Jedro

Če je toženka menila, da je tožničin zahtevek za priznanje enakovrednosti naslova nepopoln, bi morala tožnico pozvati na dopolnitev vloge in če je tožnica v določenem roku ne bi dopolnila, zahtevek zavreči. V tej zvezi sodišče še pojasnjuje, da postopek dopolnjevanja nepopolne vloge ni isto kot seznanitev stranke z vsemi dejstvi in okoliščinami, pomembnimi za izdajo odločbe (načelo zaslišanja stranke).

Če je tožnici že bila priznana druga stopnja izobrazbe, to še ne pomeni, da se potem ne bi mogel izpeljati postopek za ugotovitev, ali je ta stopnja v tujini pridobljene izobrazbe glede na program primerljiva s programom, ki je pri nas ustrezal za pridobitev naslova magister znanosti. Treba je namreč upoštevati, da je ugotavljanje stopnje izobrazbe en postopek, ugotavljanje enakovrednosti v tujini pridobljenega naziva s slovenskim znanstvenim naslovom pa drug postopek. Pogoj, ki ga za ugotavljanje enakovrednosti naziva postavlja ZPVI, je obstoj primerljivega izobraževalnega programa, medtem ko zakon priznavanja enakovrednosti naziva ne pogojuje z doseženo stopnjo izobrazbe. Po mnenju sodišča je treba pri ugotavljanju enakovrednosti nazivov upoštevati predvsem, ali je bilo izobraževanje v tujini po vsebini primerljivo z izobraževanjem v Republiki Sloveniji, potrebnim za pridobitev določenega strokovnega naziva. Ne more pa biti kriterij za priznanje enakovrednosti naziva pridobljena formalna stopnja izobrazbe v tujini in s tem priznana naša stopnja v okviru bolonjskega programa. Če bi bil naziv vezan zgolj na doseženo stopnjo izobrazbe, potem bi se moral primerljiv znanstveni naslov avtomatično priznati, brez vsebinske presoje študijskih programov, kar pa bi bilo v nasprotju s sedmim odstavkom 11. člena ZPVI, saj v takem primeru sploh ne bi bilo potrebno pridobiti mnenja visokošolskega zavoda, ki v Republiki Sloveniji izvaja primerljiv študijski program.

Glede razumevanja šestega in sedmega odstavka 11. člena ZPVI o tem, kaj pomeni, da se v Republiki Sloveniji izvaja primerljiv študijski program, je sodišče že zavzelo stališče, da izvajanje študijskega programa ne pomeni tega, da se mora študijski program izvajati v celoti, torej od vpisa naprej, ampak je pomembno to, da še vedno obstaja del izvajanja tega programa, kot je na primer zagovarjanje magistrskih nalog in podobno.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport št. 60121-709/2005-MVZT/31 z dne 9. 7. 2013 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 313,50 EUR, povečane za 22 % DDV, v roku 15 dni, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožnice, da se ji v postopku priznavanja izobraževanja za namen zaposlovanja na podlagi listine o izobraževanju za pridobitev naslova Master of Arts in European Advanced Interdisciplinary Studies ugotovi enakovrednost v tujini pridobljenega naslova Master of Arts in European Advanced Interdisciplinary Studies s slovenskim znanstvenim naslovom magistrica znanosti, pridobljenem po dosedanjem študijskem programu za pridobitev magisterija, ki ga je izvajala Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani. V obrazložitvi odločbe tožena stranka opisuje potek dosedanjih postopkov, pri čemer med drugim poudarja, da je tožnica dne 1. 10. 2010 razširila svoj zahtevek s prošnjo, da se zahtevek obravnava tudi za priznanje naziva magistra znanosti. Tožena stranka je z odločbo z dne 15. 2. 2011 tožnici sicer priznala izobraževanje v tujini, priznala je drugo stopnjo visokošolskega izobraževanja po Zakonu o visokem šolstvu, ugotovljeno je bilo področje oziroma smer tujega izobraževalnega programa in v tujini pridobljen naslov. Ni pa ugotovila enakovrednosti v tujini pridobljenega naslova s slovenskim znanstvenim naslovom magistrica znanosti. Tožena stranka ugotavlja, da se v času vložitve zahtevka za ugotavljanje enakovrednosti naslovov študijski program za pridobitev magisterija Mednarodni odnosi in naslova magistrica znanosti na Fakulteti za družbene vede dejansko ta program ni več izvajal, pri čemer tožena stranka smatra, da izvajanje pomeni izvajanje programa v celoti – od razpisa za vpis oziroma vpisa v navedeni program, opravljanje študijskih obveznostih, določenih s programom, do zagovora zaključne naloge. Od študijskega leta 2009/2010 je namreč mogoč vpis v nove študijske programe, akreditirane po 11. 6. 2004. Tisti študentje, ki so se vpisali v študijske programe pred uvedbo novih, se izobražujejo in končajo izobraževanje pod pogoji, ki so veljali pred uveljavitvijo novele Zakona o visokem šolstvu ZViS-D, vendar najdlje do izteka študijskega leta 2015/2016. Samo ti imajo pravico dokončanja študija najdlje do leta 2015/2016 pod pogoji, ki so veljali pred uveljavitvijo tega zakona. Ker se študijski program 1. 10. 2010 dejansko ni več izvajal in ker je tožnica izobraževanje dejansko že zaključila, postopek ugotavljanja enakovrednosti naslova v predmetni zadevi ni izvedljiv. S pravnomočno odločbo ministrstva z dne 15. 2. 2011 je bila tožnici priznana druga stopnja visokošolskega izobraževanja. 4. alineja 15. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu - ZViS-E določa, da v Republiki Sloveniji raven izobrazbe, pridobljene po dosedanjih študijskih programov za pridobitev magisterija, ustreza ravni izobrazbe, pridobljene po študijskih programih tretje stopnje iz 33. člena Zakona o visokem šolstvu. S tem je izražena primerljivost izobraževanja oziroma ravni izobrazbe med sedanjimi in dosedanjimi študijskimi programi. Ugotavljanje tožničinega v tujini pridobljenega naslova s slovenskim znanstvenim naslovom magistrica znanosti ni mogoče, ker se dosedanji študijski programi za pridobitev magisterija znanosti umeščajo v tretjo stopnjo visokošolskega izobraževanja glede na raven izobrazbe v Republiki Sloveniji. Ker je bila tožnici že priznana druga stopnja visokošolskega izobraževanja, zahtevek za ugotavljanje enakovrednosti tujega naslova z znanstvenim naslovom magistrica znanosti ni izvršljiv.

