Jedro

Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je kvaliteta tožničinega življenja zaradi bolezni zmanjšana, vendar meni, da ne dosega tiste stopnje intenzivnosti, da bi prešla v posebno pravno priznano obliko škode in se zato povsem strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je zmanjšana kvaliteta življenja zaradi strahu že zajeta pri odškodnini za strah.

Izrek

Pritožba se zavrne in v pobijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki nosita sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

S pobijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženki, da je dolžna plačati tožnici odškodnino v višini 2.500.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero od 9.9.2003 do 18.1.2005, od 19.1.2005 dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, toženki pa je naložilo, da mora povrniti tožnici 401.715,00 SIT njenih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.1.2005 dalje. Ugotovilo je, da je tožnica zbolela za poklicno azbestno boleznijo, in sicer za plevralno azbestozo, plevralne plake in začetno azbestozo pljuč. Za prestane in bodoče nevšečnosti med zdravljenjem ji od zahtevane odškodnine 1.500.000,00 SIT prisodilo 500.000,00 SIT, za pretrpljeni in bodoči strah 2.000.000,00 SIT, kot je zahtevala, zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je v celoti zavrnilo.

Tožnica s pritožbo, vloženo po pooblaščenki, iz vseh pritožbenih razlogov napada zavrnilni del sodbe. Prisojena odškodnina je po njenem mnenju prenizka. Zaradi dolgoletne izpostavljenosti azbestnemu prahu na delovnem mestu je tožnica zbolela za tremi oblikami azbestne bolezni, te so, kot je splošno znano, neozdravljive. Sodišču prve stopnje očita, da je ob določanju primerne odškodnine upoštevalo skoraj izključno le izvedensko mnenje izvedenca D., na katerega je tožnica že med postopkom podala pripombe, ki pa jih sodišče ni upoštevalo pri končni odločitvi. Pritožba nadalje graja zaključek izvedenca, da tožničinih težav oz. bolečin ne gre pripisati njenim azbestnim boleznim. Izvedenec je le hipotetično navajal možne vzroke za navedene težave, ni se pa z gotovostjo opredelil, čemu jih je potemtakem pripisati. Ne strinja se z njegovo oceno, da ionizirajoče sevanje bistveno ne obremenjuje telesa škodljivim sevanjem. Prepričana je, da sta tako izvedenec kot tudi sodišče spregledala dejstvo, da je bila njena izpostavljenost dodatnemu škodljivemu sevanju RTG in CT slikanjih nujna posledica dolgoletne izpostavljanju azbestnemu prahu. Tožnica ne bi prejela takšne količine škodljivega sevanja, če ne bi bili potrebni kontrolni pregledi in slikanja. Pri tem ni zanemarljivo splošno znano dejstvo, da je ionizirajoče sevanje celo rakotvorno. Vpliv ionizirajočega sevanja, ki ga je prejela tožnica (najmanj enkrat CT in enajstkrat RTG slikana) nikakor ni zanemarljiv. Sodišče ni pravilno ugotovilo in upoštevalo oceno izvedenca glede prognoze tožničine bolezni, predvsem pri odmeri odškodnine za bodočo škodo. Upoštevati bi moralo tudi drugi del izvedenskega mnenja (ne le mnenja, da je prognoza njene bolezni ugodna in stanje dobro), kjer izvedenec zaključi, da je napredovanje azbestnih bolezni nepredvidljivo ter da lahko za najhujšo obliko zboli že oseba, ki je bila le kratek čas izpostavljena minimalni količini azbestnega prahu. Pri tožnici je povečana nevarnost za razvoj pljučnega raka in drugih oblik azbestnih bolezni. V zvezi s tem navaja, da je bila izpostavljena azbestnemu prahu na delovnem mestu kar 33 let, in sicer relativno visokim kumulativnim dozam. Pri njej je prisoten tudi drugi dejavnik tveganja za razvoj azbestnih bolezni, to je starost (68 let). Sodišče ni pravilno oz. v dovolj veliki meri upoštevalo vseh ugotovitev izvedenca pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Tožnica v pritožbi poudarja dejstva, pomembna za odločitev o odškodnini za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jih po njenem mnenju sodišče ni upoštevalo pri svoji odločitvi (vedenje in zavedanje tožnice o svojih azbestnih boleznih, ki so neozdravljive in ki lahko v kratkem času pripeljejo do smrti v bolečinah, v odvisnost od dodatnega vira kisika, popolne pomoči drugih ljudi). To v veliki meri vpliva na njen strah in zmanjšanje življenjskih aktivnosti. To potrjuje izvedenec v svojem mnenju, vendar sodišče njegovih ocen ni dovolj upoštevalo, saj je tožnici za strah določilo odškodnino v višini 2.000.000,00 SIT, pri čemer je v postavko strahu zajelo tudi vpliv strahu na življenjski slog tožnice in na njene omejitve, torej na zmanjšanje njenih življenjskih aktivnosti. S tako odmero se ne strinja, saj meni, da bi sodišče moralo posebej odločiti o odškodnini za strah, ki bi jo moralo priznati v celotni zahtevani višini, ter posebej o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnostih, saj gre za dve ločeni, pravnopriznani obliki škode. Tožnica se čuti močno omejena v življenjskih aktivnosti, ne more več opravljati del, ki zahtevajo večji napor, porabi veliko več časa, saj mora med delom počivati. Spremenil se je njen način življenja. Opozarja na napačno oceno izvedenca, da pri njej ni prišlo do zmanjšanja pljučne funkcije. Izvedenec je zaradi nizkih rezultatov preiskave pljučne funkcije neopravičeno ocenil, da tožnica ni dobro sodelovala pri preiskavi. V zvezi s tem je tožnica predlagala svoje ponovno zaslišanje, kjer bi lahko pojasnila, kako je preiskava potekala in bi sodišče lahko ugotovilo, da je bila ocena izvedenca upravičena ali ne, vendar je sodišče ni dodatno zaslišalo. Opozarja tudi na različno pojmovanje in vrednotenje rezultatov preizkusa pljučne funkcije med samimi izvedenci medicinske stroke - pulmologi. V nekaterih sporih navajajo, da je pljučna funkcija zmanjšana, če je manjša od 100 % pričakovane norme za pacienta, če pa je manjša od 80 % pomeni zanesljivo patološki oz. bolezenski rezultat. Ob upoštevanju takšne ocene je pri tožnici podano pomembno zmanjšanje pljučne funkcije. Sodišče mora pri odločanju o višini pravične odškodnine za vsak primer posebej v prvi vrsti upoštevati predvsem individualne okoliščine primera, vendar pa se mora pri tem držati tudi okvirov, ki jih je začrtala sodna praksa. Ne strinja se s tako velikim odstopanjem odškodnine (navzdol), ki je bila dosojena, od drugih že dosojenih odškodnin v primerljivih primerih. V zvezi s tem citira več sodnih odločb (II Ips 70/2001, I Cp 228/2001, I Cp 60/2001, I Cp 844/2003).

