Jedro

Ni pravilno niti stališče pritožbe, da je predložitev kvalificirane listine iz 24. člena ZIZ mogoča tudi po vložitvi predloga za izvršbo. ZIZ v 24. členu namreč jasno določa, da mora upnik že v predlogu za izvršbo določno označiti kvalificirano listino, ki izkazuje pravno nasledstvo. Potreba po tem, da je listina, ki bi izkazala prehod terjatve, sestavljena v skladu s prvim odstavkom 24. člena ZIZ, je torej nastala že z vložitvijo predloga za izvršbo (17. 9. 2018). Takšna situacija pa je podana v obravnavani zadevi, ko je bila pogodba o odstopu terjatve z dne 22. 7. 2015 overjena šele 24. 10. 2018, torej po vložitvi predloga za izvršbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovoru dolžnika ugodi in se sklep o izvršbi I 293/2018 z dne 27. 9. 2018 razveljavi, predlog za izvršbo pa zavrne (I. točka izreka), in da mora upnik dolžniku povrniti 511,94 EUR stroškov izvršilnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje upnik. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno upoštevalo odgovor dolžnika na upnikov odgovor na ugovor, saj takšnega odgovora sodna praksa ne predvideva. Če pa je sodišče takšen odgovor že upoštevalo, pa bi ga moralo poslati upniku v odgovor pred odločitvijo o ugovoru dolžnika. Tako pa je imel zadnjo besedo dolžnik, ki se upira plačilu spornega dolga zgolj z nasprotovanjem prehodu terjatve. Dolžnik je v ugovoru namreč ugovarjal zgolj aktivni legitimaciji upnika. Upnik je na to odgovoril in sodišče bi moralo na tej podlagi dolžnikov ugovor zavrniti. Namesto tega je upoštevalo odgovor dolžnika na odgovor upnika in, ne da bi z odgovorom seznanilo upnika, sledilo dolžnikovim navedbam, da je overitev podpisa na cesijski pogodbi neupoštevna. Sicer pa je dolžnikovo stališče napačno, saj načelo stroge formalne legalitete velja zgolj za prehod obveznosti in ne tudi za prehod terjatve. Noben judikat ne prepoveduje predložitve kvalificirane listine o prehodu terjatve po vložitvi predloga za izvršbo. S tem je sodna praksa omehčala trdo zahtevo zakona o določni označitvi listine o prenosu terjatve že v predlogu za izvršbo. Sodišče je ob tem tudi zanemarilo, da je upnik dokazano obvestil dolžnika o prehodu terjatve nanj, ko je bil prvotni upnik še vpisan v sodni register. Prehod terjatve je bil torej izvršen, ko sta bila oba upnika (prvotni in sedanji) v sodnem registru vpisana kot aktivna subjekta. Izbris prvotnega upnika iz sodnega registra zato ni ovira, da dolžnik ne bi veljavno izpolnil svoje obveznosti novemu upniku. Tudi ugotovitev sodišča, da je overitev podpisa na pogodbi o odstopu terjatve neupoštevna, je nepravilna. Overitev podpisa potrjuje, da je podpis zakonitega zastopnika pristen. Ne gre namreč enačiti fizične osebe, ki po smrti ne more overiti svojega podpisa, z direktorjem izbrisane družbe iz sodnega registra po skrajšanem postopku brez likvidacije. Ni nobenih zadržkov, da zakoniti zastopnik takšne družbe ne bi pred notarjem potrdil svojega podpisa. Sodišče podlage za to ni navedlo. Upnik tako razpolaga z veljavno listino o prehodu terjatve in bi bilo nesmiselno, da bi moral vlagati nov predlog za izvršbo, saj je obveznost dolžnika več kot očitno nesporna.

