem avtomobilu.

14. Če bo sodišče dognalo, da so bile obravnavane poškodbe osebnega avtomobila namerno povzročene, oziroma so poškodbe izvirale iz nepojasnjenih okoliščin, bo lahko v ravnanju obdolžencev zaznalo znake obravnavanega kaznivega dejanja, v kolikor bodo zato izpolnjene procesne predpostavke. Za takšno odločitev pa bo moralo odgovoriti tudi na ostale v dosedanjem postopku oziroma v pritožbah izpostavljene pomisleke obrambe, glede utemeljenosti katerih se pritožbeno sodišče ob opisanih nedoslednostih v dosedanjem dokaznem postopku, ni moglo dokončno opredeliti.

15. Pritožbeno sodišče je tako pritožbama ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev je sprejelo na podlagi določila prvega odstavka 392. člena ZKP.