Toženka je odgovorila na pritožbo tožnice. Sporna se ji zdi trditev tožnice, da je zbolela za tremi oblikami azbestne bolezni, izvedenec je v mnenju navedel plevralne plake in začetno pljučno azbestozo. Trditev tožnice, da je bila izpostavljena relativno visokim dozam azbestnega prahu, ocenjuje za nedokazano in subjektivno. Primeri, ki jih navaja tožnica (sodne odločbe) ne morejo biti primerljivi s primerom tožnice. Zadeve pod št. 1, 2 in 3, predstavljajo prve primere odškodnin v azbestnih sporih, v primeru pod točko 4 gre za tožnika, starega 44 let in tudi pod točko 5 gre za veliko mlajšo osebo in za dokazano zmanjšano vitalno kapaciteto pljuč. Meni, da je problem tožnice, če ne verjame izvedencu glede prognoze njene bolezni.

Odgovor na odgovor na pritožbo v zakonu ni predviden, zato pritožbeno sodišče tožničine vloge, ki jo je prejelo 18.11.2005, ni upoštevalo.

Pritožba ni utemeljena.

Po mnenju pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo obseg tožničine škode. Ta ni zbolela za tremi oblikami azbestne bolezni, kot trdi v pritožbi. To izhaja iz izvedeniškega mnenja, na katerem temeljijo ključne ugotovitve sodbe. Tožnica je zbolela za plevralno in pljučno azbestozo. Ima plevralne plake, ki so delno kalcinirani ter tudi blage intersticijske spremembe v pljučnem parenhimu, ki jih izvedenec ocenjuje za verjetno začetno pljučno fibrozo. Postavil je diagnozo: plevralni plaki z azbestozo J 92,0, začetna azbestoza pljuč J 61. V tej luči je treba razlagati tudi zapis v sodbi, da ima tožnica plevralno azbestozo, plevralne plake in začetno azbestozo pljuč. Pritožba neuspešno graja tudi ostale ugotovitve, ki temeljijo na mnenju izvedenca D.. Teh s svojo pritožbo, ki ni strokovno argumentirana, ni omajala. Na enak način, kot v pritožbi, je izvedeniškemu mnenju nasprotovala že prej (v postopku pred sodiščem prve stopnje), z razlogi prvostopenjskega sodišča o tem, zakaj ji ni sledilo (zadnji odstavek na strani 3 sodbe) se strinja tudi pritožbeno sodišče. To velja tudi glede predloga tožnice za njeno ponovno zaslišanje v zvezi z njenim nesodelovanjem pri preiskavi pljučne funkcije. Pritožbeno sodišče sprejema zaključke prvostopenjskega, da pljučna funkcija tožnice ni zmanjšana.