3. Dolžnik je na pritožbo odgovoril, nasprotoval je navedbam upnika in predlagal zavrnitev pritožbe ter povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izvršilno sodišče je zaradi načela stroge formalne legalitete vezano na domnevo o legitimaciji strank, ki so označene v izvršilnem naslovu. Izvršba se tako opravi le na predlog osebe, ki je v izvršilnem naslovu opredeljena kot upnik in proti osebi, ki je v izvršilnem naslovu opredeljena kot dolžnik. Izjeme od tega pravila na upniški strani ZIZ določa v prvem odstavku 24. člena ZIZ, in sicer sodišče izvršbo dovoli tudi na predlog nekoga, ki izvršilnem naslovu ni označen kot upnik, če v predlogu za izvršbo določno označi javno ali po zakonu overjeno listino, s katero dokaže, da je bila terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj. Kadar to ni mogoče, se prenos terjatve dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku. Prvi odstavek 24. člena ZIZ torej izrecno ureja prav primer prehoda terjatve na drugega upnika, kot je v obravnavani zadevi, zato pritožbene trditve, da načelo stroge formalne legalitete velja le v primeru prehoda obveznosti, nikakor niso utemeljene.

6. Določba 24. člena ZIZ je procesne narave in določa dokazno pravilo, kako se dokazuje prehod terjatve na prevzemnika terjatve, njeno bistvo pa je, da se prenos dokazuje le s posebnimi kvalificiranimi (in ne vsemi) listinami. Izvršilno sodišče je tako pri presoji izpolnjenosti prehoda terjatve na drugega upnika vezano izključno na predložene kvalificirane listine, ki morajo imeti enako dokazno moč kot izvršilni naslov. Če upnik v izvršilnem postopku s takšno kvalificirano listino ne razpolaga, prehod terjatve ni izkazan, posledično pa izvršilno sodišče njegovemu predlogu za izvršbo ne sme ugoditi. Sodišče prve stopnje je zato v obravnavani zadevi pravilno pri svoji odločitvi upoštevalo zgolj s strani upnika predloženo pogodbo o odstopu terjatve z dne 22. 7. 2015, ne da bi pri tem kakorkoli še dodatno ugotavljalo, ali so bili za odstop terjatve izpolnjeni tudi materialni pogoji po določbah Obligacijskega zakonika (417-419. člen OZ). Dejstvo, ali je bil dolžnik o pogodbi o odstopu terjatve pisno obveščen in so bili s tem materialni pogoji za prenos terjatve izpolnjeni že v času, ko je bil prejšnji upnik (odstopnik terjatve) v sodnem registru še vpisan kot aktivna oseba, za odločitev v obravnavani zadevi torej ni pravno pomembno, zato pritožba s sklicevanjem nanj ne more uspeti.

7. Ni pravilno niti stališče pritožbe, da je predložitev kvalificirane listine iz 24. člena ZIZ mogoča tudi po vložitvi predloga za izvršbo. ZIZ v 24. členu namreč jasno določa, da mora upnik že v predlogu za izvršbo določno označiti kvalificirano listino, ki izkazuje pravno nasledstvo. Potreba po tem, da je listina, ki bi izkazala prehod terjatve, sestavljena v skladu s prvim odstavkom 24. člena ZIZ, je torej nastala že z vložitvijo predloga za izvršbo (17. 9. 2018). Zgolj v tem primeru izvršilno sodišče utemeljeno dovoli prisilno izterjavo dolžnikove obveznosti, ki izhaja iz (dopolnilnega) izvršilnega naslova. V nasprotnem primeru upnik s takšnim izvršilnim naslovom ob vložitvi predloga za izvršbo ne razpolaga in izvršbe na tej podlagi ni mogoče dovoliti. Takšna situacija pa je podana v obravnavani zadevi, ko je bila pogodba o odstopu terjatve z dne 22. 7. 2015 overjena šele 24. 10. 2018, torej po vložitvi predloga za izvršbo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugovoru dolžnika ugodilo, sklep o izvršbi razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo.