Tožnica v tožbi opisuje dosedanji potek postopkov in navaja, da je temeljno vprašanje v tej zadevi, ali se študijski program, ki ga je tožnica opravila v tujini, še izvaja v Sloveniji oziroma ali se v Sloveniji izvaja primerljiv izobraževalni program. Primerljiv izobraževalni program še vedno obstaja. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu – novela ZViS-D določa, da se študentje, ki se vpišejo v visoko šolstvo pred uvedbo novih študijskih programov za pridobitev izobrazbe, izobražujejo in končajo izobraževanje pod pogoji, ki so veljali pred uveljavitvijo tega zakona, vendar najdlje do izteka študijskega leta 2015/2016. Torej je vse do izteka tega šolskega leta še mogoče končati izobraževanje pod pogoji, ki so veljali pred uvedbo bolonjske reforme. V Republiki Sloveniji torej še vedno obstajajo izobraževalni programi, ki vodijo do naziva magister oziroma magistrica znanosti. Res je, da vpis v take programe ni več mogoč, niti se ne izvajajo predavanja, vaje in seminarji, pač pa se izvajajo še vedno konzultacije, zagovori magistrskih nalog in po uspešno končanem izobraževanju še vedno študenti pridobijo naziv magister oziroma magistrica znanosti. Če študijski program ne bi več obstajal, ga tudi ne bi bilo več mogoče zaključiti. Upravno sodišče je že zavzelo stališče, da Zakon o priznavanju in vrednotenju izobraževanja (v nadaljevanju ZPVI) ne določa, da lahko stranka uspešno poda zahtevek za priznanje le, če se študijski program izvaja v smislu možnosti vpisa na tak študij ali v smislu izvajanja predavanj. Tožena stranka takega pravnega mnenja upravnega sodišča ni upoštevala. Nadalje tožnica tudi pojasnjuje, da ji je bila z izpodbijano odločbo kršena pravica do izobraževanja iz 57. člena ustave in do enakosti pred zakonom iz 14. člena ustave. Predlaga, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije in ugotovi, da je tožničin v tujini pridobljen naslov enakovreden slovenskemu znanstvenemu naslovu magistrica znanosti, pridobljenem po študijskem programu za pridobitev znanstvenega magisterija, ki ga izvaja Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani ter da tožnica v Republiki Sloveniji lahko uporablja znanstveni naslov magistrica znanosti. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da obstajajo utemeljeni razlogi, da je odločila v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča. Za postopek ugotavljanja enakovrednosti naslovov je potrebno poleg zahtevanega slovenskega znanstvenega naslova in izobraževalne inštitucije navesti tudi ime primerljivega slovenskega študijskega programa, ki ga navedena fakulteta izvaja oziroma je izvajala. Zahtevek, kot ga je predlaga tožnica, pa je neizvršljiv, ker iz njega ne izhaja navedba konkretnega študijskega programa, s katerim naj bi se v tujini izvedeni študijski program primerjal. Ne glede na to, da se znanstveni naslov dejansko uporablja samostojno, praviloma določa stopnjo in vrsto izobrazbe, pridobljene na visokošolskem zavodu po študijskem programu prve, druge ali tretje stopnje pridobljene na visokošolskem zavodu. Postopka enakovrednosti naslovov pa ni mogoče izvesti, če se ne izvede vsebinska primerjava tujega študijskega programa s točno določenim slovenskim študijskim programom. Tožnica bi zato morala konkretizirati zahtevek. Tožnici je bila že izdana pravnomočna odločba, s katero je bilo odločeno, da se izobraževanje tožnice prizna kot druga stopnja visokošolskega izobraževanja. Dosedanji študijski programi za pridobitev magisterija znanosti se glede na raven izobrazbe umeščajo na tretjo stopnjo visokošolskega izobraževanja in ne na drugo. Razmerje med dosedanjimi in sedanjimi študijskimi programi je urejeno v 15. členu novele Zakona o visokem šolstvu (ZViS-E). Raven izobrazbe, pridobljene po dosedanjih študijskih programih za pridobitev magisterija znanosti, ustreza ravni izobrazbe, pridobljeni po študijskih programih tretje stopnje. Glede na navedeno ugotavljanje enakovrednosti v tujini pridobljenega naslova tožnice s slovenskim znanstvenim naslovom magistrica znanosti ni mogoče, ker se dosedanji študijski programi za pridobitev magisterija znanosti umeščajo v tretjo stopnjo visokošolskega izobraževanja v Republiki Sloveniji. Ker je bila tožnici že pravnomočno priznana druga stopnja visokošolskega izobraževanja, zahtevek za ugotavljanje enakovrednosti tujega naslova z znanstvenim naslovom magistrica znanosti ni izvršljiv. Tožena stranka tudi vztraja pri tem, da izvajanje študijskega programa pomeni izvajanje v celoti, to je od razpisa za vpis do zagovora zaključne naloge. Tožena stranka tudi pojasnjuje, zakaj so neutemeljene tožbene navedbe, ki se nanašajo na kršitve ustavnih pravic.Ker tožbeni zahtevek ni izvršljiv, tožena stranka meni, da v obravnavanem primeru ni pogojev za odločitev v sporu polne jurisdikcije. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano odločbo.