Pri preizkusu pritožničinih navedb, da ji je bila odmerjena prenizka odškodnina, je pritožbeno sodišče izhajalo, iz v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, ki se nanaša na njeno bolezen. Spremembe na plevri in minimalna pljučna fibroza nista pustili nikakršnih posledic na pljučni funkciji. Zatrjevane težave tožnice (potenje, občutki vročine, kašelj, dušenje ob naporu, težko požiranje, hujšanje, občasno tiščoče bolečine v predelu srca) niso posledica azbestne bolezni. Njena pljučna funkcija je v mejah normale, zaradi te bolezni njene splošne življenjske sposobnosti niso pomembno zmanjšane, njeno zdravstveno stanje je dobro. Prognoza glede plevralnih plak ter azbestnega plevritisa, kar se tiče preživetja, je dobra. Kot je razvidno iz izvedeniškega mnenja, zdravljenje ni potrebno. Tožnica mora redno hoditi na kontrole, predvsem na klinične preglede, preglede pljučne funkcije in rentgensko slikanje prsnih organov, CT prsnih organov pa bi bil potreben le, če bi osnovni pregledi pokazali slabšanje zdravstvenega stanja ali sum na razvoj drugih, z azbestnim prahom sproženih bolezni. Zaradi diagnosticiranja azbestne bolezni je bila tožnica že do sedaj podvržena raznim neinvazivnim pregledom pljuč in plevre, tudi rentgenskim slikanjem in enkrat CT slikanju. Da je to neprijetno in zdravju škodljivo ter da bo zaradi spremljanja razvoja azbestne bolezni morala biti vse nadaljnje življenje podvržena zdravniškim kontrolam, je primerno upoštevalo že prvostopenjsko sodišče. Enako velja za ostale v pritožbi izpostavljene okoliščine (zavedanje tožnice o svojih azbestnih boleznih, povečana nevarnost za razvoj pljučnega raka in drugih oblik azbestnih bolezni, nepredvidljivost azbestne bolezni itd.), in so v zvezi s tem podani pritožbeni očitki neutemeljeni. Prav na podlagi teh okoliščin je tožnici (ki je bila v času sojenja stara 67 let), tudi prisodilo odškodnino za nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je že imela in ki jih bo imela v bodoče ter odškodnino za strah. Priznana odškodnina je povsem primerna in ustrezno umeščena v okvir sodne prakse v podobnih zadevah.

Pravilna je tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je verjelo tožnici, da je pri njej podan strah, in sicer strah pred napredovanjem bolezni, in zaradi dolgoletne izpostavljenosti visokim koncentracijam azbesta, tudi strah pred razvojem drugih hujših oblik azbestnih bolezni. Sledilo je njenim trditvam, da je zaradi tega porušeno njeno duševno ravnovesje. Prav zato ji je, kljub dobri prognozi in dobrem zdravstvenem stanju, prisodilo iz naslova strahu prav toliko, kolikor je zahtevala, in sicer 2.000.000,00 SIT. Na podlagi istih dejstev zato ne more prejeti še odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, za kar se zavzema v pritožbi. S parcialnim obravnavanjem izvedeniškega mnenja, zaključkov sodbe ni ogrozila. Iz tega mnenja jasno izhaja, da tožničine življenjske aktivnosti zaradi azbestne bolezni niso posebno zmanjšane. Številne s strani tožnice zatrjevane težave niso posledica te bolezni, več od tega (čemu je te težave z gotovostjo pripisati), prvostopenjskemu sodišču ni bilo potrebno ugotavljati. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je kvaliteta tožničinega življenja zaradi bolezni zmanjšana, vendar meni, da ne dosega tiste stopnje intenzivnosti, da bi prešla v posebno pravno priznano obliko škode in se zato povsem strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je zmanjšana kvaliteta življenja zaradi strahu že zajeta pri odškodnini za strah. Na koncu pritožbeno sodišče še dodaja, da je celotna tožnici prisojena odškodnina v primerih, podobnih njenemu, ustrezno umeščena v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo in odmerjena v skladu z merili iz 200. in 203. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki je veljal v času nastanka škode. Primeri iz sodne prakse, ki jih navaja pritožba, drugačne odločitve ne narekujejo, saj zaradi drugačnih okoliščin, s to zadevo niso primerljive. Odločitev je torej tudi materialnopravno pravilna. In ker pritožbeno sodišče tudi kakšnih uradoma upoštevnih kršitev določb pravdnega postopka (ki so naštete v 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP) ni zasledilo, je neutemeljeno pritožbo tožnice zavrnilo in v pobijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo še, da stranki nosita vsaka svoje stroke pritožbenega postopka. Tožnica zato, ker s pritožbo ni uspela, toženka pa zato, ker po mnenju pritožbenega sodišča s svojim odgovorom ni prispevala k odločitvi (1. odst. 165. čl., 1. odst. 154. čl. in 1. odst. 155. čl. ZPP).