8. Te pomanjkljivosti predloga za izvršbo pa upnik v konkretni situaciji tudi sicer ne bi mogel uspešno odpraviti. Kot je namreč pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, takšna naknadna overitev pogodbe o odstopu terjatve ne more biti pravno upoštevna. Po podatkih sodnega registra je bila namreč družba V. d.o.o. (odstopnik terjatve) z dnem 4. 3. 2016 izbrisana iz sodnega registra1 in je s tem prenehala obstajati (441. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP). Pooblastilo za zastopanje družbe pa je takratnemu direktorju I. R. prenehalo že 31. 7. 2015. I. R. torej od tega dne ne nastopa več kot direktor citirane družbe, zato v tem svojstvu 24. 10. 2018 tudi ni mogel pravno veljavno priznati svojega podpisa na pogodbi o odstopu terjatve, kot to napačno tolmači pritožba2. 9. V zvezi z odločitvijo o ugovoru so neutemeljeni tudi očitki pritožbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati odgovora dolžnika na upnikov odgovor na ugovor. Upnik namreč v predlogu za izvršbo ni označil kvalificirane listine, s katero bi izkazoval prehod terjatve nanj, temveč je vsa dejstva o odstopu terjatve podal šele v odgovoru na ugovor (na podlagi dolžnikovih navedb v ugovoru). Sodišče prve stopnje je zato pravilno postopalo s tem, da je odgovor na ugovor vročilo tudi dolžniku v odgovor, saj bi bila sicer dolžniku odvzeta možnost ugovora zoper pravno nasledstvo (12. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ), ki ga doslej glede na odsotnost upnikovih trditev v predlogu za izvršbo niti ni mogel podati.

10. Ker upnik sam ni zadostil zakonskemu pogoju po označitvi kvalificirane listine iz 24. člena ZIZ že v predlogu za izvršbo in je bila s tem dolžniku možnost ugovora v celoti zagotovljena šele po vročitvi odgovora upnika na ugovor, ni mogoče slediti niti pritožbenemu zavzemanju, da bi moralo sodišče prve stopnje o ugovoru odločati šele po pridobitvi upnikovega odgovora na dolžnikov odgovor3. Za odločitev o ugovoru je namreč bistveno zgolj dejstvo, da upnik z (dopolnilnim) izvršilnim naslovom ob vložitvi predloga za izvršbo ni razpolagal, zaradi česar je bil njegov predlog za izvršbo neutemeljen. Na obstoj izvršilnega naslova pa mora izvršilno sodišče paziti po uradni dolžnosti, tudi v okviru ugovornih razlogov po 55. členu ZIZ (drugi odstavek 55. člena ZIZ). O tem se je sodišče prve stopnje z gotovostjo seznanilo najkasneje po vložitvi upnikovega odgovora na ugovor, zato ponoven upnikov odgovor na dolžnikov odgovor v ničemer ne bi vplival na odločitev o ugovoru, temveč bi zgolj po nepotrebnem podaljšal izvršilni postopek, v katerem mora sicer sodišče postopati hitro (prvi odstavek 11. člena ZIZ). Pa tudi sicer mora upnik vsa dejstva in dokaze, na katere opira predlog za izvršbo, predložiti najkasneje v odgovoru na odgovor (drugi odstavek 58. člena ZIZ), kar je upnik tudi storil, česa novega v zvezi s tem pa v pritožbi ne zatrjuje, oziroma se je o tem pritožbeno sodišče v celoti izreklo.

11. Ker pritožba ni utemeljena, in ker tudi niso podane kršitve, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350 člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

12. Ker upnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Enako velja tudi za dolžnika, saj z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, zato ti stroški za postopek niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Kot izhaja iz zgodovinskega izpisa iz sodnega registra za družbo V. d.o.o., ki je priložen k notarski overitvi pogodbe o odstopu terjatve, je bila družba izbrisana po skrajšanjem postopku brez likvidacije zaradi obstoja izbrisnega razloga po sklepu Okrožnega sodišča v Kopru Srg 2016/5661 z dne 9. 2. 2016. 2 Iz notarskega potrdila o overitvi izhaja prav dejstvo, da R. I. priznava svoj podpis na pogodbi o odstopu terjatve v svojstvu direktorja družbe V. d.o.o. 3 Upniku je bil dolžnikov odgovor sicer vročen skupaj z izpodbijanim sklepom.