Tožnica v pripravljalnih vlogah glede navedbe tožene stranke, da tožbeni zahtevek ni izvršljiv, ker ni navedeno ime primerljivega slovenskega študijskega programa, opozarja, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka kot primerljiv program upoštevala program Mednarodni odnosi. Glede navedbe tožene stranke, da sodi magisterij znanosti v tretjo stopnjo izobraževanja, pa tožnica opozarja na odločbo z dne 15. 2. 2011, ko je tožena stranka sama navajala, da je relevantna podlaga 33. člen Zakona o visokem šolstvu, po katerem znanstveni magisterij sodi v drugo stopnjo izobrazbe. Sicer pa tožnica opozarja, da se enakovrednost znanstvenih naslovov presoja po določbah ZPVI in ne po določbah Zakona o visokem šolstvu in zato vprašanje, v katero stopnjo izobraževanja je umeščeno, ni pomembno. ZPVI v šestem odstavku 11. člena določa kot edini relevantni pogoj za ugotavljanje enakovrednosti v tujini pridobljenega znanstvenega naslova s slovenskim znanstvenim naslovom le to, da v Republiki Sloveniji obstoji primerljiv izobraževalni program. Pogoj za začetek ugotavljanja enakovrednosti znanstvenih naslovov ni priznanje ustrezne stopnje izobrazbe in je iz tega razloga argument tožene stranke napačen. Fakulteta za družbene vede je na vprašanje, kateri je primerljiv študijski program študiju na College of Europe odgovorila, da je to magistrski študij politologije, usmeritev: policy analiza - evropski aspekti. Gre za predbolonjski program, torej gre za program znanstvenega magisterija, ki se izvaja na Fakulteti za družbene vede. Drugim prosilcem za priznanje enakovrednosti izobraževanja, ki so se izobraževali na College of Europe pa je tožena stranka že priznala enakovrednost pridobljenega naziva Master of Arts z nazivom magister znanosti politologije. Gre torej tudi za neutemeljen odstop od ustaljenega postopanja in odločanja in ne le za neupoštevanje pravnega mnenja sodišča. Tožena stranka v pripravljalnih vlogah vztraja pri tem, da slovenski znanstveni naslov ni samostojni atribut, ampak je sestavni del študijskega programa. Vztraja pri tem, da je ugotovljena stopnja izobrazbe povezana z ugotovljenim naslovom in da je znanstveni naslov magister znanosti skladno z visokošolsko zakonodajo umeščen na tretjo stopnjo visokošolskega izobraževanja glede na raven izobrazbe. Glede tožničine primerjave z neko drugo zadevo pa navaja, da je šlo za drug program, kot ga je opravljala tožnica. Pri sklicevanju na druge prosilce tožena stranka pojasnjuje, da je vsak postopek priznavanja izobraževanja individualen postopek.

