Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Dejstvo, da je bilo v konkretnem primeru plačilo izvršeno 5. 12. 2017, do umika tožbe pa je prišlo 15. 6. 2018, ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj. Med seznanitvijo z izpolnitvijo in umikom tožbe je res poteklo šest mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.
II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog tožene stranke za združitev postopkov zavrnilo (I. točka izreka) in postopek ustavilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki plačati pravdne stroške v višini 99,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka).
2. Zoper II. in III. točko izreka sklepa vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da iz razloga smotrnosti in ekonomičnosti vodenja postopkov in zmanjševanja nepotrebnih podvojenih stroškov postopka predlagala, da sodišče združi v skupno obravnavanje predmetno zadevo, kot tudi zadevo opr. št. IV Pd 1061/2016, v kateri je tožnik vložil tožbo za izplačilo dodatka za delo preko polnega delovnega časa za presežke ur, nastale v prvem referenčnem obdobju leta 2011 in drugem referenčnem obdobju leta 2011, v predmetni zadevi pa s pravnega in dejanskega vidika popolnoma enako tožbo le za referenčno obdobje od 1. 1. 2012 dalje do vključno 31. 12. 2014. Meni, da ima tožnik seveda pravico vložiti kolikor tožb želi, vendar pa ZPP v 155. členu priznava zgolj potrebne stroške. Odločitev, da je tožnik vložil dve tožbi za referenčna obdobja, ki so do vložitve obeh tožb že potekla, je v (krivdni) sferi tožnika, vendar se lahko štejejo za potrebne le stroški za eno tožbo, saj bi se v nasprotnem primeru dopuščalo vlaganje tožb z neutemeljeno razdrobljenimi zahtevki in šikanozno povečevali stroški, kar pa ni mogoče prevaliti na toženo stranko. Izpostavlja, da tožnik v tej zadevi tudi ni upravičen do povračila stroškov glede na to, da tožbe ni umaknil takoj, pač pa več kot šest mesecev po izpolnitvi zahtevka. Zatrjuje zmotno uporabo določbe prvega odstavka 158. člena ZPP in drugega odstavka 154. člena ZPP. Zatrjuje, da je tožnik v umiku tožbe navedel, da tožbo umika zgolj v presežku nad prejetim zneskom, zato tožba sploh ni umaknjena v delu, v katerem se nanaša na obračunani znesek 384,24 EUR bruto. Tožnik je glede tega zneska zgolj potrdil, da mu je bil obračunan in izplačan neto znesek, tožbe pa ni umaknil tudi za ta znesek oziroma v celoti, zato je zmotna odločitev sodišča o ustavitvi postopka. Meni, da bi sodišče moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Kljub napačni utemeljitvi v izpodbijanem sklepu, da se z združitvijo postopkov ne bi pospešilo obravnavanje, niti se ne bi zmanjšali stroški, tožena stranka pritožbe zoper I. točko izreka sklepa ne vlaga, ker se je v vmesnem času zadeva opr. št. IV Pd 1061/2016 že zaključila. Priglaša pritožbene stroške.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP).
5. Tožena stranka je po vložiti tožbe delno izpolnila svojo obveznost in na račun tožnika delno izplačala dodatek za delo preko polnega delovnega časa, tožnik pa je iz tega razloga umaknil tožbo tudi v presežku do vtoževanega zneska in zahteval povračilo stroškov v sorazmerju z uspehom. Tožena stranka je dne 19. 6. 2018 z umikom tožbe soglašala, ugovarjala pa potrebnosti stroškov postopka tožnika in izpostavila, da je tožnik tožbo umaknil v celoti šele več kot šest mesecev po delni izpolnitvi zahtevka. Tožena stranka je torej v dopisu z dne 19. 6. 2018 - soglasje k umiku in ugovor stroškov postopka tako jasno navedla, da je tožnik tožbo umaknil v celoti šele več kot šest mesecev po delni izpolnitvi zahtevka, torej je štela, da je tožnik tožbo umaknil v celoti. Zato je neutemeljeno in protispisno pritožbeno zatrjevanje, da tožba sploh ni umaknjena v delu, ki se nanaša na obračunani znesek 384,24 EUR bruto.
6. Sodišče prve stopnje je o stroških postopka po umiku tožbe odločalo na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP. Zavzemanje tožene stranke za priznanje višjih stroškov postopka ni utemeljeno, saj je ob pravilni uporabi materialnega prava treba stroške postopka v predmetni zadevi odmeriti na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP, po katerem mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Dejstvo, da je bilo v konkretnem primeru plačilo izvršeno 5. 12. 2017, do umika tožbe pa je prišlo 15. 6. 2018, ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj, saj rok za umik tožbe ni določen ne v Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1) ne v ZPP. Med seznanitvijo z izpolnitvijo in umikom tožbe je res poteklo šest mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje.
7. Kadar pride med pravdo do delnega umika tožbe, to narekuje odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu. Določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujejo, ampak dopolnjujejo, tudi kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa se s tem zadovolji. Če tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko zahteva od tožene stranke toliko pravdnih stroškov, kolikor mu jih pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP. Glede na navedeno odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 99,46 EUR, pravilna. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo 21 % uspeh tožnika in mu prisodilo stroške upoštevajoč ta uspeh v višini 29,99 EUR, tožena stranka pa je uspela v višini 79 % in je upravičena do povrnitve stroškov v višini 129,45 EUR. Po medsebojnem pobotanju je sodišče prve stopnje pravilno naložilo tožniku, da toženi stranki povrne 99,46 EUR stroškov postopka.
8. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.
9. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točka 365. člena ZPP).
10. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).