K točki I. izreka: Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno, katero izobraževanje je tožnica opravila v tujini, kot tudi ne to, da je bila tožnici s pravnomočno odločbo že priznana druga stopnja visokošolskega izobraževanja po Zakonu o visokem šolstvu, priznana ji je bila smer tujega izobraževalnega programa in v tujini pridobljen naslov. Sporno tako ostaja vprašanje, ali je v tujini pridobljen naslov enakovreden s slovenskim znanstvenim naslovom magistrica znanosti. Tožena stranka tako meni, da je za postopek ugotavljanja enakovrednosti naslova potrebno poleg zahtevanega slovenskega znanstvenega naslova in izobraževalne inštitucije navesti tudi ime primerljivega slovenskega študijskega programa, ki ga navedena fakulteta izvaja. Zahtevek tožnice naj bi bil pomanjkljiv zaradi tega, ker iz njega ne izhaja navedba konkretnega študijskega programa, s katerim naj bi se v tujini izveden študijski program primerjal. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je tožena stranka sama v izpodbijani odločbi primerjala tožničin zahtevek za ugotavljanje enakovrednosti naslova s študijskim programom Mednarodni odnosi na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani (3. stran odločbe). Ne glede na to pa, če je tožena stranka v upravnem postopku menila, da je tožničin zahtevek za priznanje enakovrednosti naslova zaradi tega nepopoln, bi morala tožnico pozvati na dopolnitev vloge in v primeru, če jo tožnica ne bi v določenem roku dopolnila, tak zahtevek zavreči, skladno z določilom 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Pri tem sodišče še pojasnjuje, da postopek dopolnjevanja nepopolnih vlog ni isto kot seznanitev stranke z vsemi dejstvi in okoliščinami, pomembnimi za izdajo odločbe tik pred izdajo odločbe (načelo zaslišanja stranke).

Nadalje sodišče pojasnjuje, da čeprav novela Zakona o visokem šolstvu ZViS-E v 15. členu določa, da raven izobrazbe, pridobljena po dosedanjih študijskih programih za pridobitev magisterija znanosti, ustreza ravni izobrazbe, pridobljeni po študijskih programih tretje stopnje iz 33. člena zakona, to še ne pomeni, da če je tožnici že bila priznana druga stopnja izobrazbe, da se potem ne bi mogel izpeljati postopek za ugotovitev, ali je ta stopnja izobrazbe, ki je sicer bila pridobljena v tujini in ne pri nas, glede na svoj program primerljiva z programom, ki je pri nas ustrezal za pridobitev naslova magister znanosti. Treba je namreč upoštevati, da je ugotavljanje stopnje izobrazbe en postopek, ugotavljanje enakovrednosti v tujini pridobljenega naziva s slovenskim znanstvenim naslovom pa drug postopek. To dvoje po mnenju sodišča ni možno pogojevati eno z drugim. Iz šestega odstavka 11. člena ZPVI namreč izhaja, da se enakovrednost v tujini pridobljenega naziva poklicne oziroma strokovne izobrazbe oziroma znanstvenega naslova slovenskemu nazivu poklicne oziroma strokovne izobrazbe in strokovnemu oziroma znanstvenemu naslovu ugotavlja v primeru, če v Republiki Sloveniji obstaja primerljiv izobraževalni program. Pogoj, ki ga za ugotavljanje enakovrednosti naziva postavlja ZPVI, je torej obstoj primerljivega izobraževalnega programa, medtem ko ZPVI priznavanje enakovrednosti naziva ne pogojuje z doseženo stopnjo izobrazbe. Razen tega je potrebno tudi upoštevati, da se ZPVI, ko določa pogoje za ugotavljanje enakovrednosti v tujini pridobljenega naziva slovenskemu nazivu, pri tem ne sklicuje na določila Zakona o visokem šolstvu niti Zakona o strokovnih in znanstvenih naslovih. Po mnenju sodišča je potrebno pri ugotavljanju enakovrednosti nazivov upoštevati predvsem to, ali je bilo izobraževanje v tujini po vsebini primerljivo z izobraževanjem v Republiki Sloveniji, potrebnim za pridobitev določenega strokovnega naziva, ne more pa biti kriterij za priznanje enakovrednosti naziva pridobljena formalna stopnja izobrazbe v tujini in s tem priznana naša stopnja v okviru bolonjskega programa. Če bi bil naziv vezan zgolj na doseženo stopnjo izobrazbe, potem bi se moral primerljiv znanstveni naslov avtomatično priznati, brez vsebinske presoje študijskih programov, kar pa bi bilo v nasprotju z sedmim odstavkom 11. člena ZPVI, saj v takem primeru sploh ne bi bilo potrebno pridobiti mnenja visokošolskega zavoda, ki v Republiki Sloveniji izvaja primerljiv študijski program. Razen tega pa ZViS-E v 15. členu določa, da raven izobrazbe, pridobljena po dosedanjih študijskih programih za pridobitev magisterija znanosti ustreza ravni izobrazbe, pridobljeni po študijskih programih tretje stopnje iz 33. člena zakona, kar pomeni, da se tistim, ki so že pridobili naziv magistra znanosti prizna tretja stopnja izobrazbe, v konkretnem primeru pa gre za obraten primer. Tožnici je bila priznana druga stopnja izobrazbe, sedaj se pa postavlja vprašanje, ali je to izobraževanje, opravljeno v tujini, primerljivo s tistimi našimi programi, po katerih je mogoče pridobiti naziv magistra znanosti.

Glede razumevanja zakonskih pojmov iz šestega in sedmega odstavka 11. člena ZPVI, ki se nanašajo na to, kaj pomeni, da v Republiki Sloveniji obstaja primerljiv izobraževalni program in kaj pomeni, da se v Republiki Sloveniji izvaja primerljiv študijski program, pa je sodišče že zavzelo stališče, da izvajanje študijskega programa ne pomeni tega, da se mora študijski program izvajati v celoti, torej od vpisa naprej, ampak je pomembno to, da obstaja še vedno del izvajanja tega programa, kot je na primer zagovarjanje magistrskih nalog in podobno. ZPVI namreč v teh določilih ne določa, da bi se moral program izvajati v celoti, ampak določa zgolj to, da se program izvaja.

Sodišče v navedeni zadevi ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, ker za to niso podani pogoji, saj upravni postopek sploh še ni bil do konca izpeljan, ni bilo namreč pridobljeno mnenje vsaj enega visokošolskega zavoda, ki v Republiki Sloveniji izvaja primerljiv študijski program. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka, če meni, da je tožničina vloga nepopolna, ker v zahtevku za priznanje enakovrednosti tujega naslova s slovenskim znanstvenim nazivom ni navedena smer primerljivega izobraževalnega programa, skladno z 67. členom ZUP pozvati tožnico na dopolnitev vloge. Če bo vloga ustrezno dopolnjena, pa bo morala tožena stranka skladno s sedmim odstavkom 11. člena ZPVI pred ponovnim odločanjem pridobiti še mnenje visokošolskega zavoda, ki v Republiki Sloveniji izvaja primerljiv študijski program.

Tožnica vlaga tožbo tudi zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin po drugem odstavku 33. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zaradi kršitve pravice do izobraževanja in enakosti pred zakonom. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da v tem primeru taka tožba ni mogoča, saj gre za redni upravni spor zoper izpodbijano upravno odločbo. Upravni spor zaradi varstva ustavnih pravic je namreč skladno s 4. členom ZUS-1 mogoč le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, v tem primeru pa je zagotovljeno in sicer sodno varstvo v rednem upravnem sporu.

Sodišče je odločilo na podlagi 4. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

K točki II. izreka: Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, pripada tožnici skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 pavšalni znesek povračila stroškov upravnega spora v skladu z drugim odstavkom 3. člena in 4. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Drugi odstavek 3. člena navedenega pravilnika določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR, 4. člen pa določa, da če je moral tožnik v postopku stvar dodatno pojasnjevati z obrazloženimi vlogami, se mu priznajo še stroški v višini 10 % od zneskov, določenih v prejšnjem členu.